Pomembnost

Smrt, tako vseprisotna je. Tak čas, zgleda. Kamorkoli se obrnem, ljudje govorijo o smrti, pišejo o njej, svet je pretresen zaradi odhodov slavnih in malo manj, ko nas zapuščajo nepomembni, anonimni.

Smrt slavnih je hecna reč. Mene zgolj preseneti. Nekdo, čigar delo je prisotno vse tvoje življenje, ustvari občutek neminljivosti. Ves čas je tam nekje, ustvarja, pa glej ga zlomka, kar umre. Kdo bi si mislil, m? Žalovati za njimi pa ne zmorem, le kako naj bi, ko pa na nek povsem fizičen in oprijemljiv način nikoli niso bili del mojega življenja? Zgolj njih delo, to pa ostaja tudi po smrti.

Seveda je povsem druga zgodba, ko odidejo meni dragi in pomembni ljudje. Četudi se zavedam, da je bolečina, žalost ob izgubi bljižnjih povsem egoistično naravnana, si to dovolim. Pravico imam čutiti, žalovati, doživljati stiske, pravico imam pogrešati in pestovati pečat, ki so ga vtisnili vame s svojo prisotnostjo.

Vsak pa ima pravico oditi, od lastne roke ali v spletu nekih okoliščin. V smrti sicer ne vidim nekega smisla, a o samomoru nimam negativnega mnenja. Življenje vsekakor ni za vsakogar. In če bi naj vsak živel, kot želi, lahko tudi ne-živi. Ker tudi v življenju samem nekega smisla ni.

Z razvojem možganov, samozavedanja in miselnih funkcij smo pridobili tudi občutek pomembnosti. Samopomembnosti. Kako smo nad vsemi, najbolj razviti, najbolj dovršena kreacija narave. Pa kaj še! Dovršena kreacija narave je droben, zanikrn virus, ki nas v trenutku zbije s trona, na katerega smo se tako samovšečno povzpeli in nas opomni, kam spadamo in kaj dejansko smo. Ranljiva, umrljiva bitja, kot vsa ostala, ki tlačijo to zemljo.

A kljub temu, da nas narava neprestano krca po prstih, je ta občutek pomembnosti precej globoko zažrt v nas in nikakor se mu nismo pripravljeni odreči. Na to kaže že definiranje smrti. Le ljudje umremo, ostala bitja zgolj poginejo. In samo človek ima dušo, žival pač ne. Me pa zanima, kako bi to evolucijsko opredelili in definirali? Na kateri stopnji točno, od enoceličarjev, dvoživk, prek sesalcev, neandertalcev pa do človeka, se zgodi pojav duše? Opica, kot žival, je menda nima, človek jo ima? Jo je imel neandertalec, kot ‘prvi človek’? In če po smrti ostane duša in se ponovno rodi v fizično življenje, po kakšnih kriterijih izbira svoje novo telo? Verjamem, da je duša tako pomembnega, dovršenega in nad vsemi človeka izbirčna, petična gospodična, ampak duša neandertalca bi si za svoje novo življenje verjetno želela izbrati telo naprednejše vrste? Ravno tako duša živali. No, s tem pojavom bi vsekakor lahko razložili, zakaj se nekateri ljudje obnašajo kot neandertalci in celo slabše kot živali.

Smrt je zame zgolj dokončno, neizogibno dejstvo. Ne verjamem v posmrtno življenje, ponovno rojstvo in ostale nesmisle. Umreš in to je to. Seveda je misel o smrti veliko prijetnejša, če si prepričan, da boš ponovno živel ali po smrti žural na nekem hudem placu s tistimi, ki so odšli pred tabo. Misel, da je smrt samo smrt, definitiven konc, je precej bolj zastrašujoča. Pa smo spet pri občutku pomembnosti, lažnem seveda. Kajti nekdo, tako pomemben, pač ne more le umreti. To ne more biti to, saj vendar nismo umazane živali ali neumni neandertalci, vsekakor si zaslužimo nekaj več, vsaj prekrasno posmrtno življenje, če je že tozemeljsko bolj kurčevo! Riiight…

Lastne smrti me ni strah, zame osebno je nepomembna, saj bom vendar mrtva in to bo to. Priznam pa, da me misel nanjo navdaja s tesnobo. Zaradi drugih, tistih, ki bi jih pustila za sabo. In zopet se srečam iz oči v oči z občutkom pomembnosti. Z egoizmom. Kako domišljavo, kako vzvišeno! Če jutri umrem…da, zagotovo so ljudje, ki jih bo prizadelo. So ljudje, ki bi žalovali. So ljudje, ki bi jih moja smrt zaznamovala, mogoče hudo. Ampak živeli bi dalje, doživljali srečo, žalost, stiske, ljubezni, bedo in blišč, ne glede na mojo neprisotnost. Večina pa sploh vedela ne bi, tudi tisti, ki sem jim morebiti nekoč nekaj pomenila.

Toliko o pomembnosti.