Zodiac

Standard

tako lahko!

zašiješ luknjo v prsih

z lažnivo roko

v hlačkah

opitih deklin

izkrivljen nasmeh

se ostro

raztrešči

na plečih

zlorabe

uporabe

izrabe

pretehtaš

odtehtaš

izbljuvaš žolč

v zapacano oko

zaslepljen

osel

ki jezdi junaka

heroj

ki je vaški norček

norček

ki je samoizigrano revše

strupena lisica in

zvita škorpijonka

nikoli ne bosta

zvesti sancho panza

rak rana

užaljenih poražencev

grozdje pa še vedno visi

kislo

previsoko

za pritlehne

kratkovidne

kratkoumne

resnica je vedno

jedka

za po mehkih zavojih

izjedkan um

Advertisements

Vem, kam hodijo jokat ptice

Standard

Medtem, ko ob šanku čakam na naročeno pivo, gneča je namreč precejšnja, se razgledujem po kar lepem številu ljudi, ob tem pa me obdaja tisto malce hecno, skorajda voayersko navdušenje. Ob dejstvu, da sem si nakopala – ali pa so me morebiti našle same- praktično vse možne socialne fobije in motnje, me ljudje vseeno precej zanimajo in privlačijo, z navdušenjem opazujem obraze, izraze in kretnje, tiste včasih povsem nezavedne gibe, ki nekoga okarakterizirajo, pa seveda telesa, oblačila, skratka vse, kar nekdo je. Vedno razmišljam, kakšne zgodbe se skrivajo v vsakemu od njih. In ne le ti otipljivi, dejanski ljudje, zanimajo me tudi tisti, katerih obstoj zgolj predvidevam, naprimer ko se vozim, kot sopotnica seveda, vedno zrem skozi okno, opazujem hiše, naselja, še posebej zanimivi so bloki in stolpnice ob večernih urah, ko se prižgejo luči in razmišljam, kdo vse živi pod temi lučmi, mogoče kdo, ki ga na videz, bežno poznam? Kakšna življenja, kakšne zgodbe živijo, srečne, mizerne, tragične? Mene vzeti s sabo na daljšo vožnjo, z namenom imeti družbo in sogovornika je torej precej jalovo in duhamorno početje.

Dobim pivo, namrdnem se ob tanki, ceneni plastiki kozarca, zaradi katere je držanje pol litra tekočine v roki skorajda nemogoče, saj takoj, ko se kozarca konkretneje oprimeš, se plastika vda pod pritiskom in pijača pljuska čez rob, če pa ga držiš nežno, ti ga mimogrede nek mimoidoči izbije iz rok. Tako namesto, da bi v pivu človek sproščeno užival, se ta ritual sprevrže v neko živčno stanje, ko se trudiš najti ravno pravi oprijem in seveda nivo tekočine čimprej spraviti pod polovico kozarca, ko situacija postane obvladljiva in varna. Da seveda ne zanemarim dejstva, da se mi plastični kozarci že tako zdijo skoraj žaljivi in ponižujoči do uporabnika. Pijačo se vendar pije iz posode, ki ji pritiče! In če že nekako prebavim te plastične kozarce za pivo na raznih dogodkih, pa nikakor ne morem plastičnih lončkov za kavo, v katerih so nam neko jutro postregli kavo v enem izmed slovenskih kampov. Po sicer resda naporni noči smo zjutraj očitno zgledali keramičnih skodelic nevredni, ostalim gostom, ki so prihajali na kavo, pa so očitno bolj zaupali.

V množici najdem svoje, a se odločim še postati ob robu in odpiti nekaj piva, ki je za moj okus pretoplo in prevodeno. Tukaj zbrani ljudje so res pisana druščina, vseh možnih stilov, kar danes že težko vidiš, se mi zdi da so povsem izginili slogi oblačenja raznih subkultur. Lobanje, neti in strgane kavbojke so si utrle pot v prav vsako omaro in dekline hodijo poskakovat na Modrijane v bulerjih in z zabritimi glavami, kar je bilo svojčas rezervirano zgolj za punk sceno.

Seveda se ne navdušujem ob vsem videnem danes tukaj, ker v svojem bistvu sem precejšen estet in tisto kar me zmoti, me zmoti zgolj z estetskega vidika, ker je resnično neokusno, kot naprimer tlačenje v premajhna oblačila, česar resnično ne bom nikoli razumela. In tu ni problematičen višek kilogramov, da bi me kdo ne obsodil body shaminga slučajno, ampak nekaj številk pretesen korzet, ki se zažira v tkivo in tisto, kar bi naj bilo oprsje zgleda kot prekipnjeno testo za kruh, ki sili prek roba posode zgleda neokusno in konec.

Naveličam se stati v kotu, predvsem pa se bojim, da bi se kdo obregnil vame, ker tam postopam sama, zato se namenim na drug konec dvorane, kjer razločim poznane obraze. Ko se tako prebijam skozi množico teles, zagledam obraz, pravzaprav ga skorajda zaznam prej kot uzrem, s kotičkom očesa, v tistem slepem polju, kar nekako vem da je tam, zato se ozrem, smeje se mi na vsa usta in mi maha visoko nad glavami množice. Pomaham nazaj in se suvereno napotim proti njemu, bližje kot sem, hitrejši je korak, kot tudi utrip srca. Pozdrav, objem. Poljub, tik ob robu lasišča, ki traja ravno tisti trenutek predolgo, da bi še veljal za zgolj brezbrižen, vljudnostni poljub ob pozdravu. Rdečica, ki sili v lica. Pogovarjava se, povsem sproščeno, o vsem možnem, kot bi se nazadnje videla nedolgo tega, smejeva se in na pogled verjetno izgledava kot običajna znanca, a srci gresta po svoje, um se umiri in neha bezljati, naklonjenost in zavedanje tistega več pa kot bi mehko božala najini bitji. Med tem, ko govoriva in govoriva, na drugi strani opazim njega, nameni mi nasmeh in pomežik, jaz pa mu pomaham in ko spustim roko ob telo, jo najdejo topli prsti in mi mehko, ljubeče stisnejo dlan. Vpraša me, če sem srečna in očitno mu namenim nekakšen ogorčen pogled, saj v smehu hiti s tistim ”saj vem, saj vem, pač tako, če si dobro, no…kako si pravzaprav!” Odvrnem mu, da sem dobro, včasih bolj, včasih manj, pa saj ve, kako gre to pri meni. In ravno v trenutku, ko se nagne k meni in skorajda šepne, kako še vedno misli, da bi jaz morala biti njegova in preden uspem karkoli odvrniti, se nama pridruži ženska. Prepoznam jo, iz njunih skupnih fotografij seveda, saj v živo je še nisem imela priložnosti spoznati. Predstavi naju in ob omembi mojega imena kot bi se v hipu spremenilo celotno ozračje. Kot bi nekdo nad nas poveznil svinčen pokrov in bi zrak z vsakim dihom postajal težji. Dejansko se oklene njegove roke, njemu je vidno neprijetno, konec je s sproščenostjo, jaz sem edina, ki še nekako vzdržujem in ohranjam vzdušje pred kolapsom. Zdi se mi pa trapasto. Že pred časom mi je rekel, da je precej ljubosumna name, kar me je začudilo, saj se še nikoli nisva videli. Hja, sem mu navrgla malce v šali, kdove kaj si ji govoril o meni!

V smehu je odvrnil, da vse in od tu dalje mi je  jasno, kaj in kako. Saj to gre vedno po istem sistemu, v procesu spoznavanja, lahko osvajanja, tudi prepričevanja, da pred nami sedi sorodna duša, tako naklonjena in razumevajoča, povemo marsikaj, zaupamo marsikaj. Kasneje, ko se zveza nekako ustali in utrdi in si nas te osebe začnejo že skorajda lastiti, pa dobimo vse to sevirano direkt v ksit, seveda pospremljeno z očitki, obtožbami in ostalimi grenkobami. A jaz že dolgo več ne občutim krivde, do nikogar. Ne do mehkega, vlažnega pogleda, polnega naklonjenosti, ki je uprt vame. Vem, da on drugače, težje prenaša situacijo te nikoli uresničene ljubezni, a ne morem občutiti nič drugega, kot neko nerazložljivo pripadnost, ker se mi zdi, da bi se vse kaj hitro sprevrglo v nekakšno usmiljenje, kar se mi upira, niti si on tega ne zasluži. Ne čutim krivde do ženske, ki se ga tako posesivno oklepa, kot tudi ne do pogleda na drugi strani, seveda dobro vem, da je zastrigel z ušesi in kljub nasmehu in pomežiku malce zaskrbljeno pogleduje v mojo smer.

Ne dovolim si s krivdo ali kakorkoli omadeževati teh mojih platonskih ljubezni. Ti moji moški, fantomski moški jim rečem, saj jih v resnici ni nikoli bilo, a hkrati so vedno prisotni, nekaj se jih je nabralo v vseh teh letih. In te ljubezni pravzaprav trajajo najdlje, kot bi telesnost, fizični stik uničila in izpodjedla vse, kar se lepega in pristnega splete med dvema. In še danes ne vem, zakaj je tako, zakaj se med nami ni nikoli nič zgodilo, le tisti klik, preskok, naklonjenost, občutenje. Vezi, ki kar trajajo. Seveda je bila vedno na začetku prisotna želja po več, pa je kar obvisela nekje v zraku, nekje vmes, razen tistega davno ukradenega poljuba v dotičnem primeru in v nekem drugem nekega ponesrečenega poiskusa nečesa, kar bi naj bil seks, ob čemer sva se oba, pijana od ljubezni in alkohola režala kot dva prismuknjenca, v prepričanju, da nama bo življenje namenilo nove priložnosti, kar se seveda ni zgodilo. In zato si v te ljubezni ne dovolim posegati, nikomur in na noben način.

Odločim se in se poslovim, ker karkoli drugega ni več smiselno. Tokrat nič objema, nič poljuba, le tisti suhoparni ”čau, se vidimo še kaj!” Pa niti ni potrebno, saj se ve, kako in kaj. Ko hodim proč, se spomnim, kako mi je nekoč ob poslušanju Elde rekel, da bo on vedno tista ptica, ki bo hodila jokat vame. Bilo je trapasto, a prisrčno. Nasmehnem se ob tej misli, ob misli na te moje moške, moje ptice.

Pričaka me s pivom, pa s poljubom seveda. Zagrabi me okrog pasu in me privije k sebi. Sledi vprašanje, tako predvidljivo in pričakovano. ”Kaj pa ti je šepetal na uho, on tam?” Zasmejem se, izvijem se iz primeža in mu hudomušno odvrnem, da same lepe stvari. Ponovno me stisne k sebi, me poljubi na čelo in mi popravi, oziroma nekako potlači lase za uho, gib, ki je lasten le njemu. In tisti ”oo, samo jaz tebe ne dam!” me zopet spravi v smeh. In tudi s tem nimam več težav, kajti nima veze s samostojnostjo, samosvojostjo in raznimi feminističnimi puhlicami. Kajti dobro je, pripadati. Torej pripadam.

Biti človek?

Standard

Zgodilo se je. Pok. Kuhalo se je dolgo, pa se tega v vsem svojem obsegu nisem niti zavedala. Iskreno – ker se nisem hotela. Ko se distanciraš, osredotočiš le na lasten obstoj, predvsem iz varovalnih vzgibov, varovalnih tako pred drugimi, kot pred sabo, je to verjetno neizogibno.
Pok. Spregovorili sva. Midve, ki ena drugi nisva priznavali obstoja, sva si dali besedo. Glas. Seveda ni bilo nič filmsko romantičnega, veličastnega, bilo je zgolj človeško. Vsaka v svojem kotu, v obrambnem položaju, z nabrušenimi kremplji in še ostrejšimi jeziki. Čakajoč, katera bo prva zadejala rano.

”V vsakem od nas se skriva tema. Zver, krvoločna in nevarna, sposobna, da pokolje vse pred sabo. Moja zna biti strahotna. Že kot majhna deklica sem se jo učila krotiti, obvladovati, kajti nisem zgolj zver in nikoli nisem želela biti. In dolgo sem se je sramovala, jo poskušala prikriti, želela sem biti dobra, kajti dobrota je vsekakor del mene. Pa ne vem, če sem dobra. Kot ne vem, če sem slaba. Vse sem in bitke so včasih neznosne. Kajti nežnost, sočutje, srce je včasih bolj v breme, kakor zver. A tukaj sem, z vsem tem. Ves trud je velikokrat zaman, enkrat prevlada nekaj, drugič spet nekaj drugega. Opravičila ni, kajti vedno lahko sprejmeš drugačno odločitev. In v dobrih časih je enostavno sprejemati dobre odločitve. Ko pa si ranjen, skoraj smrtno, zver z lahkoto nadvlada.”

In tako sva stali, do zob oboroženi in ena drugi smrtno nevarni, verjetno obe v pričakovanju mesarskega klanja. V trepetavi napetosti, katera bo prva zasadila ostre kremplje, pa sva le čakali. O da, bilo je nekaj pihanja, sikanja, šopirjenja, poskušanja dokazovanja premoči, a vse tipaje in previdno. Potem pa…ne vem kaj se je zgodilo potem. Mogoče sva prestari, mogoče preutrujeni, mogoče se nama ni zdelo smiselno, še manj vredno. In ne, to ni sprava, s solzami in objemi, je zgolj poskus razumevanja, sposobnosti empatije, vživetja v drugo plat. In pri tako težkih stvareh, tako dušečih je to skoraj kot korak na luno.

”A zver, zver ni zadovoljna, ne mara porazov, nekaj bo raztrgala, pa čeprav mene od znotraj. Pa mi niti ni mar, nadvlada je uspeh. Nikoli se nisem dobro počutila, če sem drugim prizadejala zlo. Nobenega zadoščenja ni v tem, nobenega užitka. Najhuje je, počutiti se slabo, gnilo, zaradi samega sebe, a včasih ne gre drugače. Za lastno preživetje vsak postane zver, morilec. Pa to ni opravičilo, le z grenkim priokusom si priznam, da je bila kakšna slaba, grda stvar potrebna. Ne zato, ker ne bi zmogla drugače, ker nisem hotela.”

Tako sem torej pozno v noč premlevala in gladila brazgotine, nežno in previdno, da bi ponovno ne zakrvavele. Da, vsaka rana se zaceli, a tudi brazgotina ob pravih vplivih peklensko skeli. Zver je besnela, nihanja, dvomi, dileme. Čakajoč na šavs v drobovje. Sem ravnala pravilno? Mar bi jo na mestu pokončala, psico! Tako preprosto bi bilo! Kakšna bo cena? Za razgaljenje, ranljivost, človečnost je vedno visoka.
Danes je nov dan. In te dni bodo dnevi težki, moreči. Biti človek. Tako zajebano je. A mislim, da nama je vsaj približno uspelo.

Ista jaz

Standard

Medtem, ko so razglasili oranžen alarm zaradi minusa pozimi, kar seveda pojmujem kot prvovrstni idiotizem, jaz vsako jutro rinem v ta zajeban hrib, kar v teh dneh pomeni pri -15, ob tem seveda vsem znancem, tudi le bežnim, prekolnem vse prednike za kar nekaj pokolenij nazaj. In če bi me kdo vprašal, zakaj, čemu mi je tega treba, mu pravzaprav ne bi znala odgovoriti, a to se k sreči ne zgodi, saj je že nekaj časa moja edina interakcija s svetom zgolj ta hrib, kjer tako ali tako ne srečam žive duše, ne krščene, ne kakšne bolj kosmate. Seveda je to moje trmasto početje zrelo za kakšno od prestižnih Darwinovih nagrad, ker četudi si domišljam, da so ti moji jutranji vzponi ob skoraj nečloveških pogojih nekakšen sredinec naravi, mi je povsem jasno, kako hitro me lahko narava krcne po tem sredincu. Zgolj manjša nezgoda na strmem, skalnatem, poledenelem pobočju in bi bržkone zmrznila, preden bi me sploh kdo uspel pogrešiti.

Zakaj mora biti moje vedenje vedno nekako odklonilno, iz enega ekstrema v drugega? Zakaj je edina stvar, v katero se uspem prisiliti, pravzaprav svojevrstno mučenje, drugače pa se zgolj prekladam med štirimi zidovi, umaknjena, odrezana od vsega in vseh? Niham med mojimi ljubimi in osamo in ne vem, katera opcija mi je ljubša, rada sem z mojimi, ker takrat sem prisiljena delovati kot funkcionalen član družbe, a v osami si dam duška, privoščim si malodušje v vseh razsežnostih, kot bi prav uživala v vsej bedi svojega bivanja, mrkogleda in naveličana sveta in vseh kretenizmov, ki jih ta svet sproducira. Saj ne, da bi želela biti vzvišena, nad vsemi, kot nekakšen nadčlovek, a sobivanje, sploh širše, se mi prav fizično upira.

Jebena princeska sem, na namišljenem zrnu graha, ker kakorkoli obračam vse metaforične pernice in vzglavnike lastnega življenja, tistega zrna ne najdem, a vendar me ves čas nekaj tišči, dreza pod reba in zbada nekam v ozadje možganov. Očitno res nisem za ta svet, a kam naj grem? Če je sreča človeka pogojena s številom sončnih dni v letu, potem je moja mizerija povsem geografskega izvora, a nekako dvomim, da bi se na nekem eksotičnem otoku uvrstila med najsrečnejša bitja pod soncem. In še vedno sem kar nekako užaljena, ker nimam funkcije, s katero bi vklopila hibernacijo in čao vsi do maja!

Izogibam se ljudem, izogibam se komunikaciji, kakršnikoli, ne odzivam se na hišni zvonec, ne javljam se na telefon, kot kakšen zločinec kukam skozi žaluzije, če se na dvorišče pripelje avto, v upanju, da je namenjen k sosedu, dneve preživljam ob ugasnjenih lučeh, da bi kdo ne posumil, da sem dejansko doma. Počutim se krivo, nekoristno, ker sem se umaknila od vseh, razmišljam o tistih, ki so mi blizu, a stika ne vzpostavim, pisanje smsov oz. nekakšnih chatov se mi upira, nekako žaljivo se mi zdi, brezvezen smalltalk v smislu kako si, kako življenje, kako to, kako ono…. a za kakšne globlje pogovore se mi tehnologija ne zdi primerna, ker je tako neosebna, s telefonskimi pogovori pa imam že tako precejšnje težave, kar je pravzaprav absurd, saj se obnašam, kot bi telefon izumili včeraj, ob tem, ko se večini zdi nekaj povsem običajnega in nepogrešljivega, je meni še vedno nekako nepredstavljivo, pogovarjati se z nekom, ki ga ne vidiš. Kajti zame pogovor ni zgolj glas, zvok, ki ga nekdo oddaja, ko govorim, govorim s celim telesom, krilim z rokami, se nagibam, prestopam, moja obrazna mimika je precej izrazita, kot bi se neznansko vživela tudi v najbolj banalno stvar, marsikdo je ob prvi komunikaciji z mano povsem šokiran in verjetno sumi, da sem ves čas na nekakšnih drogah. Razmišljam, da nisem kaj prida prijateljica, a računam s tem, da moji vedo, da jih imam ves čas v mislih, a vzdrževanje stikov na daljavo mi preprosto ne gre, še v trenutkih najboljšega razpoloženja ne.

Koliko noči že ne spim? Lahko bi jih štela, kot ovce, mogoče bi pomagalo? Ležim na hrbtu, povsem negibno, trudim se imeti dihanje pod kontrolo, da bi slučajno ne pobezljalo, v glavi pa vre, noč resnično naredi čudne stvari človeku. Posegam po toplem telsu poleg mene, nisem prepričana, ali dajem, ali jemljem, še manj če dam toliko, kot vzamem, a fuk je pravzaprav edino, kar utiša glavo, umiri misli, le telo sem, toplo, voljno in lačno. Nato spet norim, zagrizem v lasten drob, povzročam si bolečino, kaznujem se, za vse zločine nekih življenj, ki si jih pravzaprav sploh ne bi smela lastiti.

Vem, da zmorem zgolj biti, a to je očitno preenostavno, premalo resnično, neotipljivo, če ni bolečine, ni življenja, seveda bi se lahko prepričala v kakšno drugo, bolj prijazno neumnost, a očitno nočem.

A vendar ni vse tako mrakobno in brezupno, vse imam, kar sem si kdaj želela in še več in da, hvaležna sem za to, a kot bi ne vedela, kaj točno s tem početi. Ustvarila sem si sliko o sebi, o svetu, o ljudeh in krčevito se je oklepam, kot bi se bala, da bom drugače pristala na nekakšno povprečje in s tem zavrgla vse, kar se mi je kadarkoli zdelo pomembno. Zato mučenje ostaja brezkompromisno, sama svoj inkvizitor, eksorcist in tolažnik po potrebi, mar si bom na koncu tudi rabelj?

Nov dan, isti hrib, nov poljub na čelo, novi dvomi, isti ljudje, za odtenek več sonca, da bom lahko vrgla senco, bolj očitno, bolj otipljivo.

Ista jaz. Jebemti.

Vsa beda razsežnosti nekega žalovanja

Standard

Stopim pod tuš, da z vročo vodo izmijem iz kože ta dan, tako težak, moreč in ostuden. Lasje mi dišijo po smrti, po žalosti, ne glede na to, koliko šampona vtrem vanje, vonj ostaja, rezek in dušeč, mogoče je šampon precenen in z premalo zvenečim imenom, ali pa se mi je vonj zažrl v nosnici in me bo spremljal še precej časa. Tabletka je že davno popustila, spet preveč občutim, otopelost mi je dobro dela, pomagala mi je nadeti brezizrazno, kamnito masko, za katero sem vljudno pospravila vso bolečino, jezo, žalost, gnus nad ljudmi, nad njihovimi šepetanji, nasmihanji, nad zgroženimi pogledi, nad nezmožnostjo vsaj kančka empatije, ali vsaj hlinjenja le-te, gamat hinavska.
Pogrebi se mi upirajo, gnusijo, ne udeležujem se jih, odpor do njih je že povsem fizičen, a tokrat sem naredila izjemo, ne zaradi njega, ki je bil moj prijatelj, ker kaj pa ima on od tega, pač pa v oporo njemu, ki je meni vedno v oporo.

Jeza.
Preklet kreten, za koji kurac ti je bilo tega treba??
Če bi imela možnost, bi te tako usekala, da se nikoli več ne bi pobral, pa da te potem vidim, kako boš bingljal s štrika!
Nekoč si mi rekel, da bi rad znal izklopiti čustva.
Evo, mater, pa ti je uspelo. In čeprav ne verjamem v kakršnokoli obliko posmrtnega življenja, si res želim, da bi lahko verjela, zgolj zato, ker bi potem lahko upala, da nekje si in te boli, svinjsko boli, da z glavo butaš v nekakšen zid onostranstva, ob razmišljanju, kako si zajebal, sunce ti blesavo!
Pa kaj je to z ljudmi v mojem življenju, ter z vrvmi?
In vedno bom zagovarjala mnenje, da ima vsak pravico ne živeti, vsak ima pravico končati svoje bedno, mizerno, nesrečno, žalosti in bolečine polno življenje. Ampak smrt naj bo boljša izbira od življenja.
Pijansko togotnega dejanja v afektu pa ne morem prebaviti. Ne morem in nočem!
Besna sem, zverinsko besna in prav malo mi je mar, če je to čustvo primerno in korektno, morebiti kdo poreče, da ni spoštljivo, pa se mi prav jebe! Zame je nespoštljivo post mortem poveličevanje posameznika ter popolno zanikanje njegovih slabih lastnosti in dejanj. Vsi smo dobri in vsi smo slabi, vsi počnemo dobre stvari, kot tudi bedarije in če sem ti za časa življenja večkrat povedala, da si kreten, bom to povedala tudi sedaj. Obžalujem le, da ti tega ne morem zabrusiti v ksiht! Ker, kaj mi pa boš? Se odvrtinčil iz žare v obliko Casperja in mi stisnil high five, ”sej vem, sej vem, prov maš!”? Cepec.

Bolečina.
Neznosna. Izgube mi ne gredo dobro od rok. Oklepam se vsega, kar mi je nekdo bil in ne znam spustiti. Vrtanje po spominih pa povzroča le še večjo agonijo, še več trpljenja, bolečine. A po drugi strani je s spomini tako, kot z dobro knjigo, ki jo večkrat vzameš v roke. Kraj, kamor se rad vračaš, četudi dobro poznaš konec.
Čas celi rane. Čas celi en kurac! Čas samo mineva. Živim dalje, potlačim, se navadim in vsakič, ko privlečem nek dogodek na površje, četudi izpred dvajsetih let, je bolečina ravno tako neznosna, kot povsem sveža.
To je posebne vrste prekletstvo, neposrečen eksperiment narave, bizarna šala pravzaprav, v eno telo, v eno glavo stlačiti dva tako nasprotujoča si pola. Razum, hladnokrven in kar malo zastrašujoče neizprosen, precizen, že skoraj nečloveški, na drugi strani pa tako intenzivno čustvovanje, občutenje, kar že v osnovi ne nudi nikakršne najmanjše možnosti za uspešno sožitje, sobivanje s samim sabo. Včasih naletim na koga, ki poreče, da je dosegel notranji mir, zadovoljstvo in si mislim- si dosegel my ass. A spet, verjetno preveč izhajam iz sebe, iz tistega, kar mi je poznano, notranji ustroj večine ljudi pa je bržkone precej bolj homogen, kot moj, kar precej olajša življenje samo.

Izdaja
Ko ti je nekdo prijatelj, ko en drugega spustita blizu, preblizu. Toliko besed, težkih, zaupnih, smeha, joka. Neskončne debate, travmiranje ob poslušanju največjega poeta na Balkanu, ob podpori alkohola (kar sicer zmorem tudi sama, a v dvoje je brez dvoma lepše), pogovori o tem, kaj vse si počnemo, kako svinjsko brezobrazni znamo biti drug do drugega. Občutek bližine, povezanosti, domačnosti. Občutek, da se na nekoga lahko nasloniš in da ima le-ta prav tako vedno na razpolago tvojo ramo. In potem….bum! Odločiš se za vrv, namesto za cmerjenje s prijateljem? Občutek izdaje je vseobsegajoč. Zakaj? In z občutkom izdaje pride v paketu še občutek krivde. Smo te imeli premalo radi, smo ti to premalokrat povedali? Naša dejanja niso pripomogla k občutku sprejetosti, bližine, zaupanja? Smo bili bili preveč brezbrižni, težav nismo jemali dovolj resno? Bi bilo drugače, če bi kaj storili, rekli drugače? Mindfuck epskih razsežnosti.

Sočutje
Cmok v grlu, stiska, tesnoba. Dušeča teža v prsih ob misli na ostale prizadete, zaznamovane. Ker da, zaznamuje te, še kako te zaznamuje, ko najdeš ljubljeno osebo bingljati s trama, zarana, ko um še ne loči prav dobro nočne more od realnosti.

Nemoč
Končano je. Tukaj ni več kaj storiti in to je dejstvo, ki se mu organizem upira na vse načine. Dokončnost, ki se je ne da sprejeti. Požrla se bom, tudi zaradi žretja samega. Počutim se prazno, nemočno, izžeto in tako staro. Preveč je vsega sranja za eno samo ušivo življenje. Mogoče je to kazen (Ha! Le od koga?!), ker ne verjamem v življenja prej in potem. Nekaj v stilu – vse te pizdarije bi sicer malo porazdelili med več življenj, a ker ne verjame vanje, dajmo nabutat vse in naj se jebe z vsem v enem samem življenju? Ha! Riiight!
Nisem močna, poln kurac imam biti močna, nočem biti močna, naj gre v kurac vse skupaj! Ranljiva sem, šibka, krham se, vsakič ko me nekaj zadane, me je malo manj. Kot keramična skodelica z okrušenim robom in vsakič, ko z njo treščiš ob rob omarice ali lijaka, se odkruši še malo, dokler se enkrat ne razleti na koščke.
Zakaj jaz nikoli nisem bingljala s štrika, pa bi lahko, tako prekleto priročno bi bilo? Zakaj jaz vedno rinem nekam naprej, pa še sama ne vem kam točno? Zakaj ne tekam s štrikom po svetu, iščem pozornost, izsiljujem naklonjenost, grozim, privezujem ljudi nase? Kaj imam od tega, da se vedno pobiram, kot en kreten rinem dalje, kaj imam od tega, da vedno igram fair play? En kurac imam, to imam. Pa nož v hrbet. In na koncu ostanem sama, s svojo bolečino, bedo, s svojo zblojeno glavo.

Zato vsi skupaj, tisti, ki me imate radi, tisti ki me ne marate, kot tudi tisti, ki me sovražite (Ker o da! Tudi kak takšen se brez dvoma najde!) – jebite se! Tako je, JEBITE SE! Ker na koncu je povsem vseeno, malce popihlja, karte se premešajo in ne veš več, kdo je kdo in kje je kdo. Isti šmorn vsi skupaj, šarite mi po drobovju, mi lezete v srce, pod kožo, v glavo, med stegna, končni rezultat pa je vedno isti, bam po betici! Jebite se!

Ker danes ne zmorem drugače. Ker danes ne vidim drugače.
Jutri…jutri pa bo nov dan. Hura, yeepee ya yey!

”A sebe bi na poklon dao bilo kome,
jer niko od vas ne zna moje brodolome.”

Strah

Standard

”Poseg bo trajal približno pol ure, opravil ga bom v splošni anesteziji.”
Debelo pogoltnem in ga kar malce nejeverno pogledam.
“V splošni…?” mukoma izdavim. “Ne gre v lokalni?”
“Žal, če operiram v lokalni, boste čutili bolečino. Nemogoče je povsem omrtviti ta del med kostmi in hrustanci.”
Čutim, kako lezem skupaj na stolu in v grlu se mi pojavi cmok.
Podvomim v njegove besede. Ne mi rečt! Kaj vse opravijo v lokalni anesteziji! Operirajo trebušno kilo, opravijo carski rez, en kup stvari, tole pa ne gre? Poskušam ovreči dvom, ker kdo pa sem, da smem dvomiti v kirurgove besede? In hip za tem ovržem tudi to ponižnost pred možakarjem v belem, jebeš to, jebeš, da ima zdravnik vedno prav, a nekako mu ne zmorem kontrirati. Kot bi me informacija povsem ohromila, če bi me operiral v tem trenutku, ne bi potreboval nikakršne anestezije, ne splošne, ne lokalne.
“Pa ne da vas je strah anestezije?” se nasmeje.
“Mah, ne. Ne da me je strah, na smrt me je groza!”

 

To je bilo malo več kot mesec dni nazaj. Uvrstil me je na čakalno listo, pod hitro in sedaj čakam na klic, ko mi bodo sporočili datum operacije, dneve pa preživljam napol nora!
Skušam racionalizirati ta strah. Strah. Saj ne vem, če je strah? Tesnoba, nervoza, panika, groza. Ma k vragu, seveda je strah! Prepričujem se, kako trapasto je in povsem nelogično, neracionalno, saj sem vednar razumno bitje! A bržkone je vsak strah tak.

Vsak dan si rečem- dobro! Se bom pač soočila s strahom! A to je praktično nemogoče, kako se soočiš z nečem, če si med soočenjem uspavan? Nezavesten? Nepriseben? Eno je, če te je strah pajkov, kač, zaprtih prostorov. Kajti to so vendarle povsem otipljive stvari. Dovoliš, da ti pajek leze po roki, pobožaš kačo, vstopiš v dvigalo. Premagaš strah, ali ga pač ne. Tole…mnjah.
In ne, ni me strah anestezije kot take, niti tega, da bi se iz nje več ne zbudila, čeprav je misel na to tudi precej tesnobna. Milo rečeno.

V igri je zgolj nadzor. Groza me je situacij, kjer bi se z mano nekaj dogajalo, pa ne bom vedela kaj. V življenju se nisem nikoli napila v tolikšni meri, da bi ne vedela zase! Ok, to je laž, majčkena, drobcena laž. Enkrat! Ker nisem bila ravno vešča rokovanja z žganjem. K sreči sem imela ob sebi ljudi, ki so poskrbeli zame, me pripravili do bruhanja, kar je sicer sramotno, a je bilo menda potrebno, me spravili spat in pazili name. Marsikdo v takšnih situacijah te sreče nima.  In še danes, dvajset let po tem dogodku me stisne v prsih, če samo pomislim na to, kljub temu, da se ne spomnim popolnoma nič. Absolutna tema. In ni se več ponovilo. Nikoli. Kljub precej burnemu, divjemu najstniškemu obdobju, polnemu raznih eksperimentiranj.
In sedaj tole. Ultimativni odvzem nadzora, na katerega moram prostovoljno pristati. Skoraj bi raje videla, da me operira na živo, kar je spet neumnost, kljub temu, da imam precej visok prag bolečine. In to ni nekaj, s čimer bi se hvalila, dejansko je zoprno in moteče. Ker nekaj boli in boli in boli…do točke nevzdržnosti, jaz pa kar prenašam. Trpim bolečino v meri, ki je povsem nekoristna. Sicer je težko opredeljevati, opisovati stopnjo bolečine. Meni se vedno zdi, da tako pač je. Da tako mora biti in je to povsem normalno. Potem pa mi tu in tam kakšen specialist z rahlo karajočim glasom namigne, da ni normalno. Še manj potrebno in da naj že za vraga požrem tisto tableto!

Kako je strah pravzaprav hecna reč. Ne vem, če sem se kdaj v življenju soočala z njim v tolikšni meri. Hromi me in me navdaja z grozo. Počutje skušam prikriti, občasno se celo norčujem iz situacije. Skušam preslepiti, predvsem samo sebe. A um dela po svoje. Nimam apetita, čutim da me grabi panika, tesnoba. Slabo spim. Ponoči vstajam, si prižgem cigareto in mozgam.
Sedim za mizo, kjer vlada kaos. Dobesedno. Kupi risb, osnutkov, zapiskov. Med vsem tem pa poln pepelnik, skodelice napol popite kave, svinčniki, flumastri, rotringi, nalivna peresa. Učim se kaligrafije, kar me po svoje zabava. Lepopisje resnično ni moja vrlina, naj bo dovolj, če rečem, da včasih, ko kaj berem za sabo, zgolj ugibam kaj sem napisala. Obup. Zato mi to predstavlja poseben izziv in mi prinaša precej zadovoljstva, saj sem v svojem bistvu vendar estet! Rišem, skiciram nove osnutke, dokončujem že narejene, med tem me zagrabi in pišem, čeprav to pisanje najverjetneje nima neke vrednosti, saj gre zgolj za izlivanje trenutnih občutkov in vsega tistega, kar mi v  danem trenutku pade na pamet. Obnašam se, kot bi se mi iztekal čas in moram zdaj, točno zdaj spraviti na papir vse, kar imam v glavi. Ker ne vem, kako bo potekala pooperativna rehabilitacija, koliko volje in možnosti bom sploh imela karkoli početi. In zaradi tega se počutim trapasto, sama sebi grem na živce. Utrujena sem, neprespana, tečna.

Razumem kirurgov vidik, verjetno raje operira povsem neprisebnega pacienta, saj se sicer lahko kaj hitro zgodi, da se polurna, rutinska operacija sprevrže v ukvarjanje z osebo, ki ji postane slabo že ob misli, da bo nekdo zarezal v njeno telo. Če razmišljam o tem, nimam kakšnih večjih težav s tem dejstvom, a spet, ne morem vedeti zagotovo, saj še nisem bila v takšni situaciji. V življenju še nisem bila resneje bolna, nikoli si nisem nič zlomila, zvinila, odrezala. In kar je še teh, travmatičnih dogodkov za telo.
Nekoč sem se sicer tako hudo urezala v prst, da sem se onesvestila, ampak dobro, to je bil res idiotizem brez primere. Stara sem bila nekje 15, 16 let, ko mi je med pomivanjem posode počil kozarec v roki. Uspelo mi je prerezati žilo na prstu in kri je v curku brizgala iz njega, kar se mi je zdelo fascinantno! Porodilo se mi je vprašanje, koliko krvi izteče, preden se krvavitev ustavi, zato sem pod roko podstavila kozarec. In čakala. Očitno sem do tistega trenutka že izgubila toliko krvi, da nisem bila več sposobna trezno razmišljati, vse skupaj pa se je končalo tako, da me je mati našla nezavestno na tleh, v luži krvi. Seveda panika, doktor je prihitel na dom, sumili so poskus samomora. Še dobro, da sem se urezala v prst in ne kam drugam, drugače bi težko kogarkoli prepričala v nasprotno. In kaj si je mislil doktor ob pogledu na kozarec s krvjo… hmnja, zgolj predpostavljam lahko, da je ob mojih črnih oblačilih in črno namazanih očeh sumil, da sem se nameravala udeležiti kakšnega satanističnega obreda.
Z izgubo krvi imam očitno precej težav. Krvodajalstvo naprimer, poglavje povsem zase. Že pri odvzemu 2 dcl krvi padam skupaj. In moje telo je ena navadna, zahrbtna baraba, ki počaka, da zapustim varno posteljo in osebje, ki bi mi lahko v trenutku priskočilo na pomoč in se nato izklopi pred bolnišnico. Po možnosti na stopnicah. In obenem izprazni vsebino želodca. Veličastno in izredno dostojanstveno. Ko se mi je to zgodilo drugič, sem nato naslednjič s sabo vzela rezervna oblačila, kajti precej čudno je na stranišču v bolnišnici stati v perilu in v umivalniku z oblačil izpirati kozlanje, nato pa oditi moker domov. No, vsekakor boljše kot pokozlan. Takrat sem tudi pomislila, da bi bilo mogoče pred odvzemom dobro omeniti to mojo težavico, pa smo poizkusili z manjšo količino krvi. Če smo začeli z 3,5 dcl, smo končali pri dveh. Nato so me zavrnili kot krvodajalca. Da nima smisla. In zaradi dva meseca stare tetovaže, seveda. Potem nisem nikoli več poskusila, mogoče še bom kdaj. Ko se bom počutila dobro in bo minilo vsaj pol leta od nove kožne poslikave. Ti pogoji pa, kot kaže, ne bodo prav kmalu izpolnjeni.
Zanimivo se mi zdi, da je pred tem, ko sem prvič padla skupaj po odvzemu krvi, zadeva vedno šla skozi. Mogoče je bilo takrat zgolj nesrečno naključje, ki se je nato zaradi mojega razmišljanja o tem, ponavljalo? Morebiti pa imajo prav razne dobre vile, ki trdijo, da si vse slabo v življenju prikličemo sami! Hja, kdo bi vedel. In hura za veličastnost uma!

In medtem, ko to pišem, ugotavljam, da imam očitno precej težav z bruhanjem! Bruham ob menstruacijah, bruhala sem pred, med in po porodih, bruham ob izgubi krvi, ko bolečina preseže tisto točko vzdržljivosti mi, kdo bi si mislil, postane slabo! Najverjetneje je res najbolje, da se lepo mirno pustim uspavati. Saj bom samo spala, mi je rekel takrat kirurg. In da vsako noč spim, pa je vse dobro. Jaaa… ampak če bi sredi noči nekdo zarezal vame, bi se zbudila. Že če bi se me zgolj dotaknil. Ali vstopil v sobo. In dihal.
Da se vrnem nazaj – pustila se bom torej uspavati. Bom. Saj, neke izbire niti nimam, povsem odkrito. In če pomislim, da je moje telo, ob podpori uma seveda, zmožno nepredvidljivih reakcij, bo verjetno še najboljše tako. Za nikogar ne bo prijetno, če bo osebje moralo instrumente pobirati iz kozlanja. In če mi slučajno, kljub omrtvelosti, uspe trzniti in kirurg malce preveč zareže, bo iz mene napravil invalida! Super, kaj bom potem? Material za paraolimpijca zagotovo nisem. In ko je že toliko govora o bruhanju, sedaj pa sem še skoraj dotaknila športa, mi je na pamet padla tista šala, ki bi mi dejansko lahko bila pisana na kožo!

“Počela sam da trčim da povratim kondiciju!”
“I?”
“Ma povratila jesam, al kondiciju nisam!”

Proti vetru

Standard

Obrnem ključ, stran in veter.

Za škripajočimi durmi je zatolhla praznina in prazne strani, v vse smeri neba.
Skozi vlažne špranje piš zgubi precej moči, a še vedno ježi kožo in tuleče reže do kosti.
Ne obračam se po vetru, a zaradi upora vedno nekaj poči.
Skala, kost, srce.
Brskanje po črepinjah je umazano, nehvaležno delo, a vihanja nosu še nisem privzela,
zgolj privadila sem se na do komolcev okrvavljene roke.
Roke, ki trepetavo obrnejo ključ in tipaje v temi iščejo smer.
Roke, z od ihte pobledelimi členki. Z nohti, zasajenimi v dlani.
Roke, ki se plaho dotikajo kože.
Do perfekcije sem izpilila očitajoč pogled, ki ga namenjam podobam na zrcalnih površinah.
Odboj je tuj in grotesken, gladkost in sijaj vsekakor nista v naravi stvari v mojem svetu.
Zaobljeno in mehko se sprevrže  v ostrorobo in hrapavo, da dlani spet zakrvavijo.
Mesečna izguba krvi terja svojo ceno.
Bledim, do prosojnosti, a očitnost me navdaja s strahom, prefinjeno skrivam svoj notranji ustroj.
Stojim si ob strani, pokončno in vzravnano, a ne zrem dovolj daleč v prihodnost,
da bi lahko prezrla podprto hrbtenico.
Še vedno pilim igro vlog.
Levinja sem, s smrtnonosnim ugrizom in zamahom šape. A s stiskom čeljusti drobim le lastne kosti.
In tisto zanikrno, garjavo ščene, ki ob nogah prosjači za drobtinice, ki jih z malomarnim zamahom roke pometeš z mize,
za katero prirejaš prostaške gostije.
Mati, ki poseje na tisoče poljubčkov dnevno na drobne glavice.
Uho, ki posluša in sliši, um, ki razume, četudi sramotno.
Vdano in predano telo, ki s svojo toplo mehkobo ustvarja hrepenenje, tako silovito, da kot bučeč ocean buta
ob čeri pogubne odvisnosti.
Plah in mil deklič.
Besneča furija.
Zmajevka.
Hladnokrvna prasica.
Boginja.
Kup nesreče.
Vedno v pripravljenosti, na uslugo, na skok.
Spomladi poženem vitice, s katerimi se oprimem življenja, se vijem proti svetlobi in vpijam njen medeni napoj,
a jeseni je čas, da odvržem iglice in bodice, jih zamenjam z debelim in toplim puloverjem, ki toliko skriva in obljublja.
Zimo preživotarim.
Stvar navade, moč nagona.
Vzorci, temeljito priučeni, a vedno znova kot da se zgodijo prvič.
Čudež življenja, živčevja, razuma.
Šepečem si bajke, uspavanke in recpete za čarobne zvarke.
Opoj lastne nežnosti in glasu iz ozadja.
Nekje s strani, ki je vedno prazna.