Oddih

Privzet

1769ded69102dbe4953431e7b5e4923d

požrla sem ponos,
bilo je,
kot bi pogoltnila
žlico razbeljenega peska.
nikoli ne boš razumel
in jaz ti
ne bom povedala.
željo bom poslala
na oddih,
v sobo z razgledom
na brezmejen prostor,
v meni,
napolnjen z bolečino.
in s tabo.
lahko da sem neumna,
mogoče sem plehka,
mogoče nevredna.
besede,
zašepetane
in tiste zakričane,
bodo izzvenele
v praznini,
niso se zažrle
v meso,
v kosti,
v srce,
v vdih.
niso se zažrle,
ne tvoje, ne moje.
upam.