Končano

Privzet

Že nekaj časa se me pogosto loteva občutek, da je že vse povedano. Vse izrečeno, zapisano, iztrošeno pravzaprav, ceneno in oguljeno.

Prešine me ideja, misel, ne le ena, mnogo, res mnogo jih polni mojo že tako prenatrpano glavo, pa le malomarno zamahnem z roko, ta gib pa obvezno spremlja tisti pridušen ”mnjah…”. 

Možnosti, neskončno jih je in obetajo, jaz pa se jih otresem, nekako vehementno, brez pravega interesa in zapisujem zgodbe. Da, zgodbe, na desetine njih, takšne, ki si zaslužijo stoječe ovacije, pa tudi tiste, ki vzbujajo neugodje, tesnobo. Odpor, ki je povsem fizičen. Gnus. 

Kot bi bila obsedena in bi mi nekaj strahotnega, neotipljivega ždelo za vratom in me priganjalo, da pišem, da zapišem vse, preden zbledi v pozabo, da zapišem, za spomin in v opomin, česa vsega je zmožen človek, tisti mali, vsakdanji, neopazen in v ničemer izstopajoč človek. Kako zmore ljubiti, se razdajati, kot tudi mrziti, škodovati, kako nizko pade, a včasih se tudi povzpne, visoko, nadse in nad vse ostale. 

In tako vedno vzamem za osnovo človeka, zaradi določene lastnosti, vrline, hibe, ali zgolj zaradi nekega dogodka in tkem zgodbo, dodam ji svoje videnje, dodam ji ton, jo obarvam v odtenke vznemirjenja, obupa, besa, malodušnosti, stisk in ščemenja, paleta občutkov je tako bogata in pestra, neskončna, kajti vedno znova se odtenki prelivajo, mešajo, mehko se združujejo, da jih je včasih že kar težko ločiti in opredeliti. 

Četudi je osnova vedno resnična, realna, pa ne morem trditi, da je celotna zgodba, ki sem jo stkala okoli nje, povsem verodostojna, kajti vse, kar zapišem, orišem, obarvam, je projecirano z moje perspektive, je plod mojega dojemanja, mojih lastnih dognanj, okarakteriziranj, a vendar brez osebnega čustvenega pridiha, kajti upira se mi moraliziranje, ne želim soditi, le zapisati želim moj pogled na vso bedo in veličino nekega človeka. 

Ogromno jih je, teh zgodb in ljubosumno jih skrivam pred svetom, najverjetneje jih nikoli ne bo uzrlo oko morebitnega bralca in precej pogosto se mi poraja vprašanje, v čem je pravzaprav smisel zapisovati besede, jih tkati v stavke, spletati v zgodbo, če nikoli ne bodo ponujene svetu? 

Odgovora nimam. 

Mar je zgolj nuja, potreba, ali se za tem skriva kaj globjega?

 Je en vidik, za katerim tiči eden od razlogov in to je tisti presneti, tolikokrat nepotreben moralni vidik. Ni lahko razgaljati, obelodanjati življenj drugih, pa četudi ne obstaja realna možnost, da bi jih te moje zgodbe dosegle in četudi bi jih, se morebiti sploh ne bi prepoznali, kajti njihovo dojemanje se skoraj zagotovo precej razlikuje od mojega. 

Seveda tudi percepcija bralca ni zanemarljiva, kajti- mar zmoremo, kot zgolj naključni opazovalci doumeti, kar nam je ponujeno, mar znamo razumeti včasih nerazumljivo, videti lepoto in ljubezen v bedi in ostudnih dejanjih, opazimo sprevrženost in strahoto v potezah, ki obče veljajo za sprejemljive, dobrohotne, občudovanja vredne? 

Zmoremo zgodbo zgolj použiti, brez pretiranih reakcij v eno ali drugo skrajnost, zmoremo sprejeti vse, kar je človeško, to razumeti, si dovolimo biti zgolj zunanji opazovalec? 

Dvomim, lahko rečem celo, da močno dvomim, kajti premnogokrat smo priča reakcijam, izbruhom, navdušenju, izražanju gnusa ali občudovanja, vse to pa je odvisno izključno od naravnanosti bralca. 

Pa vendar, navedeno ni razlog, vsekakor ne zadosten, da je zapisano le zame, razlogi tičijo še marsikje drugje, resnici na ljubo pa se niti ne trudim jih iskati in razvozljati, ker v vsem svojem bistvu niti niso pomembni. 

Pišem, zase predvsem. Ob tem se počutim dobro, kot tudi olajšano, nekako razbremenjeno. In zgleda, da posedujem precej tovora, ki ga moram, kot tudi zmorem, odložiti, preliti v besede, mu dati nekakšen zaključek, tak, ob katerem lahko mirno vdihnem in z zadovoljstvom dahnem : ”Končano…”