Vtisi

Privzet

Image

Sledi na telesu
izginjajo.
Odtisi tvojih prstov
bledijo,
odrgnine
se celijo.
Sledi v duši
ostajajo.
Vtisnjene
so trajno,
prodrl si vame,
ne samo v telo,
v meso,
vstopil si
v vsak
najgloblji,
mračen,
zaprašen
kotiček
mojega bistva.

Oddih

Privzet

1769ded69102dbe4953431e7b5e4923d

požrla sem ponos,
bilo je,
kot bi pogoltnila
žlico razbeljenega peska.
nikoli ne boš razumel
in jaz ti
ne bom povedala.
željo bom poslala
na oddih,
v sobo z razgledom
na brezmejen prostor,
v meni,
napolnjen z bolečino.
in s tabo.
lahko da sem neumna,
mogoče sem plehka,
mogoče nevredna.
besede,
zašepetane
in tiste zakričane,
bodo izzvenele
v praznini,
niso se zažrle
v meso,
v kosti,
v srce,
v vdih.
niso se zažrle,
ne tvoje, ne moje.
upam.

Zodiac

Privzet

tako lahko!

zašiješ luknjo v prsih

z lažnivo roko

v hlačkah

opitih deklin

izkrivljen nasmeh

se ostro

raztrešči

na plečih

zlorabe

uporabe

izrabe

pretehtaš

odtehtaš

izbljuvaš žolč

v zapacano oko

zaslepljen

osel

ki jezdi junaka

heroj

ki je vaški norček

norček

ki je samoizigrano revše

strupena lisica in

zvita škorpijonka

nikoli ne bosta

zvesti sancho panza

rak rana

užaljenih poražencev

grozdje pa še vedno visi

kislo

previsoko

za pritlehne

kratkovidne

kratkoumne

resnica je vedno

jedka

za po mehkih zavojih

izjedkan um

Proti vetru

Privzet

Obrnem ključ, stran in veter.

Za škripajočimi durmi je zatolhla praznina in prazne strani, v vse smeri neba.
Skozi vlažne špranje piš zgubi precej moči, a še vedno ježi kožo in tuleče reže do kosti.
Ne obračam se po vetru, a zaradi upora vedno nekaj poči.
Skala, kost, srce.
Brskanje po črepinjah je umazano, nehvaležno delo, a vihanja nosu še nisem privzela,
zgolj privadila sem se na do komolcev okrvavljene roke.
Roke, ki trepetavo obrnejo ključ in tipaje v temi iščejo smer.
Roke, z od ihte pobledelimi členki. Z nohti, zasajenimi v dlani.
Roke, ki se plaho dotikajo kože.
Do perfekcije sem izpilila očitajoč pogled, ki ga namenjam podobam na zrcalnih površinah.
Odboj je tuj in grotesken, gladkost in sijaj vsekakor nista v naravi stvari v mojem svetu.
Zaobljeno in mehko se sprevrže  v ostrorobo in hrapavo, da dlani spet zakrvavijo.
Mesečna izguba krvi terja svojo ceno.
Bledim, do prosojnosti, a očitnost me navdaja s strahom, prefinjeno skrivam svoj notranji ustroj.
Stojim si ob strani, pokončno in vzravnano, a ne zrem dovolj daleč v prihodnost,
da bi lahko prezrla podprto hrbtenico.
Še vedno pilim igro vlog.
Levinja sem, s smrtnonosnim ugrizom in zamahom šape. A s stiskom čeljusti drobim le lastne kosti.
In tisto zanikrno, garjavo ščene, ki ob nogah prosjači za drobtinice, ki jih z malomarnim zamahom roke pometeš z mize,
za katero prirejaš prostaške gostije.
Mati, ki poseje na tisoče poljubčkov dnevno na drobne glavice.
Uho, ki posluša in sliši, um, ki razume, četudi sramotno.
Vdano in predano telo, ki s svojo toplo mehkobo ustvarja hrepenenje, tako silovito, da kot bučeč ocean buta
ob čeri pogubne odvisnosti.
Plah in mil deklič.
Besneča furija.
Zmajevka.
Hladnokrvna prasica.
Boginja.
Kup nesreče.
Vedno v pripravljenosti, na uslugo, na skok.
Spomladi poženem vitice, s katerimi se oprimem življenja, se vijem proti svetlobi in vpijam njen medeni napoj,
a jeseni je čas, da odvržem iglice in bodice, jih zamenjam z debelim in toplim puloverjem, ki toliko skriva in obljublja.
Zimo preživotarim.
Stvar navade, moč nagona.
Vzorci, temeljito priučeni, a vedno znova kot da se zgodijo prvič.
Čudež življenja, živčevja, razuma.
Šepečem si bajke, uspavanke in recpete za čarobne zvarke.
Opoj lastne nežnosti in glasu iz ozadja.
Nekje s strani, ki je vedno prazna.

Obred

Privzet

že dolgo

več ne brusim krempljev

in ti brusiš nož

žrtveno jagnje bom

nad katerim zneseš srd

ponudim ti vrat

zareži

čudno bo

hreščeče

kot bi rezal

izolacijsko cev

a klanje vendar ne sme biti

preveč enostavno

zareži!

lahko si izbereš

glasbo po želji

koračnico

žalostinko

lahko si zgolj

požvižgavaš

zareži…

kri

bo pojila zemljo

ki že tako ječi

od vse pradavno

prelite krvi

in tebe naj poji

sovraštvo

kot mene otožnost

nad zavrženim življenjem

drobcenim

nevrednim

nedolžnim

bila sem rabelj

lahko sem tudi žrtev

le kaj je bolj

nevredno človeka?

zareži!

Gremo!

Privzet

pomislim
da preveč razmišljam
že to
da razmišljam o tem
da preveč razmišljam
ni zdravo
zdravo je jabolko
a kaj ko imam raje meso
med poskusom ogleda
prizora brutalnega posilstva
(zver je lačna in besni)
me prešine
kaj je to z mano?
sem omejena
je to pogum ali norost
preponižna
sem pička
zakaj zakaj zakaj
vedno stiskam zobe
in grem dalje
mrmraje si v brado
tako pač je
se zgodi
življenje je prasica
saj sem tudi jaz
gremo gremo
naprej!

kriči, ženska kriči in praskaj,
obupuj,
jokaj in meči se ob tla,
zlomi se že, prekleto!
ne bodi vendar
tako zategnjena

lahko me posiliš
sprejmem tudi udarce
levo lice
pa še desno
lahko mi odsekaš roko
izruvaš srce
izbiješ zobe
še vedno jih bom stiskala
imaginarne
in gremo gremo!
se zgodi
življenje pač

zakolnem
polglasno
glasno
glasneje
jebem vse po spisku
življenju

zmajujte z glavo
ccc vulgarno
umikajte pogled
in vijte roke v nebo
tisti bolj nadarjeni
lahko tudi zardite
pobledite
kot je gnadi ljubše

preklinjala bom
kot star knap
ali mornar
ali hribovski omejenec
ne vem točno
iz koga se je trenutno
aktualno norčevati
iz pljuč bom potegnila
ves kadilski gnoj
zadnjih dvajsetih let
(ne vem kako to storiš
a zagotovo se da
saj sem videla v filmih)
in pljunila prek rame
vulgarno
in prostaško
pfej življenje
pfej
zbudi se deklica
zbudi se
stisni zobe
in gremo!

nikomur ne bo treba
mi izbiti zob
zgulila jih bom sama
do krvavečih dlesni
lahko pa mi
narišete nasmeh
kdor si drzne

razvijam gibe, tike,
ki mi ledenijo kri v žilah, mar postajam ona?
z grozljivo, androidno gracioznostjo,
luske še poženem
in mogočna, vranje črna
krila!
dvignila se bom,
visoko, višje,
najvišje obljudeno,
skozlala bom po vas
ves gnev, žolč
in svinarijo.
zbudi se, deklica!
sama sebi paradoks,
mizantrop,
k sočuti z ljudmi!

si z meter petdeset
prevelik
za namišljene prijatelje?
namišljene sovražnike?

gremo gremo gremo!
pogladila si bom obraz
kot bi bil
iz plastelina
si nadela nasmeh
po želji
mil in nežen
prisrčen
mogoče nagajiv
lahko tudi trapast
malce bebav
zraven bom gratis
trikrat trepnila s trepalnicami
namazanimi
s črno maskaro
hvalili me boste
in gladili
posegali po meni
mi ponujali
svojo hrano
nasvete in otroke
a ne opazili
kako zmajujem z glavo
se umikam
z nasmehom na obrazu
in grozo v očeh
dokler ne bom šavsnila
takrat
vsak opazi grozo
a zgolj svojo

stisni zobe
in gremo!

preveč razmišljam
in ni zdravo
izklop
lobotomija
bila bi bebček
vodenoglav
sedela v kotu
in z glavo butala ob zid
z blaženim izrazom
na obrazu

je mar lahko huje?

Tik. Ob 20:16

Privzet

Imena.

Klešem jih

v skale,

da bi meso

preveč

ne krvavelo.

Njih šepet,

tuleč,

prek droba

in drhtečih udov

žene v blaznost

vso zverjad.

Uho,

ne sliši.

Dlani vedo.

Med prsti,

trepetavimi,

žvižgaje

švigne hlad.

Za hip,

brezbrižno,

s strani,

zveni

kakor obljuba,

večna, mehka

in pogubna.

Kdo je kdo?

Privzet

življenje
čudno
se obrne

nekdo
dobi nekaj
kar si ni upal želeti

nekdo
dobi tisto
kar ni nikoli hotel

nekdo
dobi vse
o čemer je sanjal

nekdo
ne ve – k sreči
kaj je dobil

kdo je kdo?

vprašanje
za miljon
obrazov

Kazen

Privzet

5169b6020c4b1bb63c2c7c2ffb013ebe

Meso se zdrzne

pod težo dlani,

zastane dih

in obstane srce.

Pekoče se

razširi

rdečica,

od ritnic

preko droba,

vse do senc.

Namesto poljuba

na žgočo kožo

mi nameniš ugriz.

Preštejem jih,

vse,

ne v številkah,

njih vrednost

izmerim v solzah,

ki zdrsnejo

preko lic.

 

Preporod

Privzet

IMG_0257-0.JPG

z začudenjem
te okušam,
počasi
in previdno,
tipaje.
grenkobo,
ki je ostala,
izpodriva
sladkost,
ki mi jo ponujaš,
kaotična zmeda
drami brbončice,
zbuja čute,
omamlja telo.
mehko ovita
v žametno srečo
se skrivam
za brazdami
iznakaženosti,
ničevost dobiva
mehkejše robove
in lesk,
ki poblisne,
je dih jemajoč.