Vrnitev

Privzet

The_smoking_man_by_WrappedUpInBooks

Naslonila je glavo na njegovo ramo.

‘Lepo, da si nazaj. Res sem vesela. Dolgo je bilo…predolgo…’

S strani jo je pogledal.

‘Vem’ je odvrnil. ‘Zdaj nekaj časa ne grem nikamor.’

Sedela sta na postelji, drug ob drugem. Ko je prišla, ga je našla tako, sedečega ob vzglavju, z glavo naslonjeno na zid, na čelu so so mu nabirale kapljice potu, v obraz je bil bled, izmučen, roke so mu mlahavo počivale na pokrčenih kolenih, v desni mu je malomarno visel čik, čigar pepel je padal na posteljnino, ki tako ali tako ni bila zamenjana že več kot leto in pol.

Ob pogledu nanj se je zgrozila, kaj lahko leto in pol naredi človeku….Kje je bil? Kaj je počel? Kaj za vraga je počel s sabo?!

Tiho je zaprla vrata za sabo in zlezla na posteljo. Sedla je poleg njega in prav tako naslonila glavo na zid ter globoko zavzdihnila. Bežno jo je ošinil s pogledom in šepnil: ‘O, tamala…’

Še njegov glas je bil slišati shiran.

Nežno ga je sunila s telesom in navidezno užaljeno siknila: ‘A tako se me pozdravi po toliko časa?’

Stegnil je roko, jo objel prek ramen in jo stisnil k sebi. Oklenila se ga je, zakopal ji je glavo nekam v vrat in zajokal. Presunilo jo je v dno duše, karkoli sta že doživela skupaj, nikoli ga še ni videla jokati. Občutila je grozljivo, neizmerno žalost.

Ni vedela, koliko časa sta bila tako, koliko časa je hlipal v njeno ramo, kot majhen, nebogljen otrok, občutek za čas jo je pustil na cedilu. Kar naenkrat jo je spustil iz objema, si obrisal obraz v rokav razvlečene majice, se zopet naslonil nazaj, prav treščil je z glavo v zid in zaklel.

‘Ma u kurac, u kurac! U tri pičke materne naj gre vse skp!’

Še enkrat je butnil z glavo zid, prijela ga je za roko in ga prosila naj se umiri. Da naj se za božjo voljo umiri, da tudi on je samo človek, s čustvi, da ga razume, da ve, kako ga je prizadelo, ve, kako rad je imel očeta, naj si ne očita, ne prevzema nase krivde, ki mu je nihče ne nalaga, kako se bo vse uredilo, stvari bodo boljše, bodo dobre, tudi zanj, enkrat, morajo biti. Besede so kar lile iz nje, po licih pa so ji polzele solze, iz obupa, od žalosti, od naklonjenosti do tega čudaškega moškega, zaradi nemoči ob njegovi stiski, konec koncev tudi zaradi sreče, da se je končno vrnil, živ in zdrav, vsaj kolikor toliko.

Pobožal jo je po glavi, bolj počohljal, kakor zvestega psička in se ji nasmehnil. ‘Oh, tamala, ti moj deklič z zlatim srcem….’

Zavila je z očmi in ga sunila. ‘Nehaj, nimam zlatega srca, točno veš da nimam.’

‘Seveda ga imaš. Razbil bom gobec tistemu, ki ti ga bo zlomil. Ubil ga bom!’

Zgroženo ga je pogledala. ‘Ma ne trapaj no.’

‘Saj ne trapam, sem ti to že povedal.’

Zasmejala se je. ‘Ja, si mi, ko sem imela 13 let, pa že takrat sem ti rekla, da naj te moje srce ne skrbi in kot vidiš, se mu še nič hudega ni zgodilo. Raje mi povej, kje si bil, kaj si počel…’

Spet se mu je na obraz vrnil tisti utrujeni izraz. Prižgal si je novo cigareto in puhal dim predse. Skozi napol spuščeno roleto so se v sobo prebijali sončni žarki in osvetljevali cigaretni dim, ki se vil med njimi, ter drobce prahu, ki so poplesovali po zraku.

‘Mah, povsod sem bil, samo potoval sem po državi, nikjer se nisem dolgo zadržal, celo Tajsko sem dal čez.’

‘Si našel, kar si iskal?’

Nasmehinil se je. ‘Sem. In nisem.’

Namuznila se je. ‘In kaj točno je to?’

‘Saj veš, klasika. Alko, droge, kurbe.’

‘Jao! A tega ne najdeš doma? Ne dobiš tu, kar rabiš?’

Pogledal jo je, s tistim čudnim izrazom. ‘Ne tamala, ne dobim.’

‘Kaj pa je tisto, kar rabiš, da moraš to iskat na drugem koncu sveta?’

‘Veš, da ti o tem ne bom govoril.’

‘Boš. Enkrat mi boš povedal.’

‘Mogoče. Ampak ne tokrat, ne danes. Je bil lep pogreb?’

Pomolčala je. ‘Tako pravijo. Veš da ne hodim na pogrebe.’

Usta so se mu razlezla v nasmeh. ‘Vem. Ti še na mojega ne bi prišla.’
S povsem resnim glasom je tiho odgovorila: ‘Ne, Beno, zagotovo ne bi. Še posebno na tvojega ne bi.’

V polsnu

Privzet

Odprem oči, počasi in lenobno. Tisti trenutek, ko si ujet nekje med budnostjo in spanjem, ko sta dih in utrip povsem umirjena in možgani ne bezljajo, ne premlevajo, je tako čaroben. Samo trenutek je, ki je pomemben in njegovo toplo telo, prižeto k meni. Ovil me je z rokami, nogo položil prek mojih in me stiska k sebi. Kaj stiska! Prav oklepa se me! V polsnu pomislim, da mi bo kaj polomil. Sladko se nasmehnem in se še bolj tesno privijem k njemu.

Če me kaj spominja na srečo, so to zagotovo ti najini trenutki.

Njegove besede, ”Fuck srce, kako sva midva perfect for eachother…” mi poplesujejo po mislih, kot roj kresničk, ki s svojimi žarečimi zadki osvetljujejo temačne kotičke, iščoč primerno mesto za pristanek in vsidranje.

Tudi on se prebuja, poljubljava se, lačno, božava, mečkava, stiskava. Fuk je tokrat… bolj umirjen, normalen, a še vedno intenziven, čuten. Prav noro je, kako sva v enem trenutku tako nežna, kot kakšna zaljubljena knjižna junaka iz ljubezenskega romana, v naslednjem pa kot pobesnela psihopata, kot ko sem jaz njega grabila za vrat in renčala vanj, če ga bo še kdaj kakšna tako pofukala, kot ga jaz. Ali ko mi je on v enem sunku zarinil kurca v rit, da sem zajavkala in mu zverinsko rinila nohte v stegno, da bi umiril pobesnelo suvanje, toliko, da sem lahko sprostila mišice in se mu nato prav tako divje nasadila na batino.

Čas naju neusmiljeno priganja. Odhod zapečativa z mehkim, ljubečim poljubom.

Boleče me stisne v prsih, a ostanem mirna.

Kljub temu, da nisem preslišala mimogrede omenjenih napakiranih rezervnih oblačil.

Niti spregledala oprane brade, ko je skušal iz nje izmiti sokove, ki so se stekali vanjo, medtem ko se je v neskončnost dolgo, kot sestradanec, gostil med mojimi stegni.

Ni moja stvar.

Ali težava.

Zame šteje edino to, da sva.

Najini trenutki.

Vse ostalo…bo odločil čas. Najostrejši, neusmiljen razsodnik.

20140624-062408-23048913.jpg

Izgube

Privzet

unnamed

Vstopila je v spalnico, tiho zaprla vrata za sabo, se naslonila nanje, zaprla oči in globoko vdihnila. Počutila se je šibko, stopila je proti postelji, med previdnimi koraki je sezula črne salonarje, pustila jih je ležati na tleh, kot so padli, usedla se je na posteljo in se zvrnila vznak. Tako je ležala kar precej časa in strmela v strop. Poskušala je razčleniti občutke, pa je povsem brezbrižno ugotovila, da ne občuti ničesar. Povsem je bila otopela. Dvignila se je, si z rokami pogladila lase in vstala. Začela je hoditi gor in dol po spalnici in si med tem odpenjala gumbe na črni srajci. Pustila je, da je mehko zdrsela z rok in padla na tla. Nato je odpela zadrgo na prav tako črnem krilu, ga povleka navzdol, čez boke, nato je tkanina kar sama kot spolzela po nogah, oblečenih v gladke, črne, samostoječe najlonke. Prestopila je krilo in naredila še nekaj korakov po sobi. Obstala je pred ogledalom, zazrla se je v svojo podobo v njem in se usedla na rob postelje. Umaknila si je pramen rdečakstih las, ki ji je silil na obraz.
‘Bledica mi prstoji …’ je pomislila in opazovala svoj obraz v ogledalu.
‘Sem lepa?’ se je povsem brezčutno vprašala. ‘Sem še vedno lepa, sem sploh kdaj bila?’
Začudila se je nad mislimi, ki so se ji porajale, zdele so se ji plehke in povsem neprimerne v tem trenutku, ko pa je vendar v življenju bilo toliko primernejših za takšna vprašanja.
Ravno je pokopala moža. Nesreča na avtocesti, na službeni poti v tujini. Pred obraz si je priklicala podobo ženske. Mlade ženske, ki je s strani opazovala obred in pred koncem izginila kot kafra. Visoka, vitka svetlolaska, z ravno tako bledim obrazom, katerega skoraj polovico so prekrivala dizajnerska črna sončna očala. Ljubica. Prav tako poročena, z dvema majhnima otrokoma. Njuni trije otroci so bili že odrasli, samostojni.
‘Škoda, da ni bila z njim v avtomobilu …’ je zlobno pomislila, a je to misel v trenutku obžalovala, se je celo sramovala. Bi bilo zaradi tega kaj lažje? Ni bila ne prva, ne … no, zadnja je vsekakor bila.
Dejstvo, da je imel ljubice, je ni nikoli pretirano ganilo. Vedela je za to zadnjo, kot je vedela za vse poprej. Ni je ganilo, do trenutka, ko so za to zvedeli njuni otroci. Na pogrebu so vsi trije pihali od besa, ko jim je potrdila domnevo, da je ženska, ki stoji ob strani, ena od njih. Trenutna. Zadnja. V tistem trenutku jo je popadla jeza. Zdelo se ji je, kot bi otroci bili oropani normalnega žalovanja za svojim očetom, saj so se poleg tega morali spopadati še z občutki jeze, zgroženostjo, vsi so bili zaprepadeni ob dejstvu, da si je drznila prikazati, njej pa se je zdelo nekako prav, če si je odkrito priznala. Mar ni imela tudi ona pravice se posloviti od človeka, s katerim je bila v razmerju, čeprav skritem in prepovedanem?
Ni pričakovala od otrok, da bi to razumeli.
Vedela je, da jo čaka pogovor na to temo, pa ni bila ravno prepričana, da želi o tem govoriti z njimi. Kaj pa naj jim reče?
Da je bil to edinstven primer? Ali resnico, da jih je bilo kar precej v teh njunih letih skupnega življenja?
Kdaj in kako se je začelo, niti ni vedela, bila mu je hvaležna za diskretnost, nikoli se ni razvedelo, njej pa je bil občutek pripadnosti in zvestobe pomembnejši navzven, za okolico, prijatelje, znance, kot pa v njunem odnosu. Na zvestobo ni nikoli gledala kot na neko vrlino, moralno vrednoto. On je to vedel, pa vendar ni imela občutka, da bi bili njegovi skoki čez plot posledica tega njenega mišljenja. V smislu, da ima zeleno luč. Ne, prepričana je bila, da ni bilo tako.
Bila je mnenja, da je njun zakon dober, spretno sta krmarila skozi skupno življenje, lepo sta si ga uredila, otroci so imeli varen, topel in ljubeč dom. Med njima pa res nikoli ni bilo tiste posebne energije, kemije, strasti.Pristala sta skupaj po spletu čudnih naključij, oba strta in razočarana, ostala sta skupaj zaradi udobja in ugodnosti, varnosti, kar jima je nedvomno nudilo njuno razmerje. Seks je bil vedno nekako … zadovoljiv, tudi osrečujoč, kaj več pa se v njuni postelji ni nikoli zgodilo.
Pogosto se je spraševala, kakšne so te ženske, s katerimi se zapleta, zaradi česa jih izbira, kaj imajo, kaj mu dajo, kakšen je z njimi, ali one kdaj zbudijo v njem tisto, česar ona nikoli ni, mu popustijo zavore, iz njega plane strast in jih pofuka kot žival? Ali je vse skupaj mlačno, dolgočasno, mogoče nežno in ljubeče? Se v njih zaljubi, jih zbira kot trofeje? Ugotavljala je, da o tej njegovi plati pravzaprav ne ve ničesar, prav tako kot on ni nič vedel o njeni. Nikoli se nista o tem pogovarjala, kdo ve zakaj. Dala mu je vedeti, da ve za te njegove izvenzakonske podvige, na kar ni nikoli z ničemer reagiral, ona pa mu ni prirejala scen na to temo ali mu karkoli očitala in metala v obraz. Tako je pač bilo.
Sama se nikoli ni imela za pretirano seksualno, ni bila požiralka moških, lomilka src, nikoli ni opazila, če je komu mešala glavo in burila domišljijo, bila je hladna, zadržana, nedostopna. Res redko je kdo nanjo napravil vtis, še redkeje ji je kdo pospešil bitje srca in pognal kri po žilah. Zato njena zvestoba ni bila ravno vprašljiva in pod preizkušnjami, saj kljub neskončnim možnostim, ki jih je ponujala odsotnost moža, enostavno ni bilo nikogar, ki bi se je v tem smislu dotaknil. Občutka, da mu mora vrniti, oziroma ‘če on, bom pa tudi jaz’, pa nikoli ni imela.
Sama sebi se je zdela večja od tega.
Dokler ni srečala njega. Takrat so se ji resno zamajala tla pod nogami. Ta moški jo je popolnoma očaral, prevzel, obnorel. Spoznala sta se naključno, preko znancev in takoj, ampak res takoj je bilo med njima čutiti tisto edinstveno energijo. Kemijo v pravem pomenu besede. Ozračje med njima se je kar iskrilo, pogovarjala sta se sproščeno, kot da se poznata že leta dolgo in hitro sta ugotovila, da imata precej skupnih točk, da si delita poglede na določene stvari in malce čudaški, bizaren smisel za humor. Tistikrat je prišla domov vsa raztresena, zmedena, z žarečimi očmi in zardela v lica. Zaljubljena.
Česar si seveda ni priznala in ne glede na to, kako se je trudila, si ga ni mogla izbiti iz misli. Naključje (ali mogoče ne) pa je hotelo, da sta se pogosteje srečevala, si izmenjala telefonski, se srečala tudi zasebno in prav kmalu pristala v postelji. Pa ne samo v postelji, fukala sta dobesedno vsepovsod, kot dva trapasta najstnika, popolnoma se jima je odpeljalo, ko sta bila skupaj in nič, prav nič ni bilo pomembno, kot da resnično življenje ne obstaja. Oboževala sta se, med njima ni bilo predsodkov, o vsem sta se pogovarjala, vse sta počela, iz nje je potegnil na plan vse, za kar niti sama ni vedela da obstaja. Njen čustveni svet, ki nikoli ni bil ravno barvit, so zaradi njega pretresali najbolj neverjetni odtenki s palete čustev, od najbolj prefinjeno nežnih in ljubečih, vse do zastrašujoče uničujočih, rušilnih, nevzdržnih.
To njuno razmerje je trajalo precej časa, prav gotovo je bilo to najsrečnejše obdobje v njenem življenju, ob njem se je počutila tako živo, lahko je bila ona, takšna kakršna je, bila je srečna, počutila se je ljubljeno, fuk pa je bil fantastičen, nadnaraven, vzdrhtela je vsakič, ko je pomislila na njegove roke, kako jo trdo držijo, medtem ko se divje zaganja vanjo, na njegov jezik, na njegove poljube.Vzdrhtela je vsakič, še leta po tem.
Osrečeval, zadovoljeval jo je, pa ne samo njenega telesa, pač pa tudi njeno dušo, njen um. Okoliščine so seveda bile takšne, kot so bile, nenaklonjene njuni ljubezni. Razšla sta se, ona se je povsem umaknila in prekinila sta vse stike, počilo ji je srce, težko se je pobrala, zbrala in še naprej živela navidez tako srečno in popolno življenje, ki so jima ga zavidali vsi prijatelji in znanci. Popoln par. Vsak s svojimi skrivnostmi.
Kasneje je od skupnih znancev izvedela, da se je poročil in ima dva otroka. Takrat ji je topa bolečina kljuvala v prsih, ponovno jo je zlomilo, sama sebi se je zdela pomilovanja vredna, ko je razmišljala, da bi vendar ona morala biti tista, ki bi mu rodila otroke. Le kako, ko pa jih je rodila drugemu moškemu?
Velikokrat se je spraševala, kaj neki bi porekel njen dragi mož, če bi jo videl, če bi vedel kakšna je bila z njim. Ko je klečala na kolenih pred njim in hlastala po njegovem kurcu, on pa je okoli dlani navil njene dolge lase. Ali ko ji je puščal odtise zob na telesu, ji renčal v uho da je njegova prasica, ko je v visokih petah in samostoječkah, prislonjena ob zid s steklenim pogledom moledovala, naj ji že končno zarine kurca, ko … kaj bi rekel?
Pa ne samo za fuk, kaj bi rekel na njune pogovore, prešeren, sproščen smeh, najbolj nore ideje? Bi mu bilo sploh mar, bi bil presenečen, bi ga jezilo, bi sam poskusil kaj takega, ali morebiti tako fuka z drugimi, je ob njih tako sproščen in brezskrben?
Nikoli ni izvedela, povedala mu ni, sam pa ni z ničemer dal vedeti, da ve za to njeno afero, čeprav se ji je zdelo nemogoče da ne bi opazil. Sprememb na njej, nasmeha ki se ji je izrisoval na obrazu, rdečice, ki ji je silila v lica in iskrivih oči.
Po tem skritem razmerju ni bila več ista, veliko v njej umrlo, veliko se je na novo rodilo. Kaj podobnega pa ni doživela nikoli več, nikoli več ni srečala osebe, ki bi jo tako prevzela, s skoraj srhljivo mogočnostjo. Kasneje se je zapletla z še dvema, zakaj točno … še sama ni vedela. Iz dolgčasa, je morebiti upala, da bo zopet našla tisto nekaj, kar je imela z njim, si je želela da bi še kdo prebudil v njej vse, kar je uspelo prebuditi in oživeti njemu?
Na to si ni znala odgovoriti, dejstvo pa je bilo, da sta jo ti dve avanturici pustili popolnoma hladno, od seksa ni imela nič, nič ni občutila, nobenega zadovoljstva, niti telesnega, čeprav jima ni mogla očitati pomanjkanje strasti, zagnanosti in obvladovanja določenih veščin, ampak to ni bilo niti približno dovolj. Po vsakem fuku se je počutila popolnoma prazno, nekako onečaščeno, kot bi se razdala brez smisla. In tako je opustila skoke čez plot, vse skupaj tako ni imelo pomena.
Takšne in drugačne misli so ji hitele skozi možgane, medtem ko je podrhtevala na robu postelje. Začelo jo je zebsti, v glavi jo je nadležno kljuvalo, po licih so ji polzele solze. Razum je želel definirati, razložiti, razčleniti, tega pa se je z vso silo otepala. Ni zmogla, ni želela in ni hotela razmišljati o tem, katera izguba jo boli bolj.
‘Spanje’ je pomislila. ‘Spanje bo pomagalo. Kot takrat. Mora.’

 

Pridi…

Privzet

image

Pridi,
te povabim v svoje sanje,
bova šla
prek mrakobnih poljan.
Posedala
v turobnih zakotjih
in pila
opojno rdeče vino.
Ne meneč se
za besneče nebo,
ljubila se bova
na posušeni travi,
pod rjovečimi oblaki.
Dlani bodo drsele
po naježeni koži
in nebo bo,
skoraj ihteče,
spustilo kaplje
na najini
prepleteni telesi.
Dež bo
nežno in ljubeče
izmil vse rane,
sladko bodo skelele.
Grel naju bo
ogenj,
od znotraj,
v posmeh
ledenim šapam,
ki se bodo
po nama stegovale
a ne dosegle,
kajti srci
bosta drug ob drugem.
Pridi…

Post coitus

Privzet

Image

ovil si me
z rokami
in jaz sem ti
zapletla
prste v
razmršeno
brado.
prižel
si me k sebi,
oklenila
sem se
tvojega telesa.
v glavi,
ki je počivala
na tvojih prsih,
je odzvanjalo,
vse neizrečeno,
zapravljeno,
zgubljeno.
misli
so se pomešale
z bitjem
tvojega
umirjajočega
srca.
konice prstov
so vsrkale
tvoj obris,
vdihnila
sem te vase,
za čas,
ko ne bova več,
ko bo le še
praznina.