Tisti pob

Privzet

Jutro se je v času, ko je bilo poletje na vrhuncu, kar naredilo. Tako, povsem preprosto, kot bi nevidna roka zgolj zamenjala kuliso. Najprej je bila tema in trenutek za tem svetloba, skorajda biblijski dogodek. V tej luknji, bogu za hrbtom, obdani z visokimi hribi in gozdom, je bilo to povsem običajno.

Trave na jasi so se biserno lesketale, nad potokom, ki je vijugal prek ravnine, so se dvigovale jutranje meglice, mogočne smreke, ki so se bohotile ob obronku jase, pa so metale senco, ki so jo počasi, a vztrajno oblizovali sončni žarki.

Lep, pravljični košček sveta je to, posebno ob poletnih jutrih. Podobo kazi le hiša, ki niti ne zasluži tega imena, saj tukaj propada že desetleja, skupaj z njenim prebivalcem. Martin jo je podedoval od deda, takrat je bil še mlad fant, poln življenja, z izjemnim zanosom jo je obnovil, uredil, bila je to lična hiška svojčas, njegov mali raj, le lučaj proč od vasi, a vendarle se je zdelo, kot da stoji na koncu sveta. Ko je vanjo na začetku svojih dvajsetih pripeljal ženo, so hiško kaj kmalu napolnili otroški glasovi in življenje ne bi moglo izgledati boljše. A kaj, ko usoda precej kruto udari tudi na najbolj ljubkih, čarobnih koščkih sveta.

Vstal je, kot navadno, že pred zoro. Spanje mu ni šlo dobro od rok, neprestano ga je zbujal kašelj in njegovemu razbolelemu telesu ležanje ni najboljše delo. Tako je pozno odhajal spat, vstajal pa je zarana, resnici na ljubo, spanca niti ni potreboval kdo ve koliko, saj se je po cele dneve zgolj prekladal po hiši, posedal na stopnicah pred njo, ob večerih pa je zamaknjeno buljil v televizijski zaslon.

Spekel si je jajca, ki jih je, kar stoje, ob štedilniku zmetal vase, nato je iz kupa mastne, slabo pomite posode izbrskal lonček in pristavil vodo za kavo. Iz srajčnega žepa je povlekel pomečkano škatlico starih 57 in z okornimi, tresočimi prsti s težavo iz nje izvlekel cigareto. Uprasnil je vžigalico in prižgal, globoko je potegnil vase prvi dim, ob tem pa ga je popadel silovit kašelj. Kar v korito, med krožnike in kozarce je izpljunil kepo rjavkastega gnoja, pomešanega s krvjo in spustil malce vode iz pipe, da je odplaknila ogabno gmoto v odtok. Medtem, ko je zakuhal kavo, je pokadil cigareto do konca in ob tem neprestano pokašljeval, nato si je v kovinski lonček nalil rjavo brozgo in se odvlekel na drugo stran kuhinje, vzel iz predala zavitek tobaka, pribor in pipo, ter šel sedet na stopnice pred hišo.

Iz pipe je najprej postrgal ostanke tobaka in ga iztrkal kar na stopnico, kupček je nato z dlanjo pometel na tla. Odprl je zavojček in ga iz navade ponesel pred obraz. Vdihnil je tako poznani, omamni vonj po viskiju in suhem sadju, nato si je natlačil pipo, jo prižgal, puhal predse dišeče oblačke dima in srkal kavo iz lončka. Vsake toliko je kar na stopnice pred sabo pljunil gnoj, ki ga je dušeč kašelj trgal iz njegovih pljuč. Pomislil je, da gnije od znotraj in se ob tem kislo nasmehnil.

Pljuval je kri, scal je kri in kadar se je usedel na školjko, je iz njega tekla penasta, smrdljiva brozga, že toliko časa, da je pozabil, kako je, ko se normalno userješ, tako da temu niti ni več posvečal pozornosti. Tako pač je, staranje je grda reč in nič ne more človek tukaj. Kadar je razmišljal o tem, se je vedno spomnil oddaje, ki jo je gledal že pred časom. O pajkih, o tem, kako vbrizgajo strup v svoj plen, strup, ki dobesedno utekočini notranjost žuželke, pajek pa jo nato posrka. Da, točno tako se je počutil – kot bi nekdo vanj vbrizgal strup, ki je njegovo notranjost spremenil v smrdljivo, gnojno zdriz.

In – hecna reč! – on je preživel Lojza, ki je ravno ležal na parah v vasi. Kdo bi si mislil, tak mogočen možak, še pri teh letih, pa ga je en dan kar pobralo, odpoved srca, ravno ko je vstopil v delavnico, zaradi ropota strojev ga nihče ni slišal, četudi se je trudil koga priklicati, našel pa ga je eden od zaposlenih, ko se je skušal izmuzniti na cigareto, pa se je revež spotaknil ob že hladno truplo šefa.

Um ga je ponesel desetletja nazaj, ko sta z Lojzem služila vojaški rok v Jajcu. Pred očmi je zopet v živo videl obraz tistega poba, dobro so ga zdelali, on, Lojz in še en srb, njegovo ime se mu je že davno izbrisalo iz spomina. A ne tisti obraz, o ne. Sedaj, na starost, ko so mu bili dnevi šteti, si je vdano priznal, kako jih je tisti fant vznemiril. Ni bil ravno učen, še manj svetovljan, pa je v svoji kmečki pameti prišel do zaključka, da takšne stvari se zgodijo, med vojaki, zaporniki, med mornarji. Ni potrebno da si buzerant, ah kje. Razgreti mladci, polni življenjske sle, ki celo večnost gledajo zgolj druge moške, ob vikend izhodih pa jim burijo domišljijo lokalna dekleta, hihitava, včasih malo izzivajoča, to pa je bilo tudi vse.

Pa je prišel tisti pob, v kratkih hlačah, precej prekratkih, da bi bilo spodobno, z majico, zavezano nad popkom, s tankimi, gladkimi nogami, ki so preveč spominjale na ženske, s kodri svetlih las, ki so mu padali prek čela, ves čas je šobil tiste polne ustnice, vsak gib je bil izzivalno koketiranje, namigovanje, vznemiril jih je, a so to vznemirjenje zadušili z ubijalskim besom, zvabili so ga v prazno ulico in ga zverinsko premikastili. Pesti so neumorno in z vso silo padale po nebogljenem telesu, njegov dekliški obraz so izmaličili v neprepoznavno, krvavo gmoto in ga pustili ležati tam, v mlaki lastne krvi.

Še dolgo po tistem so se petelinili, če se je le ponudila priložnost, kako so ga, buzeranta prekletega, se krohotali ob pripovedovanju, ki ga je obvezno spremljalo praznenje kozarčkov kratkega in prijateljsko udrihanje po ramenih, kot se za prave dedce spodobi. Za ostala dva ni mogel trditi, a za njim je prišlo. Vest ga je žrla in dušila, zavedanje, kakšno zverinsko krivico so storili, ga je mučilo, iz leta v leto leto bolj in poskušal je tega nadležnega črva, ki mu je vrtal v možgane zadušiti z besom, s krohotom, kot je to počel vsa leta poprej, a vedno manj je delovalo.

Dokončno ga je strlo, ko je pokopal Jerneja, svojega poba. Kajti, buzerant gor ali dol, bil je od nekoga sin, od nekoga otrok in vedel je, še kako prekleto dobro je vedel, da je ni hujše bolečine od tiste, ki jo občutiš, ko se nekaj groznega zgodi tvojemu otroku.

Ko je tako razmišljal, spet ni mogel mimo Marte. Babnica in pol je bila, njegova Marta. Nikoli mu ni bilo povsem jasno, kako jo je ravno on osvojil, jo omožil in pripeljal v svojo hiško, življenje je takrat toliko obetalo. Resda je bila večno nezadovoljna, a temu ni posvečal posebne pozornosti, dokler ni nekega dne odšla. Kar tako, brez besed, en dan je ni bilo več, pustila jih je same, njega, Jerneja in Kristino, brez da bi se kdaj ozrla nazaj. To ga je zlomilo, povsem, takrat se je bržkone začel propad vsega, kar bi neko življenje naj bilo. Ni vedel, kaj točno naj z otrokoma, kot izučen mesar je imel precej dela po okoliških kmetijah, tako da sta bila večinoma prepuščena sama sebi, skrb zanj, za brata in hišo pa je padla na Kristinina pleča.

Takrat je štela komaj devet let, Jernej pa tri leta manj. Nikoli se ni pritoževala, nikoli ugovarjala, bila je pridno, ubogljivo, vodljivo dekle in ko je nekaj dni po dopolnjenem osemnajstem rojstnem dnevu oznanila, da se kani poročiti in se bo seveda odselila, je najprej od šoka ostal brez besed. Nato je pobesnel, vpil je nanjo, ves zaripel v obraz, jo zmerjal z vlačugo, celo klofuto ji je primazal, prvič v življenju. Pa je kljub temu šla, pa saj, kako bi ji zameril. Preveliko breme ji je bil naložil, čeprav sprva ni hotel prevzeti te krivde, a tako je bilo. Reva je verjetno komaj čakala priložnost, da pobegne iz svojega zanikrnega življenja.

Pa k vragu z vsem tem, je zakrementil v brk, mukoma vstal in odkrevsal v hišo. Nobene koristi ni od premlevanja preteklosti, stvari so, kot so. A vedel je, da tako je pač z demoni iz preteklosti, lahko jih pustiš nekje zadaj, povsem brezobzirno, nonšalatno, a kaj, ko capljajo za tabo, vztrajno, kot zanikrni berači, zaznaš jih le s kotičkom očesa, a jih ignoriraš, dokler te ne zalotijo, povsem nemočnega, ranljivega in takrat te popadejo, zarinejo vate svoje kremplje in moraš jim plačati ceno. Vedno plačaš ceno, v duši in z dušo. In cena je vedno visoka.

Ni mogel mimo misli, kaj bi bilo, če takrat ne bi premikastil tistega poba? Bi bil njegov Jernej še živ? Je bila to cena, ki jo je moral plačati? Misel je bila težka, tako težka, da ga je dušilo v prsih in ščemelo v očeh. Stisnil je čeljust in zamahnil z roko.

Odpravil se je v spalnico, za silo poravnal posteljnino, iz omare izbrskal svežo prevleko in jo pogrnil prek postelje. Vrnil se je k omari in iz nje vzel eno tistih plastičnih vreč, v kateri je hranil obleko. Previdno jo je vzel iz vreče in jo položil na pregrinjalo. Pogladil je črn suknjič z dlanjo in v očeh so se mu nabrale solze. Nazadnje jo je vzel iz vreče, ko se je poslovil od Jerneja. Marte ni bilo. Kakšna mati je to? Zmajal je z glavo, si otrnil solze in mukoma slekel zamaščene, umazane hlače, srajco ter nogavice. Oblačila je zmetal na kup ob postelji in se vrnil do omare, poiskal je modro škatlo, v kateri je imel čevlje, zavite v bel, povoščen papir. Sedel je na posteljo in jih previdno odvil. Že je hotel enega natakniti na stopalo, toliko, da bi videl, če so mu še prav, ko mu je pogled obstal na skrivenčenih prstih in svinjarijo za nohti. Segel je po stopalu in podrgnil med prsti, ko je roko ponesel pred obraz, se je kar skremžil od rezkega, kiselkastega vonja, ki mu je butnil v nosnice. Zavzdihnil je, zopet vstal, vzel iz omare sveže perilo ter brisačo in se odpravil v kopalnico.

Nekaj časa je zrl v kad, pravzaprav v rob svinjarije v njej, nato je odprl vodo, s kupa cunj izvlekel prvo reč, ki mu je prišla pod roko in z njo malce zdrgnil kad. Poiskal je čep, jo zamašil in si natočil vroče vode. Okorno je zlezel vanjo in se zleknil, kolikor se je pač lahko, saj je moral malce pokrčiti noge, kajti kad ni bila ravno velika. Nekaj časa je tako ležal in razmišljal, da bi to lahko storil večkrat. Ne toliko zaradi higiene same, a vroča voda mu je prijala, dobro je dela njegovemu utrujenemu telesu, kar čutil je, kako vročina vdira skozi pore in izpodriva topo, vseprisotno bolečino.

Namilil se je, spral in zlezel iz kadi, voda je medtem že odtekala v vrtincu, otrl se je z brisačo in si poščipal nohte. Z brisačo je obrisal paro z ogledala, si počesal lase, nazaj in malce na stran. S škarjicami si je pristrigel mogočne brke, ki so se bohotili pod nosom, pristrigel si je tudi obrvi, tistih nekaj dlak, ki so tako muhasto štrlele nekam po svoje in mu dajale nekakšen divji videz. No, temu vsekakor niso bile krive samo obrvi. Z britvico si je obril lica in brado, trajalo je celo večnost, saj je bila reč precej topa, ni šlo brez nekaj ureznin. Podobe v ogledalu skorajda ni prepoznal.

Navlekel je nase majico in gate, ki so nekako malomarno visele z njega, vse mu je bilo bolj ali manj preveliko, saj je iz dneva v dan vidno hiral. Ko je počasi krevsal proti spalnici, je vstopila Kristina, vihravo kot ponavadi. Ko ga je zagledala, je izpustila nekakšen pridušen vzklik, se obrnila proč od njega, prekrižala roke na prsih in živčno udarjala s salonarjem ob tla.

”Atek, no, kakšen pa hodiš po hiši!?!”

”Ah, Kristina, v svoji hiši pa res lahko hodim, kot hočem, pa dedca v gatah si tudi verjetno že videla, kaj?”

Medtem, ko se je oblačil, jo je slišal, kako postopa po kuhinji, namuznil se je, saj je vedel kaj sledi. Plaz besed, negodovanje, v kakšni svinjariji da živi, kako je vse zanemarjeno, da še torbice nima kam odložiti, kaj šele, da bi si upala nekam usesti in takšno. Vedno je bilo tako, kadarkoli je prišla. Negodovanje in pritoževanje, nikoli se nista pogovarjala kaj drugega, saj, ravno bistra resda ni bila, njegova Kristina, a ga je vseeno bolelo, da ne zmoreta nečesa, kar bi vsaj približno zvenelo kot pogovor. Nekajkrat mu je poslala čistilni servis, prišli so, s stroji in stekleničkami, pa jih je vedno odpodil, še preden jim je uspelo premakniti eno samo stvar. Pha, čistilni servis, pa kaj še! Da bi nekdo čistil za njim, njegovo svinjarijo? To pa ne. Seveda je nato obupala, ni pa obupala nad negodovanjem.

Prišel je iz spalnice, pražnje oblečen in ves spodoben, postavil se je pred njo in malce dvignil roke.

”Kaj praviš? Greva?”

Premerila ga je od glave do pet in ga pogladila po licu. Kretnja je bila skorajda ljubeča.

”Krasno izgledaš, atek. Škoda, da mora nekdo umreti, da napraviš človeka iz sebe.”

Besede so ostro zarezale. Stisnilo ga je v prsih in težko je pogoltnil cmok, ki se mu je napravil v grlu. Resda ni bila najbolj bistra, njegova Kristina, a včasih je znala zadeti v živo.

Za vse ljubezni

Privzet

Ohrani me še malo v srcu, saj sva se nekoč vzljubila, spomni se, kako mi dišijo lasje in kako mehka je moja koža. Prikliči si v spomin, kako zveni moj smeh, kako tiho stopa moj korak po pernati iluziji, ki sva si jo polagala pod bosa stopala. Živela sva in sanjala, nekoč, nekje.

Četudi sva prišla do razpotja, navzkrižja, kjer je tišina rezala ostreje od ravno skovanega in nabrušenega rezila, kjer so bile besede le še strup in sva se ranila, razčlovečila do katarzične razsežnosti, da je bil vsak vdih, pogled, dotik zgolj agonija, ohrani me še malo v srcu.

Kajti vsaka izgubljena ljubezen povzroči peklensko črno luknjo, v lastnem vesolju, v prsnem košu in vsak, ki bo prišel, bo segal vedno bolj v prazno, saj me je vedno manj, le po robovih sem še, kot obris same sebe.

Vedno je nekdo, bil in bo, očaran, hrepeneč, ki zatrepeče že zaradi mojega pogleda, ki v temni noči, brez sna, pridušeno dahne moje ime, nikoli ne opazim vseh, še manj jih vzljubim, naklonjenost je zame vedno mali čudež, zato ohrani me še malo v srcu, ker veš, kako so moji dnevi polni stisk, preživljam jih v lastnem peklu, vsak vdih je tako boleč, saj mi pljuča stiska teža vseh življenj, ki pa jih ne živim. Goreče se zaklinjaš, da boš moj rešitelj, moj osebni junak v bleščečem oklepu, a kako boš reševal nekoga, ki si rešitve ne želi iskreno?

Naložila sva si breme, izruvala srci, zaplodila otroka, zaplodila krivdo in sram, z melanholično otožnostjo bova tlačila spomine, nekam globoko, daleč, na obronke, vse do bridkega konca, jaz in ti, nekdo, vsakdo in na koncu nič več ne šteje, nič ni pomembno, razen mogoče to, kdo vse te ohrani v srcu, preden črna luknja použije vse tako lahkomiselno zapravljene ljubezni.

Ohranimo se še malo v srcu, naj imena toplo prasketajo, kot v večno ognjišče položena polena, naj se hlad ne zažre pregloboko, dolgotrajno, toliko smo si dali in da, toliko vzeli, krogotok nekih bežnih trenutkov, tako tragično vpetih v večnost vseh davno pogubljenih junakov.