Ni primernega naslova, razen mogoče ‘Jebi se, lajf!’

Privzet

zrem v dno kozarca,
bom v njem našla
odgovore
in modrosti?
tam je le madež,
od mleka.
brez laktoze.
spomnim se
vseh prerokb,
zapisanih v podhodih,
prerašča jih
bršljan,
poscane so
od psov
in klošarjev.
in vse,
kar sem zapisala
z drobceno
ročico
je šlo v kurac.
sreča se
tako počasi vleče,
življenje pa gre
kot šus.
direkt v žilo,
direkt v glavo.
direkt v Savo,
preko kanalizacije.

Obnovitvena točka

Privzet

Image

Vedno sem sama. Proč od ostalih.

Strmim predse, gledam v tla, ljudi ne gledam v oči, ne maram da me ogovarjajo. Vem da me postrani pogledujejo. Čudakinjo, ki si domišlja bogsigavedi kaj. Ob morebitnem pozdravu odzdravim z dvigom obrvi, da bi izustila tisti zdravo, se mi ne zdi vredno.

In tista deklina, prav s prezirom me ogleduje. Vsaj tako sem mislila, zdaj ugotavljam, da tako gleda vse. Tako izgleda, revše ubogo. S tankimi, stisnjenimi ustnicami in navzdol pobešenimi ustnimi kotički.

Sicer pa, kar se genetskega smisla za humor tiče, lahko samo modro molčim. S temi svojimi očmi, ki zaradi nizkega obrvnega loka in rahlo povešenih vek izgledajo tako prekleto žalostno. Še če bi se od srca in na vsa usta smejala, kar se seveda ne, ampak če bi se, bi izgledala, kot da so se vse tegobe tega sveta zgrnile na moja pleča in bom vsak čas zajokala. In kot bizarno nasprotje temu otožnemu očesnemu predelu imam kotičke ustnic ves čas privihane v nasmeh. Tak, malce posmehljiv je videti.

Bolj groteskno bi ne moglo biti. Ni čudno, da me pustijo pri miru. In prav je tako.

Ne maram ljudi. Upira se mi pogovarjati z njimi, o vseh banalnih brezveznostih, o katerih ves čas ropočejo. Na bruhanje mi gre in v glavi se mi odvijajo brutalni, psihopatski prizori, ki se jih ne bi sramovala niti najbolj ostudna grozljivka.

Še manj maram, da se me dotikajo! Prekleto, od kod ljudem ideja, da je treba sogovornika trepljati po ramenu, se dotikati njegove roke, ga objeti ob snidenju in kasneje, ob slovesu še enkrat? Da se mu je potrebno približati na milimetre in dihati vanj tisto smrdljivo sapo, medtem ko z narejenim nasmehom hitijo razlagati kakšne povsem nepomembne in dolgočasne detajle iz svojih mizernih življenj?

Prave napade panike doživljam ob tem, kri mi ledeni, umikam se in ob vsakem dotiku se zdrznem, kot bi vame spustil električni tok. Intimni prostor je zame svet prostor kamor se ne vdira.

Ne govorim veliko, odgovori so skopi, odrezani. In vedno huje postaja. Želim si umika.

Spoznanja so vedno tako trpka.

 Če ne moreš biti to, kar si, se naučiš postati vse, kar nisi. Nehaš sanjati. Si nehaš želeti. Pozabiš kaj si.

Jaz ne pozabim. Kako le, ko na vsakem koraku dobim opomin direktno v obraz. Nekako sobivam sama s sabo, včasih mi gre dobro, spet drugič malo manj. Nehala sem si želeti, že davno. Trenutno sicer popolnoma iztirjena iz ustaljene in dodobra uvožene proge otopelosti in brezbrižja, a vendar se počasi približujem tisti točki, ko bo vse, kot mora biti.

Brez želja, brez sanj.

In spet bom vse, kar nisem.

In življenje bo prefakinčudovito.

Izgorevanje

Privzet

Image

ogenj, ki žge
od znotraj,
ne zapolni
praznine,
ne poteši
nenasitne
lahkote.
izžgana
luknja,
ki je nastala,
bo primerna
za shranjevanje
navlake,
kaj vse
se da nositi
v sebi,
s čim vse
zmorem živeti.
lahko pa jo
preprosto
zasujem,
z gramozom,
zaradi teže,
ki me bo vlekla k tlom,
ne bom več
pogledovala
proti soncu,
štela zvezd
in si želela
leteti.

Pričakovanje

Privzet

Image

Čas, kot da se je ustavil.

Minute se vlečejo v neskončnost in pričakovanje je z vsako, ki mine, večje. Ne vem kaj bi sama s sabo, postopam, nesmiselno prelagam stvari, kadim.

Pogledujem na uro. Jebemti!

Ščemi me v trebuhu, pa malo nižje tudi, roke mi drhtijo, v lica mi sili rdečica. Obnašam, počutim se trapasto. Kot najstnica pred zmenkom, čeprav se takrat nisem vedla tako prismojeno. Verjetno je k temu doprineslo to, da nisem hodila na zmenke, pa dobro.

Stopim pod tuš. Vroča voda mi oblije telo. Najprej si umijem lase.

Opazujem, kako se pena zliva med prsmi, preko trebuha in stegen. Z dlanmi zdrsim po koži, dotik je prijeten, predstavljam si, kako bodo po mojem telesu drsele njegove roke. Glavo nagnem vznak, zaprem oči, vdihnem. Sežem med stegna, oh…pičko imam povsem premočeno. Vedno znova me preseneti, kako je to možno, od kod se jemlje vsa ta vlaga?! In to v sekundi, preden tleskneš s prsti, totalna poplava med nogami. Noro je, kako vpliva name.

Zastokam in umaknem roko. Ne smem. Obljubila sem mu. Vedno, preden se dobiva, padajo takšne obljube, pravzaprav zahteve. Odvisno s čigavega zornega kota gledaš. On ne sme zdrkati do konca, hočem polno dozo, s katero mi bo napolnil usta. Tudi jaz ne smem doživeti orgazma, ves čas pa stopnjujeva napetost, se vzburjava, si govoriva packarije, kaj in kako si bova naredila, vse skupaj je absolutno nevzdržno!

Namilim se, počepnem in široko razprem stegna.Nekaj potegov z britvico in premočenka je povsem gladka. Nasmehnem se in zavzdihnem. Britje me vzburja, sploh ker vem, kako obožuje mojo gladko, toplo pičko. Zapodil se bo vanjo kot manijak!

Sežem po brisači in se obrišem, namažem si telo z oljem, lepo se vpije v kožo in jo naredi žametno mehko, gladko. Spet bo robantil, ko me bo poskušal obdržati pod sabo, nad sabo, poleg sebe. ”A morš pacat tole po sebi, sploh te ne morem zagrabit, ko te lovim po postelji, ti žival podivjana!” se bo jezil, narejeno seveda.

Oblečem se. Hlačke in majico, ne kompliciram. Ne bom napravljala vtisa nanj s stilsko dovršenostjo, hočem da mi čimprej sleče, kar bom imela na sebi. Oh, upam da me bo prvo sekundo prislonil ob nekaj, mi zabil kurca do jajc in me pofukal kot žival. Ali pa me posedel na mizo, mi razkrečil stegna, se mi zalizal v pičko in si jo prav po gurmansko privoščil. Morebiti bi mu na mizo nastavila prtiček, v katerega si bo vsake toliko lahko obrisal brado, povsem premočeno od mojih sokov? Zahihitam se in zavijem z očmi.

Saj ne vem, česa si želim bolj, prej. Njegovega kurca ali jezika?

Mogoče pa se bo naslonil na zid, me potisnil na kolena in izvlekel kot kamen trdega kurca, skoraj plaho in ljubeče ga bom prijela v roko in željno obliznila tisto prelepo glavico.

Oh! Ura!!! Daj že no!

We fuck like pornstars! Njegove besede. Ampak ne, še boljše je. Ker je pristno, karkoli si že počneva. Jebemti, kako me bo pofukal! Zna z mano, točno ve kaj in kako mora storiti, kot bi mu nekdo prišepnil vse skrivnosti. Meša se mi ob njem, zapusti me vsa razsodnost, užitek, ki mi ga povzroča, je na trenutke prav nesramno nevzdržen, a temu navkljub si želim vedno več in več.

Grem na čik. Ponovno. Že tako preveč kadim, tole danes pa je sploh pretiravanje. Najboljše, da se predoziram z nikotinom in mi bo, trapi, ves čas slabo! Nogi položim na stol pred sabo, pogladim se po stegnih. Mehka so in topla. S prsti zdrsnem pod rob hlačk, čisto so premočene, pobožam toplo, mehko, vlažno pičko, zdrsnem prek ščegija, vztrepetam. Še malo, pa se bo tu sprehajal njegov jezik, prisesal se mi bo na ščegija, ga oblizoval, grizljal, mi zabijal prste v pičko in izvabljal orgazem na orgazem iz mojega telesa.

Ne smem!!

Umaknem roko, ugasnem čik. Razmršim si še vedno vlažne lase. Razmišljam, če bi si preoblekla hlačke. Ma, ne bom. Všeč mu bo, ko bo segel vanje in ugotovil, da sem se ves čas medila samo zanj.

Kazalci na uri se približujejo tako težko pričakovanemu trenutku. Vsak čas bo poklical. Pograbim čike in telefon, grem ga pričakat. Najraje bi ga popadla, kot sestradana zver, pa bom najverjetneje stala tam, kot malce bebava tepka, ki ji ena polovica možganov deluje zelo počasi, druga polovica pa je odmrla že davno!

Jebemti, jebemti, kaj mi je storil…..

Nekoč bo

Privzet

wrongful-death-lawfuel

tišina je glasnejša
od krika
in sanje temnejše
od senc
občutim
krivdo in sram
sovražim to
kar sem postala
umikam se
globje
vase
drugam
bolečina gradi
zidove
blodnjake
in ječe
rojeva
strahove
dvome
in demone
vse tiste sladkosti
življenja
ljubezni in sreče
sem zapravila
že davno
nadela si bom
masko
z okamenelim
izrazom
s trapastim
nasmehom
in brezizraznim
pogledom
in nekoč bo vse
ugasnilo
pogled
misli
želja
srce

used to

Privzet

tumblr_maeg3moYke1rbp7xeo1_500_large

i used to
believe
that someone
can
fix me

i stopped

i used to
hope
that someone
can
accept me

i stopped

now i just am

with my own
nights and days
filled with
everything
that human
mind
can possibly
produce

i’m fixed

i’m accepted

by me
am i?

sen

Privzet

4118771152_13004abca8_o

Sanjala ga je.

Odprla mu je prsni koš, z orjaškim nožem je zarezala vanj, najprej dve vodoravni zarezi in nato eno navpično. Zdelo se ji je hecno, kot bi rezala lubenico.

Prste je zarinila v navpični rez in počasi odmaknila tkivo, kot bi odpirala nekakšne duri. Vanjo je zazijala odprtina, zbegano je strmela vanjo, kajti povsem je bila napolnjena s puhastim, belim gosjim perjem, ki je bilo ponekod rahlo okrvavljeno. Saj ne, da je bila prepričana, da je perje res gosje, ji je pa najprej to padlo na pamet.

Segla je med perje, ki se ji je lepilo na roko in tipala po njegovi notranjosti, segala mu je v drob, vedno bolj obupano, vedno bolj ihtavo, da je perje frčalo po zraku. Nato je otopelo in nemo obsedela poleg njega.

”Čudno te je bilo čutiti v sebi” je bleknil in se skoraj zadavil na besedah, saj mu je skozi usta butnila povsem črna, gosta kri, katere sladkobni vonj je v trenutku napolnil sobo.

Nato sta fukala, od zadaj, ležala je na trebuhu, fukal jo je v rit, grobo in brezobrazno, kot bi bil povsem obseden. Zaganjal se je vanjo in jo s prsnim košem pritiskal ob posteljo. Vrata v njegovo notranjost so se začela spreminjati, postajala so nekako kovinska. Najprej je občutila neprijetno tiščanje in drgnjenje, ampak kot da bi se ostrila in rastla, vedno bolj jo je bolelo, čutila je, kako se ji ostri robovi zažirajo v meso, puščajo za sabo globoke brazde, čutila je lepljivo kri, ki se ji je stekala po rebrih, on pa ni in ni odnehal, dokler ji ni trgal celih zaplat mesa s hrbta in je kovina škripaje praskala po njenih kosteh.

Vpila je in jokala, ga rotila, dokler se ni končno, obnemogel, zavalil poleg nje, ona pa je hlipala v blazino.

Ošinil jo je s pogledom.

”Tole se bo dolgo in grdo celilo” je bilo vse, kar je slišala, preden je omedlela od neznosne bolečine. In ko je zaradi taiste bolečine spet prišla k sebi, ga ni bilo nikjer.

Pustil jo je, razmesarjeno in krvavečo.

Poleg nje je tiktakala čudna, zdrizasta črna gmota.

Nimam te rad…

Privzet

kiss_against_wall

Običajno se je ob petkih zvečer v klubu trlo obiskovalcev. Nepregledna, strnjena množica mladih in manj mladih ljudi vseh možnih stilov, obrazov in frizur, se je drenjala vsepovsod, da je bil preboj od šanka do plesišča, pa od plesišča do wc-ja in nazaj pravi podvig. Zato ta večer ni bil ravno običajen, obiskovalcev je bilo malo, plesišče pa napol prazno, z izjemo nekaj stiskajočih se parčkov in opotekajočih se mladcev, ki so izpraznili kakšno steklenico Laškega preveč. Skozi prostor se je lenobno vlekel oblak cigaretnega dima, pomešan z vonjem po travi, ki je prihajal iz kota, kjer si je skupina štirih al petih fantov podajala omamni zvitek.

Stala je na sredi plesišča, s čikom v eni in steklenico piva v drugi roki. S pogledom se je sprehodila preko obrazov, večinoma poznanih in se ustavila na enem. Začutila je vznemirjenje in malce pospešen srčni utrip. Stal je tam, naslonjen na zid, z na prsmi prekrižanimi rokami in nepremično zrl vanjo. Ni umaknila pogleda. Potegnila je en dim in odpila požirek piva, se mehko zazibala v bokih, prepustila se je glasbi in se ves čas zavedala njegovega pogleda. V prsih ji je razbijalo, v lica ji je silila rdečica, prevzemal jo je čuden nemir, občutki jeze, nemoči, ko je zrla v tiste hladne, sivomodre oči, ki so jo prebadale. Umaknila je pogled, odvrgla čik in ga pohodila na lesenih, že neštetokrat prežganih tleh in odšla s plesišča proti wc-ju. ”Krava, neumna, glupa krava” ji je odzvanjalo v glavi. Prav besna je bila sama nase, kako je lahko padla na tega tipa, tipa ki jo sovraži, ki je ne prenese, ki jo je na vsakem koraku žalil in zabijal do podna, kar mu je seveda vračala z dvojnimi porcijami. Njuni verbalni boji so bili že legendarni. In ona, trapa, je dovolila da ji je popolnoma zmešal glavo. Ko bi ga morala sovražiti, tako kot vsi predvidevajo da ga. Namesto tega pa, ko ji zvečer pod odejo zdrsnejo roke v hlačke, razmišlja o tem, kako jo pofuka. Ali pa ona njega. Beda. Beda od bede.

Z ledeno vodo si je omočila lica in vrat in odšla z wc-ja. Na hodniku se je naslonila na zid in zaprla oči za trenutek, samo toliko da malo pride k sebi. Odločila se je, da gre in se odpravila proti stopnicam, ko je na roki začutil trd stisk. Srce ji je podivjalo, vedela je, še preden je pogledala. Potegnil jo je nazaj, jo pritisnil ob zid in jo zalizal. Z rokami ji je šel čez boke, da je skozi tanko blago mahedravih hlač čutila njegove žgoče prste. Ni se upirala, obstala je kot okamenela, mu vračala poljube, strastno, že skoraj hlastajoče. V njej je vrelo od nasprotujočih si, prekipevajočih čustev. Od veselja, skoraj blaženosti, do jeze, vseh frustracij zaradi njega, muhavosti in maščevalnosti. Občutila je zadoščenje, pa skoraj bolečo željo po še. Po več. Ampak bojevitost, ki je bila ves čas prisotna med njima, ji ni dala miru. Narahlo ga je odrinila, se mu malce porogljivo nasmehnila in ga pogledala v oči. Njegov pogled je bil tokrat drugačen, tiste ledene, hladne oči so toplo žarele, v njih se je prelivala mešanica čustev.

Presenetilo jo je, pa je klub temu bleknila: ”Ajoj, nisem si mislila, da če ti bo sovražnica št.1 malo pomigala z ritjo pred očmi, boš pa takoj skočil kot slinast cucek!”

Stopil je korak nazaj in jo prebodel s pogledom. Oči so mu potemnele, žarele skoraj kovinsko, iz njih je švigala jeza, pomešana z razočaranjem. Videla je da je stiskal pesti. Obraz se mu je spačil od bolečine, stiskal je čeljust, vse kite na vratu so se mu napele. Nato je s pestjo udaril v zid poleg njene glave, da se je skoraj sesedla. In še enkrat. Videla je kri na členkih. Oči so mu plavale v solzah.

”Nimam te rad. Nimam te rad, da ne boš mislila. Nisem zaljubljen vate!” je sikal vanjo skozi zobe, medtem ko si je mencal razbolele, krvave členke. Nato se je obrnil in odvihral po stopnicah.

Skozi možgane ji je šinilo miljon reči, ni mogla verjeti kaj je storila, kako blizu je bila, pa je vse zajebala. S svojim gobcem. Pognala se je za njim, z eno samo mislijo : ”Mogoče še lahko kaj rešim….”

Ko je stopila na ulico, ga je še zadnji trenutek ujela s pogledom, preden je izginil za težkimi lesenimi vrati, za katerimi je bilo nekakšno notranje dvorišče, kamor so vsi hodili fukat, kozlat, kadit travo. S celim telesom se je morala upreti v vrata, da jih je lahko odprla. Vstopila je v temen, vlažen prostor, ki je vodil naprej na dvorišče. Vanjo je butnil rezek vonj po urinu, kozlanju in smeteh. Zagledala ga je, naslonjenega na ograjo stopnišča, kjer je kadil cigareto. Stopila je do njega, mu vzela cigareto iz roke in globoko potegnila vase dim. Nagnila je glavo nazaj, zadržala sapo in puhnila.

”Mislila sem, da me sovražiš…ne preneseš…” je tiho začela.

Niti pogledal je ni. ”Saj”, je tiho rekel. ”Moral bi te.”

Stopila je še bližje k njemu, potegnila še en dim in odvrgla cigareto v bljižnjo lužico. Dotaknila se je njegove brade in mu privzdignila glavo. Grobo ji je odmaknil roko in jo pogledal s sovražnim, skoraj ubijalskim pogledom. Začutila je cmok v grlu, v želodcu jo je stiskalo. Saj ni vedela kaj naj stori. V oči so ji silile solze. Tako prekleto žal ji je bilo. Zrla je vanj, nepremično, tako sta vztrajala nekaj časa, spet kdo bo koga, le da tokrat brez pikajočih besed. Nato jo je zagrabil za ramena in jo pribil ob steno. Zaječala je od bolečine. Zagrabil jo je za čeljust, grobo in zdrsnil na vrat. Pod močnim prijemom ni upala niti pisniti, niti ni hotela. Čakala je kaj bo storil.

”Mrha!” je zasikal skozi stisnjene zobe. Izzivalno se je nasmehnila.

‘Ma daj, jebi se!”

Poljubil jo je. Grobo, da ji je kar sapo vzelo. Ugriznil jo je v ustnico, v ustih je začutila kovinski okus krvi.

”Kreten…” je zaklela in ga odrinila.

V očeh mu je bliskal bes. Zopet jo je porinil ob zid, jo prijel za roke in jih z močnim stiskom za zapestji držal nad glavo. Z drugo roko ji je šel pod majico, jo zgrabil za joško, namuznila se je, ko se je zdrznil, ker je bila brez modrca. Grabil je njene prsi, se ji zagrizel v vrat, ona pa je stala čisto pri miru, noge so se ji šibile, vseeno ji je bilo, kaj bo naredil.

”Boš videla kretena, ti bom pokazal zdaj kretena!” je renčal vanjo, medtem, ko je z eno roko grabil po njenem telesu, z drugo pa tiščal njeni roki visoko, trdno ob zid, da je čutila kako se ji groba, vlažna fasada zažira v kožo.

” Nič mi ne moreš naredit, česar ne bi prenesla…” mu je zašepetala.

Dihala je globoko, hitro, srce je divjo butalo, podivjano, v glavi se ji je meglilo, noge so se ji šibile….pa je vseeno poskušala delovati umirjeno. Ga še malo jeziti, provucirati.

”A res da, a de ne morem?” se je zasmejal.

Obrnil jo je okoli in jo ukleščil med zid in svoje telo, čutila je njegovo koleno, kako sili med njene noge, čutila je kot kamen trdega kurca, kako buta skozi usnje njegovih hlač ob njene ritnice. Rahlo je sunila nazaj, zamešala z boki in se podrgnila obenj.

”Ne, prepričana sem da ne moreš, lahko pa poskusiš…” je zasopla.

Z roko ji je šel v lase in ji potegnil glavo nazaj. Poljubljal, lizal in grizel jo je po vratu, prestopila se je, stala je v nekakšni luži, scalnici po vsej verjtnosti. Z roko je segel naprej in ji odvezal vrvico na hlačah, da so lahkotno zdrsele do gležnjev. Zavila je z očmi.

”Jebemti, v scanje!” je rekla sama pri sebi.

Zagrabil je za rob hlačk in jih grobo potegnil dol. Slišalo se je pokanje šivov. Vseeno ji je bilo. Za strgane hlačke, za hlače, namočene v scanje in verjetno še kaj hujšega, vseeno ji je bilo za ugrize, modrice, bolečino. Z dlanmi se je uprla ob zid, grabil jo je za rit, počepnil jo za njo, se ji zagrizel v ritnico, da je zajavkala, zagrabil jo je za pičko.

”A daj, saj si čisto pobrita!” je presenečeno rekel. ”In čisto mokra, prasica!”

Nasmehnila se je sama pri sebi. Zaslišala je rožljanje zaponke na pasu, medtem ko jo je z eno roko tiščal ob zid, si je z drugo povlekel dol hlače. Nastavil ji je kurca, v enem sunku ji ga je zarinil, celega, ugriznila se je v ustnico, da ni zavpila. Čutila je vsak milimeter vročega mesa, ki je prodrl vanjo, zdelo se ji je, kot bi ji spustil elektriko čez telo. Zagrabil jo je za boke in jo povlekel k sebi, suval je vanjo, divje, grobo, brezobzirno, ona pa mu je prihajala naproti, bolečina se je mešala z nepopisnim užitkom, želja, ki se je uresničila po tolikem času, je postajala večja in večja. Segla je z roko nazaj in mu zarila nohte v stegno, da se je zdrznil.

”Pofukaj me, hočem da me pofukaš, k žvau!”

Zasmejal se je, izvlekel kurca in jo podrl na tla, na vse štiri. Čutila je, kako jo v dlani in kolena zbadajo kamenčki, mogoče tudi drobci kakšne razbite steklenice in kdo ve kašna vsa svinjarija, ki se je valjala po tleh. Z glavo je sunila nazaj, se usločila, klečal je za njo, z dlanjo ji je šel čez ritnice, jo zagrabil, stisnil, nato ji je še enkrat zarinil kurca, fukal jo je, divje, skoraj jezno, jo zagrabil za lase, pa za vrat, za joške, njegova roka je hlastala po njenem telesu, prsti druge pa so se zažirali v njen bok. Čutila je, kako vre v njej, kako se nabira, kako bo vsak čas eksplodiralo vse, kar je morala tiščati in zatirati v sebi. Grizla se je v ustnico, ni hotela biti glasna, prišlo ji je tiho, a skorajda uničujoče rušilno, komaj se je obdržala pokonci, da ni omahnila v vso tisto svinjarijo pod njo. Njemu je prišlo trenutek kasneje, ko ga je še dvakrat zabil vanjo, da se ji je zdelo da jo bo raztrgal, nato je obmiroval in se nagnil naprej, z eno roko naslonjen na tla, z drugo jo je pobožal po licu. Nežna, skoraj ljubeča gesta. Nič nista rekla. Vstal je, glasno zaklel in se oblekel. Tudi ona se je pobrala. bolele so jo roke, kolena, ugrizi na vratu, ustnice, pička. Pa vendar se počutila dobro, srečno, olajšano. ”K vragu vse skupaj!” si je mislila ko je vlekla nase pomečkane, umazane hlače. Raje ni razmišljala o tem, kaj si bo mislil kak mimoidoči, če jo bo slučajno srečal na poti domov. Pogledala ga je. Stal je ob strani, kadil in jo gledal. Še njej je ponudil cigareto.

”A si ok?” ga je vprašala.

”Ne vem” je rekel. ”Ne vem če bom kdaj ok.”

Bitch

Privzet

0504e5c0828d94388756e96fe2d68c74

V meni
prevladuje,
vsaj večino časa,
tista vzvišena,
egocentrična,
ponosna prasica
in drži za vrat
ono drugo,
nežno in naivno
bitje.
Nemoč ji je
v zadovoljstvo
in naslado.
Pa vendar-
z najtršim od src,
tako polna bolečine…

Veter

Privzet

grave-with-spider-blognocturnae-e1381342020531

Veter tiho poje
med grobovi,
misel žalostna
se utrne,
dotakne se neba.
Duša tiho joče,
obraz je brezizrazen,
pogled
uprt v tla.
Življenje,
eno samo,
prekleto,
zaničevano,
zame pa tako
neprecenljivo,
potrebno,
nenadomestljivo.
Ugasnil si življenje,
ugasnil si mi sonce,
v grozi tipam
pred seboj,
od žalosti vsa slepa.
Prepozno je,
prepozno…
S tvojo dušo,
s tvojim smehom,
s krvjo
in z bolečino,
s tvojim strupom
za vedno sem
prekleta.