Vem, kam hodijo jokat ptice

Privzet

Medtem, ko ob šanku čakam na naročeno pivo, gneča je namreč precejšnja, se razgledujem po kar lepem številu ljudi, ob tem pa me obdaja tisto malce hecno, skorajda voayersko navdušenje. Ob dejstvu, da sem si nakopala – ali pa so me morebiti našle same- praktično vse možne socialne fobije in motnje, me ljudje vseeno precej zanimajo in privlačijo, z navdušenjem opazujem obraze, izraze in kretnje, tiste včasih povsem nezavedne gibe, ki nekoga okarakterizirajo, pa seveda telesa, oblačila, skratka vse, kar nekdo je. Vedno razmišljam, kakšne zgodbe se skrivajo v vsakemu od njih. In ne le ti otipljivi, dejanski ljudje, zanimajo me tudi tisti, katerih obstoj zgolj predvidevam, naprimer ko se vozim, kot sopotnica seveda, vedno zrem skozi okno, opazujem hiše, naselja, še posebej zanimivi so bloki in stolpnice ob večernih urah, ko se prižgejo luči in razmišljam, kdo vse živi pod temi lučmi, mogoče kdo, ki ga na videz, bežno poznam? Kakšna življenja, kakšne zgodbe živijo, srečne, mizerne, tragične? Mene vzeti s sabo na daljšo vožnjo, z namenom imeti družbo in sogovornika je torej precej jalovo in duhamorno početje.

Dobim pivo, namrdnem se ob tanki, ceneni plastiki kozarca, zaradi katere je držanje pol litra tekočine v roki skorajda nemogoče, saj takoj, ko se kozarca konkretneje oprimeš, se plastika vda pod pritiskom in pijača pljuska čez rob, če pa ga držiš nežno, ti ga mimogrede nek mimoidoči izbije iz rok. Tako namesto, da bi v pivu človek sproščeno užival, se ta ritual sprevrže v neko živčno stanje, ko se trudiš najti ravno pravi oprijem in seveda nivo tekočine čimprej spraviti pod polovico kozarca, ko situacija postane obvladljiva in varna. Da seveda ne zanemarim dejstva, da se mi plastični kozarci že tako zdijo skoraj žaljivi in ponižujoči do uporabnika. Pijačo se vendar pije iz posode, ki ji pritiče! In če že nekako prebavim te plastične kozarce za pivo na raznih dogodkih, pa nikakor ne morem plastičnih lončkov za kavo, v katerih so nam neko jutro postregli kavo v enem izmed slovenskih kampov. Po sicer resda naporni noči smo zjutraj očitno zgledali keramičnih skodelic nevredni, ostalim gostom, ki so prihajali na kavo, pa so očitno bolj zaupali.

V množici najdem svoje, a se odločim še postati ob robu in odpiti nekaj piva, ki je za moj okus pretoplo in prevodeno. Tukaj zbrani ljudje so res pisana druščina, vseh možnih stilov, kar danes že težko vidiš, se mi zdi da so povsem izginili slogi oblačenja raznih subkultur. Lobanje, neti in strgane kavbojke so si utrle pot v prav vsako omaro in dekline hodijo poskakovat na Modrijane v bulerjih in z zabritimi glavami, kar je bilo svojčas rezervirano zgolj za punk sceno.

Seveda se ne navdušujem ob vsem videnem danes tukaj, ker v svojem bistvu sem precejšen estet in tisto kar me zmoti, me zmoti zgolj z estetskega vidika, ker je resnično neokusno, kot naprimer tlačenje v premajhna oblačila, česar resnično ne bom nikoli razumela. In tu ni problematičen višek kilogramov, da bi me kdo ne obsodil body shaminga slučajno, ampak nekaj številk pretesen korzet, ki se zažira v tkivo in tisto, kar bi naj bilo oprsje zgleda kot prekipnjeno testo za kruh, ki sili prek roba posode zgleda neokusno in konec.

Naveličam se stati v kotu, predvsem pa se bojim, da bi se kdo obregnil vame, ker tam postopam sama, zato se namenim na drug konec dvorane, kjer razločim poznane obraze. Ko se tako prebijam skozi množico teles, zagledam obraz, pravzaprav ga skorajda zaznam prej kot uzrem, s kotičkom očesa, v tistem slepem polju, kar nekako vem da je tam, zato se ozrem, smeje se mi na vsa usta in mi maha visoko nad glavami množice. Pomaham nazaj in se suvereno napotim proti njemu, bližje kot sem, hitrejši je korak, kot tudi utrip srca. Pozdrav, objem. Poljub, tik ob robu lasišča, ki traja ravno tisti trenutek predolgo, da bi še veljal za zgolj brezbrižen, vljudnostni poljub ob pozdravu. Rdečica, ki sili v lica. Pogovarjava se, povsem sproščeno, o vsem možnem, kot bi se nazadnje videla nedolgo tega, smejeva se in na pogled verjetno izgledava kot običajna znanca, a srci gresta po svoje, um se umiri in neha bezljati, naklonjenost in zavedanje tistega več pa kot bi mehko božala najini bitji. Med tem, ko govoriva in govoriva, na drugi strani opazim njega, nameni mi nasmeh in pomežik, jaz pa mu pomaham in ko spustim roko ob telo, jo najdejo topli prsti in mi mehko, ljubeče stisnejo dlan. Vpraša me, če sem srečna in očitno mu namenim nekakšen ogorčen pogled, saj v smehu hiti s tistim ”saj vem, saj vem, pač tako, če si dobro, no…kako si pravzaprav!” Odvrnem mu, da sem dobro, včasih bolj, včasih manj, pa saj ve, kako gre to pri meni. In ravno v trenutku, ko se nagne k meni in skorajda šepne, kako še vedno misli, da bi jaz morala biti njegova in preden uspem karkoli odvrniti, se nama pridruži ženska. Prepoznam jo, iz njunih skupnih fotografij seveda, saj v živo je še nisem imela priložnosti spoznati. Predstavi naju in ob omembi mojega imena kot bi se v hipu spremenilo celotno ozračje. Kot bi nekdo nad nas poveznil svinčen pokrov in bi zrak z vsakim dihom postajal težji. Dejansko se oklene njegove roke, njemu je vidno neprijetno, konec je s sproščenostjo, jaz sem edina, ki še nekako vzdržujem in ohranjam vzdušje pred kolapsom. Zdi se mi pa trapasto. Že pred časom mi je rekel, da je precej ljubosumna name, kar me je začudilo, saj se še nikoli nisva videli. Hja, sem mu navrgla malce v šali, kdove kaj si ji govoril o meni!

V smehu je odvrnil, da vse in od tu dalje mi je  jasno, kaj in kako. Saj to gre vedno po istem sistemu, v procesu spoznavanja, lahko osvajanja, tudi prepričevanja, da pred nami sedi sorodna duša, tako naklonjena in razumevajoča, povemo marsikaj, zaupamo marsikaj. Kasneje, ko se zveza nekako ustali in utrdi in si nas te osebe začnejo že skorajda lastiti, pa dobimo vse to sevirano direkt v ksit, seveda pospremljeno z očitki, obtožbami in ostalimi grenkobami. A jaz že dolgo več ne občutim krivde, do nikogar. Ne do mehkega, vlažnega pogleda, polnega naklonjenosti, ki je uprt vame. Vem, da on drugače, težje prenaša situacijo te nikoli uresničene ljubezni, a ne morem občutiti nič drugega, kot neko nerazložljivo pripadnost, ker se mi zdi, da bi se vse kaj hitro sprevrglo v nekakšno usmiljenje, kar se mi upira, niti si on tega ne zasluži. Ne čutim krivde do ženske, ki se ga tako posesivno oklepa, kot tudi ne do pogleda na drugi strani, seveda dobro vem, da je zastrigel z ušesi in kljub nasmehu in pomežiku malce zaskrbljeno pogleduje v mojo smer.

Ne dovolim si s krivdo ali kakorkoli omadeževati teh mojih platonskih ljubezni. Ti moji moški, fantomski moški jim rečem, saj jih v resnici ni nikoli bilo, a hkrati so vedno prisotni, nekaj se jih je nabralo v vseh teh letih. In te ljubezni pravzaprav trajajo najdlje, kot bi telesnost, fizični stik uničila in izpodjedla vse, kar se lepega in pristnega splete med dvema. In še danes ne vem, zakaj je tako, zakaj se med nami ni nikoli nič zgodilo, le tisti klik, preskok, naklonjenost, občutenje. Vezi, ki kar trajajo. Seveda je bila vedno na začetku prisotna želja po več, pa je kar obvisela nekje v zraku, nekje vmes, razen tistega davno ukradenega poljuba v dotičnem primeru in v nekem drugem nekega ponesrečenega poiskusa nečesa, kar bi naj bil seks, ob čemer sva se oba, pijana od ljubezni in alkohola režala kot dva prismuknjenca, v prepričanju, da nama bo življenje namenilo nove priložnosti, kar se seveda ni zgodilo. In zato si v te ljubezni ne dovolim posegati, nikomur in na noben način.

Odločim se in se poslovim, ker karkoli drugega ni več smiselno. Tokrat nič objema, nič poljuba, le tisti suhoparni ”čau, se vidimo še kaj!” Pa niti ni potrebno, saj se ve, kako in kaj. Ko hodim proč, se spomnim, kako mi je nekoč ob poslušanju Elde rekel, da bo on vedno tista ptica, ki bo hodila jokat vame. Bilo je trapasto, a prisrčno. Nasmehnem se ob tej misli, ob misli na te moje moške, moje ptice.

Pričaka me s pivom, pa s poljubom seveda. Zagrabi me okrog pasu in me privije k sebi. Sledi vprašanje, tako predvidljivo in pričakovano. ”Kaj pa ti je šepetal na uho, on tam?” Zasmejem se, izvijem se iz primeža in mu hudomušno odvrnem, da same lepe stvari. Ponovno me stisne k sebi, me poljubi na čelo in mi popravi, oziroma nekako potlači lase za uho, gib, ki je lasten le njemu. In tisti ”oo, samo jaz tebe ne dam!” me zopet spravi v smeh. In tudi s tem nimam več težav, kajti nima veze s samostojnostjo, samosvojostjo in raznimi feminističnimi puhlicami. Kajti dobro je, pripadati. Torej pripadam.

Dober dan

Privzet

Z muko odprem oči, skozi špranje med zavesami sili svetloba in prek ledvic začutim hlad. Obrnem se na drugo stran, med godrnjanjem se tesno zavijem v odeje in zatisnem oči. Mižim, nekaj časa, a ne gre. To je to. Jebemti. Ob vzdihu nekoga, ki je najmanj na smrtni postelji, če ne še kaj hujšega, sežem po telefon. Preverim uro, pol sedmih. Zjokala bi se lahko, prav res, če bi bila za odtenek manj nataknjena, kar mi seveda preprečuje preveliko občutljivost. Zavem se, da bo to en kurčev dan, no vsaj začel se je tako.

Vstanem in se odvlečem v kopalnico, ugotavljam, da me boli praktično celo telo. Mrko zrem v obraz v ogledalu, medtem ko si ščetkam zobe, sama sebi se zdim trapasta, pa dobro, tako občutim tudi ob dnevih, ki se začno precej boljše. Umivanje zob je res takšna prav blesava aktivnost, mogoče jo ravno zato vedno opravljam v popolni zasebnosti in se mi lahko kar malce utrga, če želi kdo prisostvovati pri tem nečednem opravilu. Ampak, če iskreno povem, je takih reči precej, torej ni težava v aktivnostih, pač pa v meni. Ker zakaj človek ne bi oteževal življenja, sebi in drugim, m? Sperem si usta in grem z jezikom preko zob, gladki so kot porcelan, čeprav v tem kontekstu primerjava ni najbolj posrečena, no k sreči niso porcelanasti, zgolj gladki kot porcelan, lucky me.

Umijem si obraz z mrzlo vodo in si grem s prsti skozi lase, moj približek česanju, povsem zadovoljiv in se odpravim v kuhinjo. Nahranim mačke, ki hodijo za mano kot japonski turisti, jim očistim pesek, ob tem se zavem, da me strahotno tišči lulat, možgani očitno še niso preklopili na budno stanje, telo pa tako ali tako nekam čudno funkcionira. Opravim, pristavim vodo za kavo, ponev za jajca, razpolovim si avokado in ga pojem kar z žlico, medtem ko si pečem jajca in kuham kavo. Multitasking level – master!

Zmečem vase tista jajca in razmišljam, zakaj sem pravzaprav tako tečna, mogoče zato, ker se nisem zbudila ob toplem, ljubem mi telesu, a najverjetneje me spravlja v obup splošno slabo stanje in počutje, lahko pa je seveda karkoli drugega, nisem ravno izbirčna in zahtevna. Vsaj ledvice so me prenehale boleti, še vedno pa se mi zdi, da me boli prav vse, a zagotovo ni tako hudo, kot se mi zdi. Tolažba pač. Zdi se mi kot bumerang direkt v glavo, vedno se hvalim, kako sem čvrstega, trdnega(in kar je še teh stabilnih pridevnikov) zdravja, a zadnje čase me neprestano nekaj jaha. Dobro, zadnje čase pomeni zadnjih nekaj dni, da ne bo izpadlo, kot da govorim o letih ali celo desetletjih! Z izjemo ene zadeve, na katero sem se pa že tako privadila in jo praktično ignoriram, trmasta kot sem. Mogoče sem pa samo navadna pička, nenavajena bolečin, tegob in zdaj nekaj brezveze javkam in se smilim sama sebi? No, vsekakor tudi ta možnost ni izključena. Lahko pa, da drži tisto, da ko prideš v ta moja leta, si sicer nekako spraviš glavo v red, a telo začne razpadati. Najbolje torej, da se kar sprijaznim. A kaj, ko niti v tisti del z glavo nisem povsem prepričana.

Oblečem se, pajkice, hoodie, obujem gojzarje in jo mahnem čez cesto v gozd. Pa bistvo ni v gozdu, niti v tem, da sem kak blazen ljubitelj jutranjih sprehodov po vlažnem, po trohnobi dišečem listju, kjer moja duša črpa energijo dreves, ta nato regenerira moje telo in mi bistri um, pa prizori srnic in zajčkov, ki jih ujameš s kotičkom očesa in te napolnijo s srečo še za nadaljni mesec ali dva in kar je še tega ezoteričnega sranja, ne, bistvo je v bregu! Zima in bolečina sta namreč opravili svoje in sem kondicijsko precej v.., no, nizko, zato torej vsak dan, če je le možno, rinem v ta zajeban breg in niti malo ne pretiravam – čeprav sem načeloma nagnjena k temu – ko rečem zajeban breg. Ker je strmo, da bi še gamsi jokali od muke, skalnatno in blatno, preden pridem do vrha, prekolnem vse žive in mrtve, ki mi padejo na pamet, vmes so trenutki, ko bi najraje kričala, za koji kurac mi je tega treba, pa me je malo sram, ker dejansko mi ni, mar ne, ali pa bi se kar vsedla na skalo, jokala in čakala, da me kdo najde, kar se pa tako ali tako ne bi zgodilo, kajti skoraj zagotovo nihče normalen ne rine tja gor, da me najde kdo nenormalen, pa si resnično ne želim.

No, po dobrem mesecu je res precej boljše, sicer ne odskakljam gor in dol kot kak presneti kozorog, a vzpon je sedaj že vsaj toliko dostojanstven, da me ni več sram pred samo sabo. Tako se tudi danes skorajda prigrizem na vrh, mimogrede preverim(kot vsakič!), kako so se prijele smreke, med sajenjem le-teh sem namreč dobila idejo o tem mučnem kondicijskem treningu, oziroma, če sem čisto natančna, nekaj dni kasneje, ko je že malce zbledel spomin na precej boleče in mukotrpno pogozdovanje. Ko se vrnem, me na dvorišču pričaka dimnikar, kar pomrači se mi, pa saj ni normalen, ob tako zgodnji uri se niti slučajno nisem pripravljena ukvarjati z ljudmi, če k temu prištejem še dejstvo, da mi bo odžrl tuš in da sem že tako ali tako precej nestanovitne volje, občutim jezo skorajda epskih razsežnosti.

Že odprem usta in skorajda izbruham plaz besed, precej neprijaznih seveda, ki se mi s svetlobno hitrostjo oblikujejo v mislih, pa moj um, kljub vsej aktivnosti, od nekod privleče podatek, da je pred več kot dvema tednoma prišla pošta, ki je oznanila ta obisk. Zato s težavo pogoltnem in mu skorajda bevsknem, da naj gre z mano v kurilnico. Iritira me prek vseh možnih mej, a tu ni krivda zgolj v meni, njegovo obnašanje je naravnost odurno. Dejansko sem šokirana, ma daj človek, samo jeben dimnikar si in ne kvantni fizik, jebote!! Z muko se zadržujem, medtem ko z nogo živčno rišem kroge v saje po tleh, skušam iz spomina izbrskati podatek, če je za dimnikarja potrebna izobrazba. Neuspešno, pojma nimam, priznam. A ta se obnaša, kot da je naredil najmanj doktorat in res bi ga najraje z omelom treščila po tisti prepotentni betici. On pa kar nabija in nabija, jaz pa le še prikimavam in razmišljam, če bi poguglala, kako umoriti dimnikarja in seveda, kam s truplom. Človeštvu, no dobro, našemu(njegovemu) rajonu bi zagotovo naredila uslugo. Gromozansko.

Ko se končno odpravi, se kar sesedem na stol, počutim se povsem izžeto in kar malce tesnobno, neuravnovešena kot sem, bom očitno doživela napad panike zaradi dimnikarja! Skadim cigareto in grem pod tuš. Dobro mi dene, prav res, da mi. Odločim se, da ta dan ne bom družbeno koristna, usedem se za računalnik, ob belini wordovega dokumenta začutim tisto prijetno vznemirjenje, toliko moram zapisati, danes bo dober dan za to.

Yey!

Resnica. Ob pivu.

Privzet

Odprla sem si pivo, drugo pravzaprav, občasno naredim tako, ko sem sama s sabo, s prepolno glavo in s premalo volje, da bi počela karkoli produktivnega. Nekako velja, da je pitje alkohola sam s sabo pomilovanja vredna, žalostna aktivnost, pa k vragu s tem.Mogoče je celo kaj resnice v tem.
Resnica.
Večji del življenja se ubadam z resnico, sprejemam jo, jo podajam, razmišljam o njej, jo analiziram, racionaliziram, pa še vedno ne vem, kaj točno naj z njo naredim. Kam naj jo uvrstim. Najverjetneje si jo lahko lepo nekam zataknem, kot tudi vsi ostali, kajti resnica je, milo rečeno, hecna reč. Tako polna usta so nas, te resnice, radi na veliko opletamo z njo, jo manipuliramo, seveda, laž je grda grda reč, ampak resnica ne zaostaja prav veliko, vsaj kar se škodljivosti tiče.
Pha, resnica!
Nagibam se k temu, da ima vsak svojo resnico, ki mu služi, kakorkoli že pač. Kdo je tisti, ki presoja? Vsak sam se odloči, ali bo nekaj verjel, ali ne. In ko nekaj vzamemo za resnico, nato pa se izkaže, da temu ni tako, smo seveda prizadeti, ranjeni, podre se svet in ves srd se osredotoči na lažnivca.
Ampak!
Imeli smo možnost ne verjeti. Lahko bi se odločili ne verjeti, a odločitev je bila drugačna. Vedno gre pravzaprav za odločitve. Stvar seveda ni tako preprosta, nekaj, kar je za nas resnica, je za drugega laž. In obratno. V trenutku, ko je nekdo izrekel laž, ki smo jo imeli za resnico, je ta laž povsem lahko bila resnica, tudi tisti, ki jo je izrekel, je lahko verjel, da je temu tako.
Preveč zapleteno, ni in ni konca, ne rešitve.
Velikokrat vemo, ne vemo, nekako slutimo, instiktivno, ali nam nekdo govori resnico, ali ne. Včasih nam nekdo laže, ampak si obupno želimo verjeti. Obupno in obupano, vzvodi in razlogi za to so seveda različni. Spet drugič nam nekdo govori resnico, pa ne želimo verjeti. Lastna pričakovanja, želje, povodi nas vedno ženejo v takšna destruktivna dejanja.
V življenju sem se kar nekajkrat znašla v situacijah, ko so me take stvari zlomile. Vedno je grozljivo, boleče, ena sama agonija pravzaprav, ko poči milni mehurček, v katerem sem snovala življenje, ko se vse sesuje, zruši v nič. Pobiranje po takih dogodkih je bilo vedno težavno, mučno in vedno sem se zaklinjala, da nikoli več. Zidala zidove, živela v suminčanju, v neki brezbrižni odsotnosti, odganjala ljudi, tako in drugače. A na koncu sem se vedno odločila drugače, kakorkoli naivno in neumno to zveni, sem dala priložnost ljudem, verjela, zaupala, si izbrala resnico. Dvomim, da bo ta naivnost, zaupljivost kadarkoli poplačana, bo bolečina, bodo rane, nobenih utvar si ne delam, da se mi bo to kdaj obrestovalo. Je mar vredno, nekaj lepih trenutkov, trenutkov na meji božanskega, je to vredno vseh trenutkov bolečine in bede, ki lahko da bodo sledili? Je, mislim da je vredno. Zakaj? Ker sem se odločila, da so v danem momentu bili pristni, resnični. Odločila sem se verjeti v to, to je moja resnica in tega mi nihče ne more odvzeti. Ker…kaj pa nam sicer še ostane v življenju? 
Ne maram laži. Lahko bi rekla, da nisem spretna z njo, pa bi to bila laž. Preprosto ne maram je, povsem fizično se mi upira. Resnica pa mi ni nič ljubša. Sploh, kadar jo moram podati. Seveda, laž ni nikoli boljša od resnice, res nikoli, ampak tudi resnico se da povedati na različne načine. Resnico kot resnico, ali malce drugačno resnico, ne spremenjeno, prikrojeno, to bi bila laž, pač pa, recimo, malce olepšano. Izpuščen detajl, ali dva…ogromna razlika, še vedno pa je resnica. En primer, krut, ampak se mi zdi povsem primeren. Nekoč sem pomagala sneti človeka z radiatorske cevi. Obesil se je v kuhinji, s pasom iz hlač, našli smo ga, posranega, poscanega, vijolično zariplega v obraz, oči je imel izbuljene in krvave, saj so mu popokale vse žilice. Smrad je bil strahoten in izraz na obrazu….nikoli ne bom pozabila, smradu in njegovega obraza, dejstvo je, da si sploh ne morem priklicati v spomin, kako je izgledal drugače, pa sem ga poznala kar lep del življenja. Vedno in izključno le tisti obraz. In smrad. To je resnica. Kakšno resnico povedati njegovi hčeri? Da je oče nenadoma preminil v spanju, bi bila laž. Strahotna laž, s še bolj strahotnimi posledicami. Da se je njen oče obesil, je resnica in ta resnica povsem zadostuje. Brez podrobnosti o izločkih, izgledu, vonju, ne glede na resničnost teh podatkov. Zakaj lomiti nekoga, že tako zlomljenega? Tako, mimogrede – če bi ljudje vedeli, kako nedostojanstvena je smrt z obešanjem, se je bržkone ne bi posluževali, misel, da te nekdo najde v takem stanju, sploh lasten otrok, ni najbolj prijetna. Kar hočem povedati, je to, da dejstvo, da vedno govorim resnico, me še ne naredi dobro. Kaj je dobrega v tem, povzročiti nekomu bolečino v že tako obupni situaciji? Seveda, vedno se lahko užaljeno šobim in se sklicujem na resnico in nihče mi ne more oporekati, ampak ali resnica služi nam, ali mi služimo resnici? Meni je ljubša prva varianta. Resnica naj služi nam. Z njo lahko, vseobče vpletenim, prav tako povzročimo škodo, kot z lažjo. Lahko pa z njo rokujemo na način, da bo služila namenu. Spet stvar odločitve. Ljudje delujemo različno. Imamo različne izkušnje, predpogoje, dojemanja, stališča. Vedno delujemo v skladu s tem, saj drugače ne moremo. To razumem, zato si težko ustvarjam mnenje o ljudeh. No, moje splošno mnenje o ljudeh je vse prej kot prijazno, naklonjeno, ampak tukaj imam v mislih posameznike, ki mi križajo pot v življenju. Precej časa preteče, da o nekom izrazim mnenje in skrajno iritirajoče se mi zdi, ko me nekdo sprašuje po mnenju o nekom, ki sem ga komaj spoznala. Navadno se ne pustijo odpoditi zgolj z ”ne vem, verjetno je ok”. Ampak to je vse, kar zmorem v danem trenutku. Prvi vtis….bedarija! Lahko imaš dober dan, lahko slabega, pa to nič ne pove o tebi. Nekdo, ki me spozna na moj slab dan….verjetno se me bo do konca življenja izogibal v velikem loku, če mu bo merilo prvi vtis, kajti znam biti neznansko tečna, zadirčna, nesramna. Oh, znam pa biti biti tudi nadvse prijazna, prisrčna, zabavna, prefinjena in nekdo, ki bo to vzel za sveto, bo v življenju precej razočaran nad mano. Kaj je torej resnica? Da resnice ni? Najverjetneje je to še najbližje resnici. 

Blodnje nekega popoldneva

Privzet

Medtem, ko se mrščim pred omaro, ugotovim, da sem že pozna. Odločanje, kaj bi oblekla, mi povzroča preglavice, ne pomagajo še tako globoki vzdihi. Namreč, nogo mi vse od kolena pa do gležnja krasi nova, še sveža tetovaža in dejstvo, da je sveža, pomeni predvsem eno – noga je dejansko ena sama rana. Tako odpade vse oprijeto, najlonke, pajkice, tudi jeans mi ne diši, za zgolj krilo je prehladno…k vragu. Navlečem trenirko, črno, takšno bolj ohlapno, prevelik, črn pleten pulover, obujem superge, pograbim ključe, čike in telefon ter odšibam. Medtem, ko se vozim, razmišljam, da za nastop otrok to verjetno, vsaj v očeh večine, ni najbolj posrečena izbira oblačil, pa mi je dejansko prav malo mar. Vsekakor bom izbrala udobje pred izgledom, sicer pa so, tako ostali starši, kot tudi učitelji z moje strani navajeni vsega, včasih se v šoli prikažem vsa doterana, kot bi pravkar prišla s kakšne gotske prireditve, spet drugič pa v blatnih gojzarjih, z listjem v laseh, za sabo pa puščam sled žagovine, ki se usipa z mojih oblačil. Ko se pripeljem pred dvorano, porabim kar nekaj časa, da v nepregledni množici pločevine najdem parkirni prostor, prav tako je nepregledna množica obiskovalcev, ki se drenjajo ob vhodu, ob čemer se kar malo zgrozim, četudi sedaj že vem, da na je predstave naših sončkov, srčkov, indigo, mavričnih in v vseh pogledih genialnih bodočih zmagovalcev talent šovov, plesnih tekmovanj in zvezd svetovnih odrov potrebno pripeljati kompletno sorodstvo iz najmanj petih kolen, prav vse od nekaj mesečnih otročičev, tja do pra pra prednikov, ki so z eno nogo že praktično v grobu in ko med množico uzrem nekaj tresočih se starostnikov, ki se s pomočjo palice in z izrazom strahu na obrazu poskušajo, precej neuspešno, prebiti v dvorano, malce zlobno pomislim, da so jih očitno nekaj potegnili kar iz groba. 

Ah, otroci, naš ponos! 

Prerinem se nekam na sredino tribune, sedim tam in si ogledujem svoje popolno nalakirane nohte, ki nikakor ne sovpadajo k mojemu skorajda klošarskemu videzu, medtem ko si ostali dajo opraviti s telefoni in fotoaparati, seveda je potrebno urediti nastavitve, da bodo posneli kar se da najbolj perfekten posnetek svojega potomca. To je absurd, ki ga nikoli ne bom razumela, prideš na nastop svojega otroka, nato pa ves čas buljiš v neko napravo in ta nastop dejansko zamudiš, seveda pa kader posnameš pod pravim kotom, primerno zoomiran in v visoki resoluciji, tega posnetka pa potem tako ali tako nihče, nikoli v življenju ne pogleda. 

Predstava se prične, začnejo najmlajše, vrtčevske skupine, ti mulčki so vedno najbolj posrečeni, kajti pri njih je dosežek že to, da jih sploh uspeš spraviti na oder, ves čas jih je treba loviti okoli, ko bezljajo vsak v svojo smer, jim zavezovati čevlje in brisati noske, nekaj jih povsem zaprepadenih zgolj stoji, drugi se trudijo odplesati sicer preprosto koreografijo, vsak nekaj maha in skače po svoje, požanjejo pa seveda pravi val navdušenja! 

Nastop se nadaljuje, ena za drugo se vrstijo starostne skupine, nekje vmes je tudi moje dete. Kar malo me stisne, ko gledam to moje drobceno bitje, kako stoji tam, kot kupček nesreče in s pogledom bega po množici na tribuni in me išče. To sva že precejkrat obdelali, naj se osredotoči na nastop, namesto da ves čas gleda, kje sem jaz, ker jaz bom zagotovo tam in jo bom tudi videla, a očitno je tista zgodnje otroška logika – če te jaz ne vidim, me tudi ti ne – precej globoko zakoreninjena. Poleg tega jo daje še precejšna trema, ni ji prijetno nastopati pred tolikšno množico, a se je nastopa kljub temu želela udeležiti, odločitev je pospremila z besedami, da bo že nekako preživela. 

Ko so na vrsti starejši, pa tisti najmlajši med obiskovalci postajajo že precej nemirni in zdolgočaseni, z vseh strani se sliši jok, vreščanje in sikanje staršev, to se mi je vedno zdelo nekako nepošteno do nastopajočih, saj jim, vsaj večini, ta nastop nekaj pomeni. Res ne razumem, zakaj bi na skoraj dvourno predstavo hodil z malčkom, ki premore za borih petnajst minut koncentracije? Ker je treba izkoristiti nastop bodočih zvezd, dokler je še brezplačen in na dosegu? 

Gledam te bodoče zvezde in ne morem mimo razmišljanja, če so med nastopajočimi tudi tisti sedmošolci, ki so jih zalotili, ko so na šolskem stranišču vlekli speed? Menda je prvi znak, da se staraš, ko se začneš zgražati nad mladino. Pa ne gre ravno za zgražanje, bolj za skrb, kajti še nekaj let, pa se bom sama spopadala s takimi rečmi. Danes imajo mulci vse precej bolj na dosegu, kot smo imeli mi. Resda ne morejo kupiti čikov v trgovini, lahko pa kupijo drogo za vsakem vogalu, očitno tudi na šolskem dvorišču. Nisem nobena svetnica, a pri teh letih nisem niti vedela kaj je speed, seveda sem svojo neizobraženost kasneje konkretno nadoknadila, še danes se deklariram za rekreativnega uporabnika določenih substanc, zato si, povsem odkrito, nisem na jasnem, kaj točno naj občutim ob takih dejstvih in niti sanja se mi ne, kako se bom spopadala s tem, ko bosta v igri moja otroka. Najbolje, da ju do poznih tridesetih zaprem v klet? Mnjah…

Če je v času mojega odraščanja punca želela pokazati sošolcu joške, se je morala z njim dobiti, premagati strah, sram in dvome, ga pogledati v oči in dvigniti majico. Danes posname nekaj fotografij, izbere tisto, ki je posneta pod najboljšim kotom, da ja izgleda čimbolj popolno in da slučajno ni opaziti kakšnih ostankov otroške zalitosti prek trebuha in jo pošlje izbrancu, povsem neosebno, povsem skregano z realnostjo. 

Vem, primerjave z včasih in danes so neumestne. Bilo je tako, zdaj je drugače, otroci se v tem času ravno tako dobro znajdejo, kot smo se mi v svojem, no, eni verjetno bolje, drugi slabše, ampak se. Kljub vsemu racionaliziraju, kljub poskusom ohraniti pravo mero razuma, me stiska že ob povsem nedolžni prošnji moje prvorojenke, da bi imela telefon. Menda je edina v razredu, ki ga nima. Prav dolgo ne bo ostalo tako, to mi je jasno. 

Ko se zalotim ob vprašanju, koliko ljudi v tej množici se med nastopom ubada s takimi rečmi, ponovno ugotovim, da te prireditve res niso zame. Vedno zatavam nekam po svoje, v vse možne smeri, kot tisti malčki na odru, le da jaz nimam ob sebi učiteljic, ki bi tekale za mano in me spravljale nazaj na kup. Manjka le še to, da se v mislih vrnem še dlje nazaj, k porodom, pa k vsem skrbem in dvomom, ali – boženedaj- v lastno otroštvo, pa bom dvorano zapustila v solzah in s cmokom v grlu. Jebeš to. Prav res, jebeš vse to.

Prekla

Privzet

Dnevi se spreminjajo, počasi in muhasto, a vendarle vztrajno, kar mi je v neizmerno veselje. Jutra so še sveža, velikokrat zavita v meglo, ki se kot nežna koprena dviga nad zoranimi polji in sveže pokošenimi travniki, a vendarle nima več tiste zimske teže in trpežnosti, pod žarki jutranjega sonca se hitro porazgubi in svet okoli mene se zaleskeče v vsej svoji pomladni lepoti.Gozdovi so se že odeli v vse odtenke zelene, najljubši pa mi je jutranji pogled na bližnje breze in vrbe, krasne so. Njihovo mlado, nežno listje, ki se kot najbolj prefinjena čipka narave vije prek vej, na njem pa se biserno leskečejo kapljice rose, izgleda pravljično, čarobno.

Teh nekaj dni bom preživela sama, kar mi dejansko prija. Biti sam ni nujno povezano z osamljenostjo, prav tako kot prisotnost ljudi ne nudi vedno zadovoljstva. Saj ne, da ne pogrešam glasov, smeha ljubih mi oseb, a mir in tišina, čas ki ga preživim sama s sabo, mi dobro dene. Vstajam zgodaj, kljub temu, da bi lahko poležavala dokler bi se mi dalo, ne vem kaj za en vrag je to, ko pa večkrat, malo za šalo in malo za res potarnam, da se bržkone nikoli več ne bom naspala, sedaj pa, ko imam priložnost, je nikakor ne izkoristim.

Jutranja rutina v samoti, ko se s pomočjo hladne vode in ogromne skodelice močne, črne, dišeče kave prelevim iz godrnjave, pomečkane kreature (toliko o lepotnem in zdravilnem spancu) v kolikor toliko družbeno sprejemljivo bitje, se mi po svoje zdi zabavna. Navadno je zjutraj drenj, stiska s časom, teh nekaj dni bo dejansko pravi balzam, za telo in dušo.

A ravno tako, kot ima biti sam s sabo prednosti, so tudi slabosti, kajti kot zakleto, se ravno tedaj, ko ni nikogar, ki bi se nanj lahko obrnil, pojavi nekakšen zaplet, zoprno opravilo, težaško delo.

Zavzdihnem.

Kajti čaka me zoprno opravilo in nima smisla, da ga odlašam, oz. ga poskušam prevaliti na nekoga drugega. Že nekaj dni mi namreč moje sicer tako spokojno in mirno življenje grenijo odtoki. Jebemti, vodovodar pa resnično nisem in precej časa sem porabila v raziskovanju in poizvedovanju, kako in kam so te stvari speljane in kje tiči problem, kajti če v kopalnici ali v kuhinji točim vodo, le-ta udarja skozi sifon v pralnici, tako da se večkrat dnevno spopadam s poplavo, ko rečem spopadam, niti ne pretiravam, kajti sifon je – le kako drugače! – na najvišji točki v prostoru! V mislih prekolnem vse mojstre tega sveta, samooklicane, kot tudi profesionalne, pomaga seveda ne kaj dosti.

In sedaj, ko vem kje najverjetneje tiči problem, se ga bom pač lotila. Oblečem se, si malomarno spnem lase, navlečem gumijaste škornje, poiščem rokavice in motiko, ter se odpravim proti bregu za hišo. Zakorakam nekaj korakov v breg, opirajoč se na motiko, tla so mehka, vdirajo se mi pod nogami. Nekje tukaj bi naj bila speljana cev, po kateri odtekajo komunalne vode, misel se mi zdi ogabna, saj te vode stečejo po bregu v reko, vkolikor pač ne poniknejo v zemljo. Pomislim, da dobro, da ne uporabljam nobenih strupenih in agresivnih čistil, mil, itd., a ta misel je povsem brezpredmetna, je, tako kot je.

V nosnice mi buta oster vonj po česnu, čemaž na obrežju je v polnem razcvetu, bela socvetja se plaho svetlikajo izmed kopriv, ki se bohotijo vsepovsod okoli. Nekako na pamet ocenim, kje približno bi ta cev naj bila in začnem previdno odkopavati zemljo. V vsem tem času nisem nikoli opazila te cevi, zato predvidevam, da je popolnoma zasuta z zemljo, kar je najverjetneje razlog, da voda ne odteka. Lovim ravnotežje, drsi mi, teptam koprive, počasi obupujem, kajti prekopala sem že vso površino, kjer bi predvidoma lahko bila cev, pa nič. Krementim si nekam v brado in ko me skoraj mine vsa volja, z motiko zadanem ob nekaj betonskega. Ne vem, če sem že kdaj tako razveselila nekega zamolklega zvoka. Previdno odkopljem debelo plast zemlje okoli cevi, očistim tudi zemljo pod cevjo in izkopljem nekakšen jarek. Cev je popolnoma zabita z zemljo, čudim se, da so se težave začele šele sedaj, verjetno je voda nekako pronicala skozi zemljo, dokler se ni zamašilo v takem obsegu, da to ni bilo več mogoče.

Z motiko poizkusim izbezati zemljo, seveda ne gre, v cev podrezam še z ročajem, a je prekratek, da bi z njim lahko prebila vso to svinjarijo. Zakorakam v breg in grem poiskat preklo, fižolovko, dolgo nekje 4 metre. Če to ne bo dovolj, potem pa res ne vem. Vrnem se v breg, nerodno opletam in se zapletam v grmovje s tisto preklo. Dobro se vsidram ob cevi in previdno tiščim preklo v odprtino, malce me skrbi, da bi se mi nekje v notranjosti zlomila. Potem bi šele bila v dreku. Dobesedno.

Zgroženo ugotovim, da mi bo prekle zmanjkalo, z vso dolžino že bezam v cev, ko začutim nekakšno gomazenje. Izvlečem preklo, vso blatno in nekako sluzato in ponovim. Iz cevi se prav na počasi začne valiti zemlja, pomešana z gosto, rjavo tekočino. Obupen smrad butne vame, da se mi od hudega kar malo zašibijo kolena, podrezam odločneje, bolj sunkovito in spet izvlečem preklo, z njo pa neverjeten kup blata, zemlje, smrdljivo, ogabno zmes, ki se počasi vali iz cevi. Odložim preklo in skorajda stečem v hišo, nerodno in opotekaje v tistih prevelikih škornjih in odprem vse pipe, nato se vrnem k cevi in čakam, da priteče voda. Nič. Le tista gostljata brozga, nato še to preneha. Zavijem z očmi, upam, da v pralnici ne buta spet vse skozi sifon, poprimem za preklo, vso blatno in ogabno in spet, ponovim vajo. Izvlečem še en kup zemlje, vse skupaj odteka hitreje, nato pa v curku iz cevi brizgne voda, rjava, umazana, smrdljiva, ki za sabo izpira ostanke zemlje. To! Uspelo je. In tako stojim tam, s preklo v roki, kot nekakšen vojšak, dobro vkopana in razkoračena prek jarka, po katerem mi med nogami odteka voda, ki sedaj v slapu buta iz cevi, smejem se sama sebi in prizoru, ki je zagotovo fascinanten, popravim si pramen las za uho, ob čemer me obide rahla slabost, saj se zavem, da imam rokavice prekrite s tisto sluzasto ogabo, nato izbruhnem v glasen krohot, to so namreč tisti avtomatski, spontani gibi, ob katerih se zgroziš, a vedno se mi zdijo tudi sila zabavni. Kot recimo takrat, ko sem mačkam praznila konzervo na njihov krožnik, zraven poplesavala in si potihem popevala ob glasbi in ko sem si vsebino konzerve spravila na prst, sem ga avtomatsko obliznila in v isti sekundi obstala kot okamenela, niti prsta nisem izvlekla iz ust, pred očmi pa se mi je začelo kar malce temniti.

Hja, še dobro, da se vse to preživi, zagotovo bom preživela tudi to svinjarijo na laseh, sploh sedaj, ko si bom lahko privoščila dolg tuš, brez skrbi, da mi bo ob tem zalilo pol bajte.

Končano

Privzet

Že nekaj časa se me pogosto loteva občutek, da je že vse povedano. Vse izrečeno, zapisano, iztrošeno pravzaprav, ceneno in oguljeno.

Prešine me ideja, misel, ne le ena, mnogo, res mnogo jih polni mojo že tako prenatrpano glavo, pa le malomarno zamahnem z roko, ta gib pa obvezno spremlja tisti pridušen ”mnjah…”. 

Možnosti, neskončno jih je in obetajo, jaz pa se jih otresem, nekako vehementno, brez pravega interesa in zapisujem zgodbe. Da, zgodbe, na desetine njih, takšne, ki si zaslužijo stoječe ovacije, pa tudi tiste, ki vzbujajo neugodje, tesnobo. Odpor, ki je povsem fizičen. Gnus. 

Kot bi bila obsedena in bi mi nekaj strahotnega, neotipljivega ždelo za vratom in me priganjalo, da pišem, da zapišem vse, preden zbledi v pozabo, da zapišem, za spomin in v opomin, česa vsega je zmožen človek, tisti mali, vsakdanji, neopazen in v ničemer izstopajoč človek. Kako zmore ljubiti, se razdajati, kot tudi mrziti, škodovati, kako nizko pade, a včasih se tudi povzpne, visoko, nadse in nad vse ostale. 

In tako vedno vzamem za osnovo človeka, zaradi določene lastnosti, vrline, hibe, ali zgolj zaradi nekega dogodka in tkem zgodbo, dodam ji svoje videnje, dodam ji ton, jo obarvam v odtenke vznemirjenja, obupa, besa, malodušnosti, stisk in ščemenja, paleta občutkov je tako bogata in pestra, neskončna, kajti vedno znova se odtenki prelivajo, mešajo, mehko se združujejo, da jih je včasih že kar težko ločiti in opredeliti. 

Četudi je osnova vedno resnična, realna, pa ne morem trditi, da je celotna zgodba, ki sem jo stkala okoli nje, povsem verodostojna, kajti vse, kar zapišem, orišem, obarvam, je projecirano z moje perspektive, je plod mojega dojemanja, mojih lastnih dognanj, okarakteriziranj, a vendar brez osebnega čustvenega pridiha, kajti upira se mi moraliziranje, ne želim soditi, le zapisati želim moj pogled na vso bedo in veličino nekega človeka. 

Ogromno jih je, teh zgodb in ljubosumno jih skrivam pred svetom, najverjetneje jih nikoli ne bo uzrlo oko morebitnega bralca in precej pogosto se mi poraja vprašanje, v čem je pravzaprav smisel zapisovati besede, jih tkati v stavke, spletati v zgodbo, če nikoli ne bodo ponujene svetu? 

Odgovora nimam. 

Mar je zgolj nuja, potreba, ali se za tem skriva kaj globjega?

 Je en vidik, za katerim tiči eden od razlogov in to je tisti presneti, tolikokrat nepotreben moralni vidik. Ni lahko razgaljati, obelodanjati življenj drugih, pa četudi ne obstaja realna možnost, da bi jih te moje zgodbe dosegle in četudi bi jih, se morebiti sploh ne bi prepoznali, kajti njihovo dojemanje se skoraj zagotovo precej razlikuje od mojega. 

Seveda tudi percepcija bralca ni zanemarljiva, kajti- mar zmoremo, kot zgolj naključni opazovalci doumeti, kar nam je ponujeno, mar znamo razumeti včasih nerazumljivo, videti lepoto in ljubezen v bedi in ostudnih dejanjih, opazimo sprevrženost in strahoto v potezah, ki obče veljajo za sprejemljive, dobrohotne, občudovanja vredne? 

Zmoremo zgodbo zgolj použiti, brez pretiranih reakcij v eno ali drugo skrajnost, zmoremo sprejeti vse, kar je človeško, to razumeti, si dovolimo biti zgolj zunanji opazovalec? 

Dvomim, lahko rečem celo, da močno dvomim, kajti premnogokrat smo priča reakcijam, izbruhom, navdušenju, izražanju gnusa ali občudovanja, vse to pa je odvisno izključno od naravnanosti bralca. 

Pa vendar, navedeno ni razlog, vsekakor ne zadosten, da je zapisano le zame, razlogi tičijo še marsikje drugje, resnici na ljubo pa se niti ne trudim jih iskati in razvozljati, ker v vsem svojem bistvu niti niso pomembni. 

Pišem, zase predvsem. Ob tem se počutim dobro, kot tudi olajšano, nekako razbremenjeno. In zgleda, da posedujem precej tovora, ki ga moram, kot tudi zmorem, odložiti, preliti v besede, mu dati nekakšen zaključek, tak, ob katerem lahko mirno vdihnem in z zadovoljstvom dahnem : ”Končano…”

Pomembnost

Privzet

Smrt, tako vseprisotna je. Tak čas, zgleda. Kamorkoli se obrnem, ljudje govorijo o smrti, pišejo o njej, svet je pretresen zaradi odhodov slavnih in malo manj, ko nas zapuščajo nepomembni, anonimni.

Smrt slavnih je hecna reč. Mene zgolj preseneti. Nekdo, čigar delo je prisotno vse tvoje življenje, ustvari občutek neminljivosti. Ves čas je tam nekje, ustvarja, pa glej ga zlomka, kar umre. Kdo bi si mislil, m? Žalovati za njimi pa ne zmorem, le kako naj bi, ko pa na nek povsem fizičen in oprijemljiv način nikoli niso bili del mojega življenja? Zgolj njih delo, to pa ostaja tudi po smrti.

Seveda je povsem druga zgodba, ko odidejo meni dragi in pomembni ljudje. Četudi se zavedam, da je bolečina, žalost ob izgubi bljižnjih povsem egoistično naravnana, si to dovolim. Pravico imam čutiti, žalovati, doživljati stiske, pravico imam pogrešati in pestovati pečat, ki so ga vtisnili vame s svojo prisotnostjo.

Vsak pa ima pravico oditi, od lastne roke ali v spletu nekih okoliščin. V smrti sicer ne vidim nekega smisla, a o samomoru nimam negativnega mnenja. Življenje vsekakor ni za vsakogar. In če bi naj vsak živel, kot želi, lahko tudi ne-živi. Ker tudi v življenju samem nekega smisla ni.

Z razvojem možganov, samozavedanja in miselnih funkcij smo pridobili tudi občutek pomembnosti. Samopomembnosti. Kako smo nad vsemi, najbolj razviti, najbolj dovršena kreacija narave. Pa kaj še! Dovršena kreacija narave je droben, zanikrn virus, ki nas v trenutku zbije s trona, na katerega smo se tako samovšečno povzpeli in nas opomni, kam spadamo in kaj dejansko smo. Ranljiva, umrljiva bitja, kot vsa ostala, ki tlačijo to zemljo.

A kljub temu, da nas narava neprestano krca po prstih, je ta občutek pomembnosti precej globoko zažrt v nas in nikakor se mu nismo pripravljeni odreči. Na to kaže že definiranje smrti. Le ljudje umremo, ostala bitja zgolj poginejo. In samo človek ima dušo, žival pač ne. Me pa zanima, kako bi to evolucijsko opredelili in definirali? Na kateri stopnji točno, od enoceličarjev, dvoživk, prek sesalcev, neandertalcev pa do človeka, se zgodi pojav duše? Opica, kot žival, je menda nima, človek jo ima? Jo je imel neandertalec, kot ‘prvi človek’? In če po smrti ostane duša in se ponovno rodi v fizično življenje, po kakšnih kriterijih izbira svoje novo telo? Verjamem, da je duša tako pomembnega, dovršenega in nad vsemi človeka izbirčna, petična gospodična, ampak duša neandertalca bi si za svoje novo življenje verjetno želela izbrati telo naprednejše vrste? Ravno tako duša živali. No, s tem pojavom bi vsekakor lahko razložili, zakaj se nekateri ljudje obnašajo kot neandertalci in celo slabše kot živali.

Smrt je zame zgolj dokončno, neizogibno dejstvo. Ne verjamem v posmrtno življenje, ponovno rojstvo in ostale nesmisle. Umreš in to je to. Seveda je misel o smrti veliko prijetnejša, če si prepričan, da boš ponovno živel ali po smrti žural na nekem hudem placu s tistimi, ki so odšli pred tabo. Misel, da je smrt samo smrt, definitiven konc, je precej bolj zastrašujoča. Pa smo spet pri občutku pomembnosti, lažnem seveda. Kajti nekdo, tako pomemben, pač ne more le umreti. To ne more biti to, saj vendar nismo umazane živali ali neumni neandertalci, vsekakor si zaslužimo nekaj več, vsaj prekrasno posmrtno življenje, če je že tozemeljsko bolj kurčevo! Riiight…

Lastne smrti me ni strah, zame osebno je nepomembna, saj bom vendar mrtva in to bo to. Priznam pa, da me misel nanjo navdaja s tesnobo. Zaradi drugih, tistih, ki bi jih pustila za sabo. In zopet se srečam iz oči v oči z občutkom pomembnosti. Z egoizmom. Kako domišljavo, kako vzvišeno! Če jutri umrem…da, zagotovo so ljudje, ki jih bo prizadelo. So ljudje, ki bi žalovali. So ljudje, ki bi jih moja smrt zaznamovala, mogoče hudo. Ampak živeli bi dalje, doživljali srečo, žalost, stiske, ljubezni, bedo in blišč, ne glede na mojo neprisotnost. Večina pa sploh vedela ne bi, tudi tisti, ki sem jim morebiti nekoč nekaj pomenila.

Toliko o pomembnosti.

Zimska

Privzet

Odstrem žaluzije in v prostor spustim prve žarke zimskega sonca. Obsedim ob oknu, s skodelico močne, črne kave v rokah in nastavljam telo toploti. Šibka je, a vendarle tako prijetna. Dragocena. Zimskega sonca imam na voljo natančno dve uri in nekaj minut. Ob dobrih dnevih seveda, ko neba ne zagrinjajo težki oblaki in se prek doline ne vleče puščobna megla.

Opazujem pokrajino, ki je ujeta v hleden, bel oklep in četudi nisem ljubitelj zime, ob pogledu na lesketajočo se belino zakrneli romantik v meni malce trzne, kar gre, vsaj deloma, pripisati tudi dejstvu, da to neokrnjeno lepoto opazujem iz toplega, varnega prostora.

Ptice pa, kot da se jih zima ne tiče, razposajeno ščebetajo pod oknom in vnašajo življenje v čas, ki mu sicer vlada mrtvilo. Krmilnice imajo polne, gnetejo se v njih, v igrivi borbi za najboljše zrnje, preletavajo iz veje na vejo, da grmičevje zgleda, kot bi oživelo.

Oblečem se, obujem tople gojzarje, prek katerih navlečem še gamaše in odidem ven, ob misli, da bom izkoristila sonce, se kislo nasmehnem, kajti to je pogojeno zgolj z nujo, povsem zadovoljna bi bila, če bi me razveseljevalo skozi steklo kuhinjskega okna. A moram si navoziti drva in za to opravilo je vsekakor najprimernejši čas takrat, ko se dvorišče koplje v sočnih žarkih, četudi je toplota zgolj nek obet, kajti zunaj je peklenski mraz, a vsaj malce manj depresivno je, zaradi zlate svetlobe, ki obliva pokrajino.

Preden se lotim dela, se v hipu odločim za obhod po posestvu. Pogumno zagazim v sneg in si tesneje ovijem šal okrog vratu. V prijetnejših časih tak obhod naredim večkrat, v mrazu in snegu pa se ga lotim le poredko. Korakam počasi, preseneti me, kako pust in prazen zgleda breg, ki se spušča k reki. Ob obrežju, kjer je voda mirna, se že dela tanka ledena skorja, veje drevja se vdano šibijo pod težo snega, tiste pa, ki so jih obliznili sončni žarki, se vlažno lesketajoče stegujejo proti nebu. Vse izgleda pusto in mrtvo, turobnost pa razbijajo malenkosti, ki jih prek leta težko opaziš. Rdeči plodovi šipka in živo zeleno ter rdečkasto lubje grmovja, ki obrašča breg. Lepoto se vsekakor da uzreti tudi v najbolj puščobnih obdobjih leta.

Pot mi prečka kuna. Skoraj istočasno obstaneva, jaz rahlo vznemirjena in navdušena, ona, vsaj navidezno, povsem brezbrižna. Mežika vame s tistimi temnimi očmi, vsa krasna in košata, nato povoha ozračje in nadaljuje pot, počasi in brezskrbno. Vedno znova me preseneti, kako skorajda udomačene so te živali. Človeška prisotnost jih sploh ne zmoti več, nakažejo, da so te opazile, nato pa nadaljujejo svoje početje, kot bi se zavedale, da jim ne preti nobena grožnja.

Ko se vračam proti hiši, pomislim – kot vedno na takem obhodu, da je vse to preveč zame. Vedno ostane nedokončano delo, a ta misel me ne bremeni pretirano. Vse kar počnem, počnem v skladu z razpoložljivim časom in zmožnostmi in povsem jasno mi je, da vsega pač ne zmorem, tiste samodiscipline in entuziazma, ki bi me gnala v delo od ranega jutra do poznega večera pa tudi ne premorem. Pa četudi bi, bi še vedno ne bilo vse brezhibno postorjeno, že samo za košnjo je potrebno več kot deset ur neprekinjenega dela, kje je še vse ostalo.

Ob takem razmišljanju odtavam v pomlad. Takrat bo dela največ. Potrebno bo obrezati drevje, urediti vrt in okolico, pripraviti drva za naslednjo zimo. Kljub temu, da je dela obilo, mi je v veselje, saj delam zase, takrat ko mi ustreza, saj ni nikogar, ki bi mi dihal za vrat in negodoval, ker nekaj ni postorjeno ravno tisti trenutek, ko si je zamislil. Življenje sem si zastavila lahkotno in spontano in vse v njem se odvija tako. Ob tem občutim zadovoljstvo in svobodo. Seveda imam plane, imam želje, a nič ni zastavljeno preveč visokoleteče, nič ni preveč ostro začrtano. Predvsem pa, premorem voljo, da jih uresničim. Zgolj želja je premalo, polagati svoje upe in z njimi lastno življenje v roke nekakšne usode ali imaginarnih višjih sil pa se mi zdi trapasto. Tako kot so trapaste razne novoletne zaobljube.

Tega kar nekako ne razumem, dejstvo je, da nastop novega leta ne spremeni ničesar. Vse bo isto, ali kvečjem slabše, kajti če do sedaj nismo naredili ničesar zase, če do sedaj nismo bili dobri ljudje, nismo živeli zdravo in kar je še tega, je kar precej možnosti, da tudi v prihodnje ne bomo. In če sami ne ustvarjamo pogojev za spremembe, jih tudi nihče drug ne bo namesto ali za nas. Spremembe pa so mučne, boleče in naporne, kajti vsako novo življenje se porodi v mukah in bolečini in za dejansko spremembo ne zadostuje zgolj namestitev novega koledarja na zid v kuhinji.

Vse, kar se mi zdi pomembno, se že odvija in odvijalo se bo tudi v prihodnje. Ostalo pa…bo, kar bo. Veselila se bom sonca, ki bo sčasoma vedno bolj radodarno, razveseljevalo me bo življenje, ki ga bom odkrivala v skritih obronkih moje domačije, uživala bom ob dišeči kavi in cigaretu, tkala svoj svet, varen in ljubeč, neodvisen od zunanjega, ponorelega sveta. Zakaj? Ker lahko!

Zavem se, kako sem odtavala v mislih, sonce pa se počasi poslavlja. Prek neba se zgrinjajo težki oblaki, zopet je napovedano sneženje, dnevi bodo mrakobni in pusti, a pomlad ni več tako daleč, le nekajkrat še navozim drva v kurilnico, morebiti opravim še kakšen obhod, ki ga bo spremljalo škripanje snega pod nogami in zime bo konec.

Ej živote, skote…

Privzet

Težko bi ocenila, koliko ljudi se najde v vrsticah z zgornje sličice, zgolj predpostavljam lahko, da tu pa tam kakšen zagotovo se. Lahko pa povem zase, povsem brez dramatiziranja, da se brez kakšnega večjega truda z lahkoto poistovetim s tem, kar nekako tragikomičnim dialogom.

A sreča je hecna stvar, tako neopredeljiva in zmuzljiva, če se oprimem najpreprostejše filozofije, bi si drznila reči, da je sreča vse, kar ni nesreča. Preprosta, ne previsoko leteča definicija, s katero sem povsem zadovoljna. Morebiti pa sem le premalo ambiciozna? Stvar perspektive, verjetno. Precej nesramno bi bilo trditi, da sem vse življenje konstantno nesrečna, lahko pa potrdim, da brez dvoma drži tisti pregovor: ”Za soncem vedno pride milenijsko neurje!”, kajti življenje pač ne razume, da je tisto ”je to dno, ali lahko padem še nižje??” zgolj retorično vprašanje in vedno znova, z veliko mero entuziazma dokazuje, da se absolutno da, da je dno zgolj iluzija, fatamorgana neke možnosti za odriv.

Vzponi in padci, skratka, lepo matematično premosorazmerni, kajti višji kot je vzpon, grši je padec, pri čemer lasten doprinos nikakor ni zanemarljiv, saj me je narava obdarila z lepim številom lastnosti, ki jih lahko strnem v eno samo, prav simpatično besedo – avtodestruktivnost. A premorem še eno, malce posebno lastnost, ki me skozi leta vedno bolj navdaja s ponosom in zadovoljstvom, namreč nič od tega, kar se mi dogaja, ne jemljem osebno.

Čas, ki bi ga sicer prav lahko namenila za iskanje krivcev, prežeta z občutkom vseobsegajoče, vesoljne zarote, se mi zdi prav neumno potrošen, sovraštvo in zamere pa nikoli niso bile in ne bodo moje gonilo.

Življenje pač, jebi ga, se zgodi.

In če se ozrem nazaj, si potiho pritrdim, da sem se tokrat privlekla kar visoko. To spoznanje je bilo na trenutke zastrašujoče, a čas mineva in končno sem se, vsaj malce, sprostila, si drznila zadihati s polnimi pljuči in si, malce sramežljivo, priznala, da je življenje pravzaprav krasno. In v ogorčenju nad lastno skromnostjo sem si drznila iti še korak dlje, povsem samozavestno in odločno, predvsem pa visokofrekvenčno, sem zavpila življenju direkt v brk: ‘Srečna sem, poglej me, matherfucker presneti, samo poglej me!’ in mu prav po pobalinsko pokazala še sredinec, trenutek za tem pa sem se kar malce potegnila vase, oprezajoč prek ramen za neizbežno katastrofo.

Nič se ni zgodilo.

Vedno se mi kar malce pooblači pred očmi, ko nekdo začne nabijati o tem, kako je prepričan, da mu je namenjeno nekaj več, a ga onemogoča življenje, sistem, ostali ljudje, skratka, celoten univerzum se je zarotil proti njemu, da ne more udejanjiti svojih nespornih talentov in veščin. To je zagotovo ena večjih neumnosti, ki jih slišim od ljudi, kajti če bi nam bilo namenjeno nekaj več, bi se nam tisto ”več” tudi dogajalo, ali drugače povedano, dogaja se nam točno tisto, kar nam je namenjeno, pa ne v smislu usode ali kakšnih ostalih ezoteričnih nebuloz, resnica je povsem preprosta, namreč velikokrat se onemogočamo sami, kar lahko pripišemo navadam, značaju, spletu okoliščin in naključij in če v nekem okolju, sistemu, ne znamo ali ne zmoremo prosperirati, ni kriv sistem, preprosto nismo narejeni za to, kljub morebitnim talentom in sposobnostim. Zadeva je lahko še enostavnejša, velikokrat se ljudje precenjujejo, kar je posledica nenehnega ujčkanja in trepljanja po betici raznih nesposobnežev, nihče si več ne upa podati kritike nekomu, ker je takoj napaden z vseh strani in označen za zavistneža, haterja in največjega luzerja pod soncem, vsi samo še kimamo in pojemo hvalospeve kar vsem po vrsti, tako imamo povsod en kup povprečnih in celo podpovprečnih bedakov, ki so prepričani, da je vsak njihov prdec dosežek epskih razsežnosti in vreden vsesplošnega občudovanja.

Skratka, kljub pomanjkanju egocentrizma in prepričanja, da mi pripada nekaj več v vsej svoji veličini, si upam pomisliti, da se življenje končno odvija v pravo smer, obeta se mi izboljšanje na vseh področjih in to niti ne v neki daljni prihodnosti, upam si celo zastaviti kakšen plan ali dva, brez večnega strahu in cmoka v grlu ob misli, kaj vse bo šlo narobe in življenje se mi zdi prav posrečeno.

In sedaj pravijo, da bo vojna!

Kljub temu, da tem napovedim niti ne verjamem, kajti mediji so vsekakor poglavje povsem zase, a ob misli na morebitno verjetnost (kajti ljudje vsekakor so neznansko neumni, psihologija množic je jasna in predvidljiva, iz zgodovine pa se tudi nismo kaj prida naučili) sem popolnoma ogorčena!

Resno? Življenje, resno?? To je največ, kar zmoreš? Kaj ne bi zadostovalo, da me zbije kamion in mi polomi hrbetnico, da mi pogori hiša, nato pa me jebe zavarovalnica, ker nisem zamenjala tiste dotrajanje napeljave, tudi napad morskega psa, četudi na celini, bi bil povsem zadovoljiv. A kar vojna, praviš?

In seveda jo bom vzela osebno, četudi bo to prvič v življenju, kajti to bi bil pa resnično poden od podna, ultimativna katastrofa, v primeru katere bi se najraje kujala v kakšnem kotu, a dvomim, da bi me situacija zaobšla. Lahko pa seveda potegnem nekaj bistroumnih potez, ki bi povzročile kolaps mojega prerojenega življenja, ki se je, kot vsako življenje, porodilo v strahotnih mukah in bolečini, s tem dejanjem pa rešim še preostali narod?

Mnjah. Nikoli nisem bila kaj prida filantrop in povsem zavestno sem se odločila, da si ne bom več mazala rok z uničevanjem lastnega življenja, te aktivnosti povsem dobrohotno prepuščam drugim, tako da….nič ne bo, ljubčki.

Življenje, tebi pa: ”Jebi se!”

Odklop

Privzet

Odklop.

Skomignila sem z rameni in življenje je -le kdo bi si mislil!- teklo dalje. Nekaj dni brez interneta me seveda pušča ravnodušno, sicer ob prisotnosti dejstva, da s svetom in spletom operiram prek pametnega telefona, ki pa mi ga bodo verjetno odklopili v prihodnjh dneh, kajti rok za plačilo je bil -hmnja…včeraj.

Realnost je pač takšna, da redni dohodek le redko zadostuje za pokritje vseh mesečnih stroškov, kajti nemalokrat se zgodi tisto, nepredvideno.

Pokvari se avto, pa centralna, pa….klinc.

In tako manevriram in kupčkam in obračam tiste šolde, določene obveznosti prelagam na nek kasnejši čas, k sreči je pač tako, da poleg dohodka preko meseca pricurlja še nekaj denarja, občasno kak večji znesek, večinoma pa so to manjše vsote. Torej -vsotice. In od vsega sta mi za življenje najmanj pomembna ravno internet in telefon, zato, če že moram, odlagam ravno to dvoje.

Misel bi pravzaprav lahko bila precej depresivna in takšno stanje kar nekako nedostojno, kar najverjetneje tudi je, saj dostojanstva v tem, da s prisluženim plačilom ne zmoreš preživeti meseca, nekako ne vidim. A samopomilovanje nikakor ni ena od mojih vrlin, v lonec ga tudi ne morem dati, še manj plačati z njim interneta, tako se znajdem majčkeno po svoje in poskrbim, da kljub vsemu živimo vsaj za silo dostojno življenje. Kajti nihče drug ne bo poskrbel za to.

In ko je prejšnji teden kapnilo nekaj denarja na račun, sem ob tuhtanju, ali naj plačam vse račune za internet, ali le enega in plačam še recimo telefon, vehementno zamahnila z roko, potiho siknila tisti ”Ma, k vragu!”, popokala mulčka v avto in privoščili smo si pravi hedonizem! Ogled kinopredstave, s pijačo in pokovko, seveda v 3D in z VIP sedeži, nato pa smo zavili še na sladoled in kupili 4 knjige! Kasneje me je malce grizla vest, kajti tako neodgovorno ravnanje neki odrasli, odgovorni osebi pač ne pritiče, ampak sem se dokaj hitro uravnotežila, sploh ob neizpodbitnem dejstvu, da brez interneta tudi spletnega bančništva ni in je potemtakem precej lažje zaviti v kino, kot plačati položnico. Pa tudi žareče očke in navdušeno čebljanje mi je nakako nakazovalo, da je bila ta poteza kar pravilna.

Jebeš internet torej!

In tako je dva dni kasneje ob naslednjem prilivu sledila že kar logična poteza – hop! smo skočili po tople škornje, kajti male nožice v tem vremenu vsekakor potrebujejo nekaj toplega, mehkega in nepremočljivega.

Ampak!

Tu se neha, absolutno in brezpogojno, naslednji cekini gredo definitivno za poplačilo teh dolgov, saj si nikakor ne želim na glavo nakopati svete jeze operaterjev, kljub nezmožnosti vizualizacije, kako bi to sploh zgledalo. Kakopak takole nastanejo še dodatni stroški, priklop in odklop, kar je iz mojega vidika bedarija, saj mi dejansko niso nič odklopili, še manj priklopili, zgolj omejili so mi dostop, pa dobro, resnično nimam volje se ubadati s tem, seveda pa tudi kazen za nepokorščino mora biti, mar ne? Pravila so jasna, kot tudi datumi, jaz pa jih namerno kršim in niti najšibkejši živec mi ne trzne ob tem.

Pišem kljub temu nemoteno, kot počnem vse ostalo, žalostno je le dejstvo, da ob vsej pameti, ki bi jo naj premogel moj telefon, jaz ne premorem niti kančka interesa, da bi osvojila vsaj manjši del možnosti, ki mi jih ponuja. Pa vendarle, v takem trenutku pride prav, z njim se da postoriti praktično vse, si pa vedno obljubim, da bom manjko uspešnega rokovanja nadomestila v prihodnosti, kar se seveda nikoli ne zgodi. Tokrat na kaj takega niti ne pomislim, saj bodo vse nerešene dileme zaključene že v par dnevih, morebiti celo urah. O da, to pa bo popoln odklop. In še vedno niti trznem ne.