Zver

Privzet

photo

Zver.

Ostudna, grozljiva prikazen, skupek sovraštva, jeze, vsega nizkotnega, pritlehnega in shrhljivega, kar se lahko skriva v nekem bitju.

Zver.

Stala je tam, mogočna in strah vzbujajoča, prežeče je tiščala glavo k tlom in divje srepela z zelenimi očmi. Deklica je pogumno stala pred njo, čeprav so se ji šibila drobcena kolena. Opazovala jo je z začudenjem, s široko odprtimi, prav tako zelenimi očmi. Stegnila je roko in se dotaknila gobca. Smrček je bil žameten in vlažen, kot pri psičku, ter ledeno hladen. Na drobcenih prstih je čutila sapo, nepremično je zrla zveri v režeče oči, zeleno na zeleno, niti trznila ni z roko, ko je zver pokazala čekane in preteče zarenčala.

Ni se je bala. O ne, že dolgo ne več. Samo na začetku, ko se je občasno prikazala, jo je navdajala s strahom in grozo, da je miže tiščala glavo v pernico in skušala zadušiti hlipanje. Potem se je navadila nanjo in zver se je počutila domače v njeni bližini, zato je prihajala pogosteje. Hranila jo je in sita je bila krotka in zadovoljna.

Tokrat ni bila krotka, še manj zadovoljna. Besnela je in rjovela, vsaka mišica na njenem telesu je bila napeta, v pripravljenosti da vsak trenutek plane in popade drobceno bitjece, ki ni niti za delček sekunde umaknilo pogleda.

Nedaleč stran so se v gruči drenjala ostala bitja. Najbolj nenavadna, groteskna, bizarna bitja, živčno so mencala, se hihitala, nekatera so v obupu javkala in stokala, v mesečini so njihove oči izgledale kot roj zelenih lučk.

Dober korak stran je stala bitch. Njena drža je bila, kot vedno, izzivalna, skorajda prostaška, zdolgočaseno in lenobno je prestopala z ene noge na drugo, upirala roko v bok in občasno povlekla cigareto, vtaknjeno v ekstremno dolg ustnik in pihnila dim nekam pod nebo. Vzvišeno in s studom je opazovala dogajane okoli sebe, vedno korak ali dva stran od ostalih, kajti ona je vsekakor nekaj več, veliko več od vseh teh prezira in pomilovanja vrednih bitij in dovolj hudo je bilo že to, da je bila prisiljena z njimi deliti svet in svoje nestrinjanje in nezadovoljstvo je kazala z ignoranco, popolno brezbrižnostjo in nenehnimi zlobnimi, ciničnimi pripombami.

Deklica se ni zmenila za nikogar, osredotočena je bila na zver, pa vendar je na sebi čutila vse te oči, kako jo z nekakšnim zloveščim pričakovanjem prebadajo. Čutila je ta bitja, povezanost z njimi, nato pa je zaznala spremembo. Njih pogledi so se umaknili. Vedela je, kam je preusmerjena vsa pozornost. Z bolečino v prsih je pogledala na tleh ležečo, v klobčič zvito pojavo, ki je tiho ihtela. Z vsakim vzdihom in stokom je zver močneje zarenčala, zasajala je ostre kremplje v tla, trepetala od napetosti in škrtala z ostrimi čekani.

‘Ne!’ je zašepetala s tankim glasom, v katerem pa je bilo zaznati odločnost. ‘NE!!’ je ponovila, tokrat glasneje, zver pa je planila, a v istem trenutku obstala, kot vkopana, in besno strmela vanjo. Oh, vedela je, kaj hoče od nje. Pa tega ne bo storila, nikakor ne, nihče je ne bo ranil, še najmanj pa sama. Zopet je pogledala hlipajočo pojavo, stopila je bližje, se spustila na kolena in jo pobožala po od trpkih solz premočenem licu. Nežno, milo lice.

Ni razumela, od kod sovraštvo, ko pa je vendar njej bila tako pri srcu. Ta obraz, prežet z mehkobo in nežnostjo, ljubeče, ogromno srce, in oči, oh! te oči. Čeprav so imeli vsi enake, pa so se vendarle razlikovale in njene so bile najlepše, tako otožne, v njih je vedno uzrla ljubezen in predanost in neskončno ranljivost. Ampak kaj, ko te simpatije z njo ni delil prav nihče, čutila je njihovo sovražnost in kar jo je najbolj presenečalo, strah. Da, strah in ni razumela zakaj so se je bali. Tudi bitch, ki se je na vso moč trudila skriti občutke in jo je najgrše napadala, da, tudi ona se je je bala. Za trenutek je pozabila na zver, to si je lahko privoščila, kajti vedela je, da brez njenega privoljenja ne bo storila nič. Ne more. Saj ne da ji je tako pokorna, samo ne more. Vsakič, ko plane po izbranem plenu brez njenega strinjanja in dovoljenja, zasadi čekane v lasten drob, da se potem še ure dolgo zvija v agoniji. Tako je bila brez skrbi, čeprav so vsi ostali cepetali v strahu vsakič, ko je zver zatulila.

‘O ne, nič ji ne bomo storili…’ je razmišljala pri sebi. Vedela je, da je ranjena, nemočna, a vendar polna ljubezni. Nikomur ne bo škodovala. Le kako je lahko ljubezen nevarna, je mar res lahko preteča grožnja? Tega ni hotela verjeti.

‘Ubožica….ubožica moja…’ ji je šepetala, medtem ko jo je gladila po licu in po laseh. Vedela je, da si bo opomogla. Saj je močna, mora si. Brez nje ta svet ne bi bil isti, prevladal bi kaos, ona vnaša vanj milino in nežnost, zato jo potrebujejo, vedela je to.

Pogled je dvignila k zveri. Umirila se je, glavo je položila na ogromne šape, kot bi se vdala, nato je ošinila še bitja.

‘Oh, ta zmeneta…’ je pomislila, medtem ko je opazovala, kako se drenjajo in sikajo in mežikajo s tistimi zelenimi očmi, bitch pa ji je namenila prezira poln pogled, ki pa ga je hitro umaknila, se zastrmela nekam v prazno in puhnila dim skozi kričeče rdeče namazane ustnice.

Roka

Privzet

00460330

Ne spomnim se
božajočih rok,
objemov,
poljubčkov pred spanjem.
Samo udarcev
in grobih prijemov.
In bili so dotiki,
ne boleči,
a še bolj grozljivi.
Dotakni se me,
s konicami prstov,
popravi mi
lase za uho,
dotakni se
mojega lica
in čela,
da bom verjela,
kako mehka
in blagodejna
je lahko roka.

Brezup

Privzet

sad,bath,bathtub,girl,tired,depression-21185c91b0cd1a189d2038a099156781_h

voda
je tako vroča
da koža
v hipu pordeči
trmasto ostajam
oblije mi telo
pomislim
da bom bruhala
in vid je
nekako meglen
vseeno je
samo da občutim
vsako odrgnino
prasko
rano
in topo bolečino
v udih
v prsnem košu
skeleča vročina
jo bo preglasila

mora!

opazujem
rdečico
na belih stegnih
kot bi jim
bilo nerodno

poslušam
enakomerno
kapljanje vode
deluje pomirjajoče
skoraj hipnotično

ugotavljam
da bi srednjeveška
mučenja
bila
otroška igra
proti temu
kar si zmorem
početi sama

slovo

Privzet

tumblr_lp1vz8bfao1qivmx3o1_500

Rana
ni smrtna,
se pa da
od nje shirati,
počasi
in temeljito.
Gledam se,
skrčeno
v kotu,
v agoniji,
v neznosni
bolečini,
nem šepet
in tiha
prošnja
v očeh.
Gledam si
v oči,
nič več
ne žarijo,
ugaša
tista lučka.
Gledam se,
zviška
in s prezirom,
ne zmorem
dokončati,
nočem
si pomagati.
Gledam se,
krvavim,
skozi rano
izteka
vsa gorkost
in vstopa
vame
srhljiv hlad.
”Vstani,
trapa
in živi,
preživi.
Ali crkni!”
Zanj
bom
mrtva.
In
bom
umrla.
Vsak
dan
znova.

Predaja

Privzet
08_Passion_Pic
Nikoli ni
samo fuk.
Čeprav sva
surova in 
prvinska.
 
Absolutna,
popolna
predaja.
 
Od prvega
poljuba,
pa do 
zadnjega
vboda.
 
Neizrečeno.
Neizrekljivo.
Nedovoljeno.
 
Dajem ti vse.
Dajem ti sebe.
 
Vdahnem
vsako besedo,
vsak stok.
S konicami
prstov
vpijam obris
tvojega
telesa.
Z jezikom 
okušam
mehkobo
tvoje kože.
 
Ustavljam čas,
ga zadržujem,
kakor dih,
preden ti 
razklenem
stegna.
Lačno
in pohlepno.
 
Pogled,
ki žge po koži,
vroča sapa
ob licu,
prsti,
zažrti v meso,
jemljem te
vase,
v pičko,
pod kožo,
v bistvo,
v srce.
V dušo.
 
Svet.
Ne šteje.
Čas.
Ne šteje.
Štejejo
občutki.
Dotiki.
Četudi
puščajo 
modrice,
je v vsakem
prefinjena 
nežnost.
 
Nikoli ni
samo fuk.
 

Praznina

Privzet
la_llorona__the_weeping_woman__mama_scared_stiff__by_bobcatd-d5np1hw
Spomnim se
bolečine,
ki se je zarezala
v možgane,
črne luknje,
ki je zazijala
v prsnem košu,
spomnim se
močnih rok,
ki so me držale,
nog,
ki so klecnile.
Oči
so topo bolščale
v vrata,
za katerimi
se je zgodilo.
Spomnim se
praznine in otopelosti,
še vedno ju občutim.
Zveri,
ki si jih hranil,
so prestrašene
in sestradane,
besnijo,
požrle me bodo
od znotraj.
Še vedno 
ti vse povem
in ti mi odgovarjaš
in nisem prepričana,
ali si,
ali te ni.

Zvezek

Privzet

iiSNRBEqeBHTh

Med stanovanjskimi bloki je odmeval vrišč otrok. Deklice so skakale gumitvist, napeljan med dve kanti za smeti, skupina otrok se je igrala skrivalnice, nekaj fantov se je preganjalo s kolesi, skupine  starejših otrok, ki jim ni bilo več do tovrstnih iger, so posedale po stopnicah in betonskih ograjah.

Deklica, stara nekje med deset in enajst let, je sedela na klopci med brezami, s hrbtom naslonjena ob mizo, s stopali uprtimi ob sedalo klopi, na stegnih pa ji je počival zvezek, v katerega je vneto in zatopljeno nekaj zapisovala. Vsake toliko je dvignila pogled in premerila okolico, nato pa nadaljevala s pisanjem. Popravljala si je zmršene lase s čela, grizla konico svinčnika, zlagala besede v mislih in jih neumorno prelivala na papir, zvezek je bil že skorajda do konca popisan.

Za sabo je zaslišala cviljenje kolesarskih zavor in škripanje gum na pesku. Zdrznila se je in se ozrla. Sedel je na kolesu, prebarvanem na mat črno in se ji prav nemarno režal. Zavila je z očmi, ni se hotela preveč zmeniti zanj, grozno ji je šel na živce, strašno rad jo je namreč zbadal in dražil, vedno je imel kakšne nesramne pripombe, zato ga je, če se je le dalo, ignorirala. Zapisala je še nekaj besed, on pa je s kolesom zapeljal par krogov okoli nje.

‘Kaj je, tamala? Spet sama?’

‘Spizdi…’

mu je naveličano odvrnila, ob tem pa mu ni namenila pogleda.

Obstal je pred njo, se nagnil naprej in ji, sunkovito in z enim samim gibom izpulil zvezek iz rok. Presenečeno ga je pogledala, stal je tam, s širokim nasmehom na obrazu, dolgi lasje so mu uhajali iz čopa in mu silili prek obraza, na katerem se je izrisal narejeno presenečen izraz.

‘Uuuu, kaj pa imamo tule? Le kaj, smrklja kot si ti, ves čas zapisuje?’

Pomahal je z zvezkom po zraku, ona pa je planila proti njemu, pa je hitro pognal kolo in se malce oddaljil od nje, naredil krog in se vrnil, stala je tam, ob klopi, vsa šokirana in zgrožena, on pa je krožil okoli nje, govoreč:

‘Dragi dnevnik, bla bla bla…danes mi je všeč Matej, Iztok, ki mi je bil včeraj, mi ni več, ker me je porinil med malico in sem polila čaj…..dragi dnevnik, tako sem žalostna! Mama mi ne da za sladoled….’

se zraven smejal in ji z zvezkom malomarno mahnil pred obrazom in ga hitro umaknil, ko je z roko segla po njem.

‘Vrni mi ga!’

je ogročeno rekla.

‘Kaj te briga, kaj jaz pišem, presnet kreten!’

‘Oho, smrklja bo zdaj nesramna, pa nekaj bi rada od mene… Pfff…’

je pihnil skozi zobe.

‘Skrajni čas, da te nekdo nauči, kako se je treba obnašati. Na tole pa kar pozabi, boš morala v nov dragi dnevnik zapisati, kak kreten je Beno…’

Naklonil ji je še en privoščljiv in malce zloben nasmešek in se odpeljal. Obstala je kot vkopana in nejeverno buljila za njim. Ni mogla verjeti, da je res to storil, bila je prepričana, da je vse skupaj spet samo njegovo draženje, neslana šala. Ob dejstvu, da se je dejansko odpeljal z njenim pisanjem, je prebledela, v prsih jo je stisnilo, v grlu je začutila cmok, oči so ji zaplavale v solzah, zaradi jeze, obupa in nemoči. Oh, kaj vse je bilo tam notri zapisano! Mar bo res prebral!? Misel je bila grozna, kar nekako ohromila ji je telo, da je kar stala tam, s prebledelim obrazom, kot bi ravno videla najstrašnejšo prikazen.

Suhljato, drobno dekletce, z razmršenimi lasmi, bolečino v prsih in pordelimi očmi zaradi zadrževanih solz.

Naslednjih nekaj dni je minilo v spreminjajočih se občutkih. Vse od jeze, groze, razočaranja, žalosti. Premlevala je, kaj vse je tam notri zapisala, ali bo dejansko prebral, ali pa ga bo nekam odložil, brez kake večje pozornosti, tako ali tako jo ima za trapasto smrkljo. Zaključila je z dejstvom, da pravzaprav je točno to, trapasta smrklja, ker ni predvidela, da bo storil takšno neumnost, moralo bi ji biti jasno, in morala, morala!!! bi biti bolj pazljiva.

Sama je stopala po pločniku, počasi in zamišljeno, šolska torba ji je malomarno visela prek ramen, ko je za sabo zaslišala znani zvok kolesa in glas:

‘Ej tamala, počak!’

Niti ozrla se ni, samo korak je pospešila. Dohitel jo je in ponovil:

‘Ma daj, počak no!’

Obstala je in se zazrla vanj s strupenim pogledom, čez obraz se ji je izrisovala jeza.

‘Pusti me pri miru! Zgin stran in me že končno pusti pri miru!!’

je ledeno zasikala vanj. Nič ni rekel, prednjo je pomolil lično zavit paketek.

‘Lej…oprosti…’

je nekako nerodno začel. Oklevala je, ni mu hotela dati zadoščenja, občutka kako blazno si ga želi nazaj.  Obraz je namrščila v presenečenju, ko je opazovala v rdeč papir zavit zvezek. Zakaj ga je zavil? Kot darilo? Nejeverno ga je pogledala in nenadoma jo je obšlo, da je nekaj na njem…drugače!

Vedno tako poln samega sebe, aroganten in nesramen, zdaj pa je stal tam, ves poklapan, vidno mu je bilo nerodno, pogled je upiral v tla in s stopalom izrisoval kroge po asfaltu, medtem ko je tiščal rdeč zavitek proti njej. Počasi je stegnila roko in ga vzela.

‘Lej…’ je spet začel. ‘saj vem, da sem kreten. Ne bi smel storiti tega, oprosti, res…res sem mislil, da je kakšno trapasto otročje sranje. Ampak, tamala…noro dobro pišeš!’

je z nekakšnim navdušenjem dahnil. Začudeno ga je pogledala, on pa je nadaljeval, preden je uspela karkoli izdaviti.

‘Res, nikoli si ne bi mislil, tole, kar je tu notri, je neverjetno dobro, z odprtimi usti sem prebral in se čudil, kako je možno, da si to tako napisala, skoraj ne morem verjeti da je to res tvoje delo!’

je skoraj brez vdiha zdrdral, kot bi se bal, da ga bo prekinila in mu ne dovolila povedati do konca. Nasmehnil se ji je, to je bil tak prijazen, skorajda prijateljski nasmeh, ni bila prepričana da ga je že kdaj opazila.

‘Očitno vse tiste tone knjig, ki jih kar naprej tovoriš sem in tja, le niso zaman.’

Zardela je in pogled uprla v zavoj, ki ga je nerodno obračala po rokah. Vsa jeza je izpuhtela, zamenjalo jo je presenečenje, začudenje in tudi kanček ponosa.

‘Ej, tamala…res, bravo. In, a veš, v čast mi bo, če bom lahko še kdaj prebral kaj, kar boš napisala. Če mi boš dovolila seveda. Ruval s tabo se pa res ne bi rad!’

je še hudomušno dodal in ji pomežiknil.

‘Nekaj sem ti še zavil poleg, kot odpustek, da ne boš preveč jezna name. In,a veš…vsi imamo svoje skrivnosti, bolečine in stiske, pa se ubadamo z njimi kakor pač znamo…’

je še tiho rekel, pognal pedalo in se odpeljal, brez da bi se ozrl ali zaklical adijo. Stala je tam in gledala za njim, zmedena, začudena, počutila se je nekako…olajšano. Prvič, da ga je dojela drugače. Kot je verjetno drugače dojel on njo. Noben od njiju pa se ni zavedal, takrat še ne, da je ta dogodek pomenil prelomnico. Resda krhek in nezaupljiv, a vendarle gotov začetek prijateljstva, ki je na čudaški način obema krojilo življenji.

Recenzija

Privzet

images-1

Bolečina. Nevzdržna bolečina, takšna, ki hromi ude in z rezkim zvokom para um. Kako je to mogoče? Konstantna tesnoba, kot v pričakovanju nečesa groznega, v dušeči kombinaciji s tresavico in stiskanjem v prsih. Znaki norosti? Obupa? Ljubezni? Obsedenosti?

Razum. Namesto da bi opravljal svojo funkcijo in ščitil, varoval moje bistvo pred zunanjimi vplivi, me spravlja na rob blaznosti. Ni dovolj prostora v lobanji za vse te misli, vprašanja, nenehne prepire. Pokam po šivih, čeprav so varjeni, od vsega nakopičenega.

Vprašanja. Brez odgovorov, brez konca. Vsakič, ko se približam nečemu, kar od daleč zgleda kot odgovor, se z vsakim korakom bližje razčleni v še več vprašanj, vedno več in bolj zapletenih, ki me vodijo od bistva in v obupani težnji po iskanju odgovorov pozabljam na tisto izvorno, poglavitno vprašanje. Kaj je že bilo? Kako je bilo oblikovano, zastavljeno? Kako pomembno je bilo?

Prepiri. Koliko likov je zmožen sproducirati en um? Toliko različnih!? Vsak vleče na svoj konec, vsak sika s svojim strupenim dahom, telo pa se šibi pod težo vsega. Enotni so si samo v eni stvari. Da sem zajebala. Vrhunsko  zajebala.
Da. Napaka.
Zaradi sproščenosti, vznemirjenosti sem storila napako. Gledala sem nekam v nebo, preštevala jebene zvezde in sanjarila, medtem ko se je okoli mene rušil svet, padli so zidovi in so se mi majala tla pod nogami. Ko se je prah polegel, sem se trapa zavedla, da me je zbilo na kolena, da z rokami iščem oporo po zmuzljivem blatu, gola, razgaljena, brez zaščite, vsa prozorna in očitna. V smrtni grozi se poskušam postaviti na noge, pa se spotikam ob ruševine, popotresni sunki mi izmaknejo tla, preden uspem narediti en sam, samcat plah korak…kam!?
Na varno? Kje je varno? Kaj je varno? Je mar ostal kakšen varen, temen kotiček, kamor bi lahko zavlekla svoje telo, v sramu pobesila glavo in si skušala zalizati rane? Sama sebi sem nastavila past in se seveda vanjo tudi ujela, medtem ko sem vsa zaslepljena od sladke, opojne svetlobe plesala v sebi.
Kaj sem mislila? Kaj sem verjela? Kaj sem upala?
Da se ne bo z ogorčenjem obračal stran? Da mu bo všeč, kar imam pokazati, ponuditi? Trapa! Nikomur nikoli ni bilo. Nikomur nikoli ne bo. Premalo sem in preveč hkrati.
Sem mar presenečena? Razočarana?
Ne. Nisem.
Nisem…samo boli. Tako prekleto boli.

Back to the darkness

Privzet

images

Srce je
razdejano v bitkah,
besede spolzijo
med razpokami
v tkivu,
krhka resnica
je brez pomena.
Sladkorna prevleka
se je stopila
v ognju,
ostal je pepel
in vse,
kar je ujeto
za pogledom.
Melanholična igra
neuspele prisebnosti,
se odvija,
popačena,
v počenem ogledalu.
Vprašanja
na ustnicah
ostajajo neodgovorjena,
oboževanje
se utopi
v zmedi,
zareže se
preko razbitin,
vse,
kar se občuti
kot čudovite sanje,
grozeče odmeva
v rokah drugih.
Nazaj v temo!
Na varno…