Vem, kam hodijo jokat ptice

Privzet

Medtem, ko ob šanku čakam na naročeno pivo, gneča je namreč precejšnja, se razgledujem po kar lepem številu ljudi, ob tem pa me obdaja tisto malce hecno, skorajda voayersko navdušenje. Ob dejstvu, da sem si nakopala – ali pa so me morebiti našle same- praktično vse možne socialne fobije in motnje, me ljudje vseeno precej zanimajo in privlačijo, z navdušenjem opazujem obraze, izraze in kretnje, tiste včasih povsem nezavedne gibe, ki nekoga okarakterizirajo, pa seveda telesa, oblačila, skratka vse, kar nekdo je. Vedno razmišljam, kakšne zgodbe se skrivajo v vsakemu od njih. In ne le ti otipljivi, dejanski ljudje, zanimajo me tudi tisti, katerih obstoj zgolj predvidevam, naprimer ko se vozim, kot sopotnica seveda, vedno zrem skozi okno, opazujem hiše, naselja, še posebej zanimivi so bloki in stolpnice ob večernih urah, ko se prižgejo luči in razmišljam, kdo vse živi pod temi lučmi, mogoče kdo, ki ga na videz, bežno poznam? Kakšna življenja, kakšne zgodbe živijo, srečne, mizerne, tragične? Mene vzeti s sabo na daljšo vožnjo, z namenom imeti družbo in sogovornika je torej precej jalovo in duhamorno početje.

Dobim pivo, namrdnem se ob tanki, ceneni plastiki kozarca, zaradi katere je držanje pol litra tekočine v roki skorajda nemogoče, saj takoj, ko se kozarca konkretneje oprimeš, se plastika vda pod pritiskom in pijača pljuska čez rob, če pa ga držiš nežno, ti ga mimogrede nek mimoidoči izbije iz rok. Tako namesto, da bi v pivu človek sproščeno užival, se ta ritual sprevrže v neko živčno stanje, ko se trudiš najti ravno pravi oprijem in seveda nivo tekočine čimprej spraviti pod polovico kozarca, ko situacija postane obvladljiva in varna. Da seveda ne zanemarim dejstva, da se mi plastični kozarci že tako zdijo skoraj žaljivi in ponižujoči do uporabnika. Pijačo se vendar pije iz posode, ki ji pritiče! In če že nekako prebavim te plastične kozarce za pivo na raznih dogodkih, pa nikakor ne morem plastičnih lončkov za kavo, v katerih so nam neko jutro postregli kavo v enem izmed slovenskih kampov. Po sicer resda naporni noči smo zjutraj očitno zgledali keramičnih skodelic nevredni, ostalim gostom, ki so prihajali na kavo, pa so očitno bolj zaupali.

V množici najdem svoje, a se odločim še postati ob robu in odpiti nekaj piva, ki je za moj okus pretoplo in prevodeno. Tukaj zbrani ljudje so res pisana druščina, vseh možnih stilov, kar danes že težko vidiš, se mi zdi da so povsem izginili slogi oblačenja raznih subkultur. Lobanje, neti in strgane kavbojke so si utrle pot v prav vsako omaro in dekline hodijo poskakovat na Modrijane v bulerjih in z zabritimi glavami, kar je bilo svojčas rezervirano zgolj za punk sceno.

Seveda se ne navdušujem ob vsem videnem danes tukaj, ker v svojem bistvu sem precejšen estet in tisto kar me zmoti, me zmoti zgolj z estetskega vidika, ker je resnično neokusno, kot naprimer tlačenje v premajhna oblačila, česar resnično ne bom nikoli razumela. In tu ni problematičen višek kilogramov, da bi me kdo ne obsodil body shaminga slučajno, ampak nekaj številk pretesen korzet, ki se zažira v tkivo in tisto, kar bi naj bilo oprsje zgleda kot prekipnjeno testo za kruh, ki sili prek roba posode zgleda neokusno in konec.

Naveličam se stati v kotu, predvsem pa se bojim, da bi se kdo obregnil vame, ker tam postopam sama, zato se namenim na drug konec dvorane, kjer razločim poznane obraze. Ko se tako prebijam skozi množico teles, zagledam obraz, pravzaprav ga skorajda zaznam prej kot uzrem, s kotičkom očesa, v tistem slepem polju, kar nekako vem da je tam, zato se ozrem, smeje se mi na vsa usta in mi maha visoko nad glavami množice. Pomaham nazaj in se suvereno napotim proti njemu, bližje kot sem, hitrejši je korak, kot tudi utrip srca. Pozdrav, objem. Poljub, tik ob robu lasišča, ki traja ravno tisti trenutek predolgo, da bi še veljal za zgolj brezbrižen, vljudnostni poljub ob pozdravu. Rdečica, ki sili v lica. Pogovarjava se, povsem sproščeno, o vsem možnem, kot bi se nazadnje videla nedolgo tega, smejeva se in na pogled verjetno izgledava kot običajna znanca, a srci gresta po svoje, um se umiri in neha bezljati, naklonjenost in zavedanje tistega več pa kot bi mehko božala najini bitji. Med tem, ko govoriva in govoriva, na drugi strani opazim njega, nameni mi nasmeh in pomežik, jaz pa mu pomaham in ko spustim roko ob telo, jo najdejo topli prsti in mi mehko, ljubeče stisnejo dlan. Vpraša me, če sem srečna in očitno mu namenim nekakšen ogorčen pogled, saj v smehu hiti s tistim ”saj vem, saj vem, pač tako, če si dobro, no…kako si pravzaprav!” Odvrnem mu, da sem dobro, včasih bolj, včasih manj, pa saj ve, kako gre to pri meni. In ravno v trenutku, ko se nagne k meni in skorajda šepne, kako še vedno misli, da bi jaz morala biti njegova in preden uspem karkoli odvrniti, se nama pridruži ženska. Prepoznam jo, iz njunih skupnih fotografij seveda, saj v živo je še nisem imela priložnosti spoznati. Predstavi naju in ob omembi mojega imena kot bi se v hipu spremenilo celotno ozračje. Kot bi nekdo nad nas poveznil svinčen pokrov in bi zrak z vsakim dihom postajal težji. Dejansko se oklene njegove roke, njemu je vidno neprijetno, konec je s sproščenostjo, jaz sem edina, ki še nekako vzdržujem in ohranjam vzdušje pred kolapsom. Zdi se mi pa trapasto. Že pred časom mi je rekel, da je precej ljubosumna name, kar me je začudilo, saj se še nikoli nisva videli. Hja, sem mu navrgla malce v šali, kdove kaj si ji govoril o meni!

V smehu je odvrnil, da vse in od tu dalje mi je  jasno, kaj in kako. Saj to gre vedno po istem sistemu, v procesu spoznavanja, lahko osvajanja, tudi prepričevanja, da pred nami sedi sorodna duša, tako naklonjena in razumevajoča, povemo marsikaj, zaupamo marsikaj. Kasneje, ko se zveza nekako ustali in utrdi in si nas te osebe začnejo že skorajda lastiti, pa dobimo vse to sevirano direkt v ksit, seveda pospremljeno z očitki, obtožbami in ostalimi grenkobami. A jaz že dolgo več ne občutim krivde, do nikogar. Ne do mehkega, vlažnega pogleda, polnega naklonjenosti, ki je uprt vame. Vem, da on drugače, težje prenaša situacijo te nikoli uresničene ljubezni, a ne morem občutiti nič drugega, kot neko nerazložljivo pripadnost, ker se mi zdi, da bi se vse kaj hitro sprevrglo v nekakšno usmiljenje, kar se mi upira, niti si on tega ne zasluži. Ne čutim krivde do ženske, ki se ga tako posesivno oklepa, kot tudi ne do pogleda na drugi strani, seveda dobro vem, da je zastrigel z ušesi in kljub nasmehu in pomežiku malce zaskrbljeno pogleduje v mojo smer.

Ne dovolim si s krivdo ali kakorkoli omadeževati teh mojih platonskih ljubezni. Ti moji moški, fantomski moški jim rečem, saj jih v resnici ni nikoli bilo, a hkrati so vedno prisotni, nekaj se jih je nabralo v vseh teh letih. In te ljubezni pravzaprav trajajo najdlje, kot bi telesnost, fizični stik uničila in izpodjedla vse, kar se lepega in pristnega splete med dvema. In še danes ne vem, zakaj je tako, zakaj se med nami ni nikoli nič zgodilo, le tisti klik, preskok, naklonjenost, občutenje. Vezi, ki kar trajajo. Seveda je bila vedno na začetku prisotna želja po več, pa je kar obvisela nekje v zraku, nekje vmes, razen tistega davno ukradenega poljuba v dotičnem primeru in v nekem drugem nekega ponesrečenega poiskusa nečesa, kar bi naj bil seks, ob čemer sva se oba, pijana od ljubezni in alkohola režala kot dva prismuknjenca, v prepričanju, da nama bo življenje namenilo nove priložnosti, kar se seveda ni zgodilo. In zato si v te ljubezni ne dovolim posegati, nikomur in na noben način.

Odločim se in se poslovim, ker karkoli drugega ni več smiselno. Tokrat nič objema, nič poljuba, le tisti suhoparni ”čau, se vidimo še kaj!” Pa niti ni potrebno, saj se ve, kako in kaj. Ko hodim proč, se spomnim, kako mi je nekoč ob poslušanju Elde rekel, da bo on vedno tista ptica, ki bo hodila jokat vame. Bilo je trapasto, a prisrčno. Nasmehnem se ob tej misli, ob misli na te moje moške, moje ptice.

Pričaka me s pivom, pa s poljubom seveda. Zagrabi me okrog pasu in me privije k sebi. Sledi vprašanje, tako predvidljivo in pričakovano. ”Kaj pa ti je šepetal na uho, on tam?” Zasmejem se, izvijem se iz primeža in mu hudomušno odvrnem, da same lepe stvari. Ponovno me stisne k sebi, me poljubi na čelo in mi popravi, oziroma nekako potlači lase za uho, gib, ki je lasten le njemu. In tisti ”oo, samo jaz tebe ne dam!” me zopet spravi v smeh. In tudi s tem nimam več težav, kajti nima veze s samostojnostjo, samosvojostjo in raznimi feminističnimi puhlicami. Kajti dobro je, pripadati. Torej pripadam.