Biti človek?

Privzet

Zgodilo se je. Pok. Kuhalo se je dolgo, pa se tega v vsem svojem obsegu nisem niti zavedala. Iskreno – ker se nisem hotela. Ko se distanciraš, osredotočiš le na lasten obstoj, predvsem iz varovalnih vzgibov, varovalnih tako pred drugimi, kot pred sabo, je to verjetno neizogibno.
Pok. Spregovorili sva. Midve, ki ena drugi nisva priznavali obstoja, sva si dali besedo. Glas. Seveda ni bilo nič filmsko romantičnega, veličastnega, bilo je zgolj človeško. Vsaka v svojem kotu, v obrambnem položaju, z nabrušenimi kremplji in še ostrejšimi jeziki. Čakajoč, katera bo prva zadejala rano.

”V vsakem od nas se skriva tema. Zver, krvoločna in nevarna, sposobna, da pokolje vse pred sabo. Moja zna biti strahotna. Že kot majhna deklica sem se jo učila krotiti, obvladovati, kajti nisem zgolj zver in nikoli nisem želela biti. In dolgo sem se je sramovala, jo poskušala prikriti, želela sem biti dobra, kajti dobrota je vsekakor del mene. Pa ne vem, če sem dobra. Kot ne vem, če sem slaba. Vse sem in bitke so včasih neznosne. Kajti nežnost, sočutje, srce je včasih bolj v breme, kakor zver. A tukaj sem, z vsem tem. Ves trud je velikokrat zaman, enkrat prevlada nekaj, drugič spet nekaj drugega. Opravičila ni, kajti vedno lahko sprejmeš drugačno odločitev. In v dobrih časih je enostavno sprejemati dobre odločitve. Ko pa si ranjen, skoraj smrtno, zver z lahkoto nadvlada.”

In tako sva stali, do zob oboroženi in ena drugi smrtno nevarni, verjetno obe v pričakovanju mesarskega klanja. V trepetavi napetosti, katera bo prva zasadila ostre kremplje, pa sva le čakali. O da, bilo je nekaj pihanja, sikanja, šopirjenja, poskušanja dokazovanja premoči, a vse tipaje in previdno. Potem pa…ne vem kaj se je zgodilo potem. Mogoče sva prestari, mogoče preutrujeni, mogoče se nama ni zdelo smiselno, še manj vredno. In ne, to ni sprava, s solzami in objemi, je zgolj poskus razumevanja, sposobnosti empatije, vživetja v drugo plat. In pri tako težkih stvareh, tako dušečih je to skoraj kot korak na luno.

”A zver, zver ni zadovoljna, ne mara porazov, nekaj bo raztrgala, pa čeprav mene od znotraj. Pa mi niti ni mar, nadvlada je uspeh. Nikoli se nisem dobro počutila, če sem drugim prizadejala zlo. Nobenega zadoščenja ni v tem, nobenega užitka. Najhuje je, počutiti se slabo, gnilo, zaradi samega sebe, a včasih ne gre drugače. Za lastno preživetje vsak postane zver, morilec. Pa to ni opravičilo, le z grenkim priokusom si priznam, da je bila kakšna slaba, grda stvar potrebna. Ne zato, ker ne bi zmogla drugače, ker nisem hotela.”

Tako sem torej pozno v noč premlevala in gladila brazgotine, nežno in previdno, da bi ponovno ne zakrvavele. Da, vsaka rana se zaceli, a tudi brazgotina ob pravih vplivih peklensko skeli. Zver je besnela, nihanja, dvomi, dileme. Čakajoč na šavs v drobovje. Sem ravnala pravilno? Mar bi jo na mestu pokončala, psico! Tako preprosto bi bilo! Kakšna bo cena? Za razgaljenje, ranljivost, človečnost je vedno visoka.
Danes je nov dan. In te dni bodo dnevi težki, moreči. Biti človek. Tako zajebano je. A mislim, da nama je vsaj približno uspelo.