Crkni

Privzet

tumblr_mqtmqcwtLr1rzbl4no1_500

”Hočemo jo mrtvo!”

”Mrtvo!!”

so rjoveli, vsevprek, en čez drugega.

Da, seveda, mrtvo kakopak. Končno mrtvo.

Nima pomena, nima namena.

Nihče ne ve zanjo, nihče je ne bo pogrešal, pomislil nanjo, mislil nanjo.

Nikjer je ni.

Ne na koncu jezika, na koži, pod kožo, v srcu, ne v pesmi, ne na papirju.

Ni je. Nič je.

”Naj crkne!” so besneli.

Da, crkne, kot garjav, zavržen pes, čigar kadaver preprosto odvržeš.

”Hihihi, ooo, da, da….tako bomo storili…razčesnimo ji betico in jo odvrzimo, naj se mrhovinarji nahranijo z njenim hladnim mesom, naj ji izruvajo srce in zasadijo svoje ostre čekane v zabrazgotinjeno tkivo, naj jo požrejo, da bo ostala samo še lobanja.

In seveda, naj ji izkljuvajo oči, drugače bo še vedno sijala iz njih ljubezen in naklonjenost! Oo, da…da…”

so se hihitali, besneli, pihali in poskakovali.

Od jeze, ali navdušenja?

Končno.

Crkni že.

Trenutek

Privzet

155584449_becfe80716_o

Krhkost trenutka,
ko se mi zdi,
da bi lahko
snela zvezde.
Ker pozabim,
da ne morem
in ne smem!
leteti.
Razbijem si glavo
na čereh
realnosti,
čezme pljuska
hladno morje
obupa.
Pekoča, žgoča
bolečina
me prikuje
ob tla,
kri,
ki lije
iz razbite lobanje,
mi megli pogled.
V ustih ostaja
trpek okus,
po soli,
po krvi,
po ljubezni.

Vročica

Privzet

c6de46c5d9a8c55586d743ffd468275b

Ob zid me pritisni,
roke mi zveži,
za lase me zagrabi,
v uho mi zarenči.
Razmakni mi stegna,
mehkobo okusi
z željnim jezikom,
sprehodi se s prsti
po voljnem telesu,
da bom trepetala
pod tvojim dotikom.
Šepetaj packarije,
zarini se grobo,
ugrizni me,
rani me,
ovij me z rokami,
da bom zaječala
tvoje ime,
še enkrat
in še in še…

Krik

Privzet

silent_scream_by_sergiobranco-d4s3sap

nohti

se zarežejo

v dlani

vsaka

celica

zatrepeče

izkričim

bolečino

molče

v tišini

Daj

Privzet

unnamed

Zadani mi rano.
Smrtonosno in usodno,
skozi katero bo
od bolečine
ponorelo srce
v agoniji
pognalo
vso vrelo kri.
Da bom izkrvavela
in bo ostalo
le hladno,
prazno telo.
Zadani mi rano.
Nekdo mi jo mora.
Obrni se stran,
pogled upri v tla,
ne glej me v oči,
da ne boš videl
kako vse v meni
kriči in roti.
Ne stori tega,
oh, ne stori…

12 ur

Privzet

leg,sitting,depression,bed,dark,feet-71f0e2a7614c07b0d59e409ca4f42a5b_h

Nezaupljivo se je ozrla po sobi in s kotičkom očesa ošinila uro na zidu. Kazalec se je pomikal proti deseti.

12 ur!

12 ur, ki so se vlekle kot večnost. Pomislila je, da če bi obstajal pekel, bi čas v njem verjetno mineval takole. So odšli? So res odšli? Slišala je zvok odhajajočega avtomobila, a je bila njihova prisotnost v sobi preveč živa, preveč boleča, da bi lahko verjela, zaupala svojim čutilom. Zato je kar obsedela, na postelji, s pokrčenimi koleni, ki jih je prižemala k prsim, položaj, v katerem se je skušala obdržati večino teh dvanajstih ur. Varovalni položaj, da je bila na razpolago čim manjša telesna površina. Motrila je vrata in poslušala. In v njej je počasi rastlo zavedanje, da so res odšli, da jih ni več, istočasno z njim pa je naraščala tudi panika in adrenalin.

Nato se je pojavil strah. Kaj če se vrnejo?!

Planila je pokonci, pa so jo noge izdale, klecnila je ob posteljo in se obržala na rokah, s sklonjeno glavo, lasje so ji silili čez obraz in se ji lepili na lica, po katerih so ulile solze. Trepetala je. Predvsem od znotraj. ”Ne, ne…ne odpovej zdaj, ne zdaj, ne po vsem tem….” si je dopovedovala, zbrala moči, se dvignila in stopila v utesnjeno kopalnico. Uprla se je ob umivalnik in se zazrla v svoj obraz v ogledalu. Zgrozila se je. Razmazana, strjena kri, razbit nos, počena in zatečena ustnica, modrice po vratu. Odprla je vodo in in si umila obraz in dlani, se obrisala v snežno belo brisačo, si na hitro pogladila razmšene lase in se vrnila v sobo. Oblekla si je plašč in ga zapela do vratu, da je prikrila razrezano majico. Zmrazilo jo je, ko je pomislila, kako gladko je drselo rezilo noža skozi tkanino. Ob misli na nož jo je zapeklo v stegnu.

Pogledala je krvav madež na kavbojkah, ki se je razširil okoli rane. Zadane s taistim nožem. Ki ga je prav počasi in z užitkom zapičil v njeno stegno, medtem ko ona ni niti trznila, le pogled je umikala, da bi ne opazil groze, ki se je zrcalila v njenih očeh. S taistim nožem, ki ji ga je prislonil na vrat. S taistim nožem, ki ga je precej spretno sukal v roki, medtem ko je sikal vanjo: ”Najprej te bom jaz pofukal, bolje zate, da imaš mokro pičko, drugče bom s temle poskrbel da bo!”

Noža jo je bilo groza. Res groza. Ko ji je na sence prislonil hladno cev pištole, je ostala mirna in hladna. Bila je prepričana, da streljal ne bo, saj bi se zagotovo slišalo, nož, da nož pa je bil povsem nekaj drugega.

Povlekla je plašč nižje, da je prikrila madež na kavbojkah, pograbila nahrbtnik, v katerem je imela nekaj rezervnih oblačil, zobno ščetko, milo in denarnico. Odprla je vrata, počasi in previdno, pogledala na dvorišče in počasi stopila proti cesti. Želela je planiti in stečti, a se je zadržala, ni želela vzbujati pozornosti, saj bi se lahko še vedno zadrževali v bližini. Kljub temu, da ni nikjer uzrla sivega bmw-eja, je strah ostal prisoten in vsakič, ko je za sabo zaslišla zvok avtomobilskega motorja, ji je zastal dih, zastal ji je korak, kar okamenela je od groze.

Kako neumno, kako naivno je sedla v avtomobil in sprejela ponujeni prevoz, ne vedoč, da ji bodo ti trije mladi, lepi, očitno precej dobro situirani fantje povzorčili pravo nočno moro, kakršne si niti v sanjah ne bi mogla zamisliti. Zdeli so se povsem neškodljivi, nenevarni, sproščeni in nasmejani, nikomur iz med njih se, žal, na čelu ni izpisoval znak PSIHOPAT.

12 ur.

Grozljivka.

12 ur ustrahovanja, groženj, udarcev, izživljanja. Tokrat se je prvikrat zavedla, kako dobro jo je pravzaprav odnesla. Zavedla se je tudi, da zasluge za to lahko pripiše izključno sebi, ne sreči, ne naključju, ne njihovemu usmiljenju, sočutju, empatiji, saj niso premogli niti kančka od tega, to se je povsem brezsramno izrisovalo na njihovih obrazih. Njen um je briljantno funkcioniral tam, kjer bi marsikoga pograbila brezumna panika. Ves čas je ostajala povsem mirna, hladna, trezna in prisebna. Jasno ji je bilo, da mora nekako ohraniti nadzor in trezno glavo, nima smisla kričati, se upirati, samo en udarec s kopitom pištole, najverjetneje bi zadostovala že pest, bi jo pahnil v nezavest, odvzel bi ji nadzor in takrat bi lahko počeli, kar bi hoteli. Tako pa je ostala mirna in zbrana in da, lahko reče, da ji uspelo obvladovati situacijo. In kar hitro ji je postalo jasno, da njihov cilj ni posilstvo nekega naključno izbranega dekleta, o ne, njihov cilj je bil bil nekaj povsem drugega in medtem, ko so ure minevale z ubijajočo počasnostjo, jo je večkrat prešinilo, da bi bilo tisto ves čas obljubljano posilstvo pravzaprav kot balzam za njeno telo in dušo, kajti opravili bi in odšli, tako pa niso ne opravili, ne odšli, celih pofukanih 12 ur.

Ko ji je tako vrelo po možganih, jo je prešinilo spoznanje, da pravzaprav ne občuti nič. Ne jeze, ne sovraštva, ne obupa, žalosti, niti strahu ne več in bolečine.

Shit happens.

Pač, življenje.

Who gives a shit?

Privzet

suicide

Zapustil si me.
Drugih tako ni bilo.
Čeprav nisem nikoli bila tvoja.

Zapustil si me.
Kljub temu, da sem položila sonce v tvojo izmučeno dušo.
Ni zadostovalo.

Zapustil si me.
Duša ni zdržala.
Vrv na tramu pa je.

Zapustil si me!
Še vedno ne zmorem govoriti o tebi.
V pretekliku.

Zapustil si me…
Nikomur ni mar.

pomlad

Privzet

 

Unknown

z roko v roki
bova šla
po tisti
tlakovani
ulici
kjer še nisva
stopala
skupaj

nasmeh
ki se mi bo
izrisal
na obraz
bo segal
do oči
vse od srca

in ti se boš
muzal
ob moji
očitni
prismuknjenosti
in stiskal
mojo tresočo
dlan

en lep
sončen dan

Samo tokrat

Privzet

i-get-a-feeling

Sedela je na kavču, poleg njega, v tišini. Delovala je popolnoma mirno, z ničemer, niti z dihanjem ni izdajala, kaj vse se je dogajalo v njej ob njegovem priznanju. Tega ni pričakovala. Tega si ni želela. Ni ji godilo, laskalo, pač pa jo je navdajalo z grozo. Zaradi njega, ne zaradi nje same. Ker si ni mogla predstavljati, kakšno breme je to moralo biti zanj. Toliko časa, toliko zatiranih čustev. Zanj, kakršen je bil. Gotovo je trpel kot žival, ona pa ni nikoli zaslutila. Niti za delček sekunde.

”Ampak…ne razumem. Res ne. Zakaj nisi nikoli nič rekel? Nič omenil, nakazal, dal kakorkoli vedeti? Kako si lahko ves ta čas tako prekleto dobro skrival? Pa kolikokrat si recimo prespal pri meni, nepriseben, pijan, zadet, pa nikoli nič poskušal, karkoli??”

Pogledal jo je, se naslonil nazaj in zavzdihnil.

” Prisegel sem si, da če samo enkrat položim svoje umazane tace nate, si jih bom odsekal…”

Zabolelo jo je. Resnično zabolelo. Zaprla je oči in težko pogoltnila slino. Zdelo se ji je, da jo bo začelo dušiti. Jeben napad panike, ja, točno to potrebuje zdaj….

”Ne govori tega, saj nisem…” Glas se ji je zlomil.

”Nisem te želel obremenjevati s tem, nisem želel, da bi bila pod pritiskom. Vem da nikoli ne bi mogla čutit do mene več, kot čutiš, da me nikoli ne bi zmogla gledati drugače, kot me gledaš.” Pomolčal je. ”Nekaj najlepšega in najbolj pristnega si v mojem življenju, zdi se mi da si niti tega ne zaslužim, nikoli ne bi pričakoval kaj več od tebe…”

”Nehaj…” je zašepetala in mu z dlanjo pokrila usta. Ampak imel je prav. Teh stvari ne bo nikoli. Če bi se spoznala kasneje, ko so njo že mešali hormoni, bi verjetno totalno padla nanj. Na njegovo pojavo, karizmo, brutalno energijo. Kot toliko drugih. Tako pa sta se poznala že dolgo. Predolgo za kaj takega. Ko je bila sama še otrok, ko na moški spol ni gledala skozi seksualni vidik, pač pa skozi oči kritičnega, sicer razgledanega in načitanega, ampak kljub temu samo otroka. On pa je za sabo že puščal razmesarjena srca razdevičenih mladenk, ki so svoje nič kaj prijetne izkušnje objokavale s svojimi prijateljicami.

Vstala je in odšla v kuhinjo po čike, pepelnik in pivo. Ura je bila tri zjutraj. Usedla se je nazaj poleg njega, mu ponudila cigareto in si še sama prižgala eno. Globoko je potegnila vase dim, da jo je zapeklo v grlu, zadržala sapo in nato počasi izdihnila. V glavi ji je vrelo.

Od nekod se je prikradla misel.

”En fuk. En sam fuk. Koliko škode lahko naredi?”

Idejo je zavrgla v sekundi, rahlo zgrožena nad sabo. Ni videla smisla, izpadlo bi kot iz usmiljenja, kar bi zagotovo občutil, to bi samo še povečalo njegovo agonijo. Ampak misel se je vztrajno vračala, vrtala po njenih možganih, iskaje primerno mesto za vsidranje.

”En fuk….da vsaj enkrat doživi Fuk, z veliko začetnico.”

Ker to, kar je on počel, je bilo samo primitivno praznjenje jajc v naključne izbranke. In nič drugega. Spomnila se je na Petro. Z njim je odšla v avto, na parkirišče pred lokalom, kjer so običajno popivali. Če 10min so se odprla vrata avtomobila, dobesedno vrgel jo je ven, napol golo, vpil na njo, jo zmerjal s prasico in zmetal vanjo čevlje, oblačila in torbico, nato pa odpeljal. Reva si je hitela oblačiti hlače na osvetljenem parkirišču, pod budnim očesom vseh, ki so sedeli na terasi in v mučni tišini spremljali dogajanje.

Joj, kako ga je zmerjala naslednji dan zaradi tega. Kaj vse mu ni zmetala v obraz….on pa se ji je bedasto režal in zamahnil z roko.

”Ma daj nehaj, ne teži, to so samo navadne prasice, kaj drugega si niti ne zaslužijo!”

”Ne moreš tako delati, enostavno ne moreš! Že zaradi sebe ne, že sam si zaslužiš kaj več, vreden si več, SI več…!” je vpila vanj, vendar brez učinka. Bilo je brezupno.

Ampak potem, nekaj dni kasneje, ko sta z še nekaj kolegi prišla v ta isti lokal na pijačo, je bila tam tudi Petra. Stopil je k njej, jo prijel za roko in zarenčal vanjo : ”Prid, greva fukat!” Človek bi pričakoval, da bo začela vpiti, kričati nanj, ga zmerjati, da mu bo pljusknila kozarec piva v obraz, razbila pepelnik na glavi….karkoli. Ampak ne. Odšla je z njim, brez besed.

Takrat si je prisegla, da mu nikoli več nič ne reče in ne očita zaradi teh trapastih bab. Ker resno….po vsem tem…očitno res dobimo, kar si zaslužimo.

Ta prizor in še mnogo drugih ji je švigal čez možgane, medtem ko sta v tišini kadila in tu in tam srknila požirek piva.

Ko sta ugasnila cigareti, je odložil pepelnik na tla, se ulegel in položil glavo v njeno naročje. Pobožala ga je po laseh in zavzdihnila. Glavo je zaril v njena stegna in globoko vdihnil. Kot bi hotel skozi blago pižame potegniti vase vonj njene kože.

Zaščemelo jo je v trebuhu. Zaprla je oči in se ugriznila v ustnico.

”Jebemti no….” si je mislila. ”To se ne dogaja, to se ne sme zgoditi.”

Ampak njeno telo se ni kaj dosti menilo za to, kaj pravijo možgani. Odzivalo se je. Odzivalo se je nanj.

Odločila se je v sekundi.

”Ok, pa dajmo. Ne more biti bolj zjeban, kot je že. Ne zaradi tega, če ga pofukam….”

Nežno ga je odrinila in vstala. Usedel se je in jo pogledal. ”Oprosti…” je začel. Položila si je prst na usta in zašepetala: ”Pššššštt….” Namenil ji je začuden pogled. Nasmehnila se mu je in se ozrla po sobi. Stopila je do police, ki se je šibila pod težo knjig in razne ropotije in vzela z nje svilen šal. Črn, z belimi lobanjami. On ji ga je prinesel s Švedske tri leta nazaj.
”Sleci si majico.”

Videlo se mu je, da mu ni prav nič jasno. Malce se je obotavljal, pa vendar jo je ubogal. Vrnila se je k njemu, ga potisnila nazaj in se mu usedla v naročje. Zaprl je oči in zastokal. Prijela ga je za roke in mu ovila tkanino najprej okoli enega zapestja, nato še okoli drugega. Kot bi naredila osmico, na sredini je zavezala vozel. Z močnim potegom je preverila, če dobro drži. Zdelo se ji je, da bo ok, čeprav prepričana pa ni bila. Pobrala je blazine naslonjala in jih zmetala na tla. Nato ga je potisnila nazaj, da se je ulegel.

”Kaj za vraga počneš??” je zašepetal.

”Poskrbela bom, da ti ne bo treba položit rok name. Ne želim si, da bi moral uresničiti obljubo, ki si si jo dal…”

Zastokal je. Nagnila se je naprej in privezala preostanek šala na radiatorske cevi. Še enkrat je preverila, če je dobro zavezala.

Nato je spet stopila do police, poiskala elastiko in si spela dolge lase v figo.

Počasi se je vrnila k njemu. Slekla si je majico. Videla je, da se mu je v očeh pobliskalo. Nič ni rekel, samo cuknil je z rokami, zaprl oči in vrgel glavo vznak. Dihal je hitro in plitko, lahko je slišala, kako mu razbija srce. Tudi njeno je razbijalo. Tolklo je ob rebra, da je skoraj bolelo.Odvezala je vrvico na hlačah pižame in pustila da so mehko zdrsnile na tla. Pod njimi ni imela nič. Stopila je korak bližje. Na sebi je čutila njegov pogled, žgal jo je, oči so se mu divje bleščale v polmraku sobe.

Zlezla je na kavč, preko njega, obstala je na kolenih nad njegovim trebuhom. Z dlanmi se je uprla ob nejgove prsi in se počasi spuščala, dokler ni začutila kože njegovega trebuha in dlak, ki so se vile od popka v hlače, na svoji gladki, vroči, popolnoma premočeni pički. Z boki je podrsala naprej in nazaj in obstala. Nagnila se je naprej in ga poljubila. Nežno, čuteče.Posesala je njegovo spodnjo ustnico, nato mu je porinila jezik v usta in poiskala njegovega. Prepletala sta se v vročem, mokrem poljubu. Malo se je odmaknila, pa je hlastnil po njej, kot sestradanec po kosu mesa. Potisnila ga je nazaj.

”Obvladuj se…” mu je neprepričljivo zašepetala.

Spet ga je poljubila, prste mu je zakopala v goste, črne, skodrane dlake na prsih, zrla sta si v oči. Nato je zašepetal : ”Odveži me….”

”Ne.” Je rekla. ”Ne bom…”

”Saj veš da lahko izruvam te cevi?” je preteče zasikal.

”Vem.” Nasmehnila se je. ”Ampak jih ne boš…”

Besno je sunil naprej z rokami, nato pa omahnil nazaj in globoko vdihnil. Zlezla je nižje in mu pričela odpirati zadrgo. Privzdignil je boke, da mu je lahko potegnila dol hlače. Kurac se mu je zapel v elastiko spodnjic in ko se je osvobodil, je kar poskočil pokonci in se še nekajkrat zazibal, kot bi bil na vzmet. Slišala je že govorice o njegovi obdarjenosti, tudi sama ga je večkrat podražila na ta račun, pa ji je sedaj kljub temu skoraj vzelo sapo.

”Ooo, ti mater, kak kurac….” je pomislila.

Pokleknila je med njegova stegna in vzela kurca v roko. Počasi je drsela s prsti po korenu, gor do glavice, z drugo roko ga je pobožala po jajcih. Koža se mu je naježila. Nagnila se je naprej in se z licem podrgnila ob to vroče, utripajoče meso. Poljubila ga je na trebuh, nato pa z jezikom obliznila glavico. Čisto narahlo, da se ga je komaj dotikala. Dvignil je glavo, srečala sta se s pogledom in nekaj sekund zrla drug v drugega. Umaknila je pogled in nadaljevala. Polizala je glavico, s konico jezika drsela ob njenem robu, poiskala je luknjico na vrhu, z roko ga je nežno božala. Celo telo je imel napeto, vsako mišico. Z boki je poskušal suniti navzgor, pa ga je potisnila nazaj, ga pogledala in rekla: ”Miruj…” Nato je vzela kurca v usta. Najprej glavico, stisnila jo je med ustnice, zdrsela navzdol in nazaj gor. Z dlanjo si je kurca pritisnila ob narahlo razprte ustnice in z njimi zdrsela dol, do jajc, ga s strani narahlo ugriznila, kot bi imela pred sabo sladoledno lučko in nato obliznila mesto ugriza in mu z jezikom polizala celega kurca. Spet ga je vzela v usta, sesala ga je, na tesno, roka pa je zvesto sledila ustnicam in stopnjevala pritisk. Čutila je kako je trzal, se napenjal, spustila je kurca iz ust in ga z eno roko drkala, z drugo mu je božala in gnetla jajca. Glavico si je prislonila na jezik in jo objela z ustnicami, ravno tisti trenutek, ko brizgnil, čutila je toplo seme na koncu jezika, pogoltnila je in nadaljevala s sesanjem, nežno, roka je malo popustila pristik, iz njega je izmolzla vse do zadnje kapljice.

Dvignila se je in se mu usedla na trebuh, sklonila se je naprej, po poljub, vendar je umaknil glavo. Prijela mu je obraz med dlani in ga zasukala k sebi. Srepel je vanjo, njegov pogled je bil še komajda človeški. Poljubila ga je. Odzval se je, sprva zadržano, potem pa čedalje bolj ihtavo, hlastajoče. Odlepila je ustnice od njegovih in ga pobožala po razmršenih laseh. Zlezla je še malo višje, do njegovega prsnega koša, prijela ga je za ramena in se potegnila navzgor, da je njena mokra, vroča pička puščala vlažno sled na njegovi koži. Dvignila se je na kolena, z rokami se je naslonila na zid in obstala pred njim, s pičko nekaj centimetrov proč od njegovega obraza. Stegnil se je naprej, z jezikom se je dotaknil njene kože, pa se je malo umaknila. Planil je po njej, prav zarenčal je, za las se mu je izmaknila, da ji ni zaril zob v nežno meso.

Globoko je dihala, srce pa je bilo kot ponorelo.

Ozračje je bilo nabito z energijo, ki se je občutila kot nevarnost. Čeprav je bil on privezan, se je nemočno počutila ona. Kot plen, ki se zaveda, da bo vsak trenutek ujet in raztrgan pri živem telesu. Vedela kako se mu zamegli razum, kako lahko podivja.

Pa vendar, nekje v sebi mu je zaupala. Bila je prepričana, da ne bo ugriznil roke, ki hrani in boža njegovo dušo.

Dvignil je glavo in spet se je pomaknila malo bližje. Zagnal se je vanjo in se ji prisesal v pičko, da je mislila da se nikoli več ne bo zmogla odlepiti od njega. Celo telo ji je zadrhtelo, zaječala je od užitka, ki ji je preplavil telo, ko se je z jezikom zaganjal vanjo, ji ga vtikal v tesno špranjico, ji lizal ščegija, ona pa je mešala z boki, uprta v zid, se nasajala na njegov jezik, z eno roko ga je prijela za glavo in še bolj prižela k sebi, čutila je kako se nabira v njej, v dnu trebuha in se širi po celem telesu, prepustila se je, poplnoma, ni se spomnila da bi ji kdaj prišlo tako silovito, skoraj nevzdržno, s težavo se je obvladovala, da se ni odmaknila, da je ostala tako, s pičko na njegovem jeziku, medtem ko so ji telo stresali krči neopisljivega užitka.

Noge so ji klecnile, v rokah ni imela več moči, sesedla se mu je na prsni koš, s prsti je zdrsela po napetih mišicah njegovih zvezanih rok, on pa se ji je zagrizel v trebuh, sicer ne preveč grobo, a vseeno boleče. Ni ji bilo mar.

Tako sta ostala nekaj časa. Dvignila se je, se z dlanmi uprla ob njegove prsi in se počasi odrinila nazaj. Na zadnjici je začutila trdoto njegovega kurca. Rahlo se je privzdignila in zdrsela s pičko po njem. Dvignila se je na kolena, z roko prijela kurca in ga vodila po vroči, premočeni pički, gor in dol. Ječal in stokal je, zmajeval z glavo, pogledoval proti njej in spet omahnil vznak, ona pa je nastavila kurca in se počasi nasadila nanj. Nagnila se je nazaj, se z dlanmi naslonila na njegova stegna in težo telesa prenesla na stopala. Tako da je imel prost pogled med njena široko razkrečena stegna, na pičko, kako požira njegovega kurca.

”Odveži me!!” je zasikal. Oči so mu še vedno divje žarele, po čelu so mu polzele kapljice potu.

”Ne!” je na kratko dahnila.

Spet se je nagnila naprej, v stegnih je čutila pekočo bolečino. Zarila mu je prste v dlake na prsih in se nabijala na njegovega kurca. Skoraj ni verjela, da ga je z tako lahkoto sprejemala vase. On pa je suval z boki navzgor, zaganjal se je vanjo, vedno bolj silovito, ujela sta se v divjem, skoraj živalskem ritmu, ki je vodil k še enemu eksplozivnemu orgazmu. Prišlo jima je skoraj istočasno, njej kakšno sekundo za tem, ko je začel špricati vanjo, zgrabila ga je za lase, mu povlekla glavo nazaj, se mu zagrizla v vrat, se še enkrat nasadila in omahnila nanj.

Ko je dvignila glavo in ga pogledala, je dihal umirjeno, z zaprtimi očmi. Lase je imel premočene od potu, prav tako dlake na prsih, koža se mu je vlažno lesketala. Podrgnila se je ob njegovo neobrito lice, pogledal jo je in se nasmehnil. Cuknil je z rokami naprej in zavzdihnil.

Vstala je. Čutila je, kako ji sperma polzi po stegnih, pobrala je majico s tal, se obrisala in odšla v kuhinjo. Vrnila se je s škarjami. Povzpela se je nanj, se nagnila naprej in se z joški podrgnila po njegovem obrazu. Prisesal se je na bradavico, da je zastokala. Prerezala je tkanino, ki se mu je zažirala v zapestje. Najprej na eni, nato še na drugi roki. Dvignil se je in si pomel zapestji.

Sedela mu je v naročju in čakala. kaj bo storil.

Dvignil je pogled z razbolenih zapestij in se zazrl vanjo.

Srce ji je obstalo. Divji, skoraj blazen pogled.

Z eno roko jo je prijel čez hrbet, z drugo jo je zagrabil pod rit in jo prevalil naprej. Planil je po njej, jo poljubljal, grizel ustnice, ušesne mečice, zobe ji je zaril v vrat, njegove roke so bile vsepovsod po njej, v laseh, stiskale so jo za vrat, grabile po joških, nato so jih zamenjale njegove ustnice, prisesal se ji je na bradavico, najprej na eno, nato še na drugo, z rokami je šel nižje, jo zagrabil za rit in jo privzdignil. Stiskal ji je ritnice, da so se ji prsti zažirali v meso, medtem ko so njegova usta hlastala po njenem telesu.

Zgubljala je pamet, mešalo se ji je, od užitka, pomešanega z bolečino. In s strahom.

Prijel jo je pod koleni in ji pritisnil noge ob prsni koš. Zagnal se je v njeno vročo pičko, zalizal se je vanjo, da jo je kar privzdignilo. Počasi je vtaknil vanjo dva prsta, ju izvlekel in ponovno zavrtal vanjo. Lizal in sesal ji je ščegija, medtem ko jo je fukal s prsti, vedno bolj divje, nekontrolirano. Zarila je nohte v tkanino kavča, ječala je, stokala in se zvijala pod njim.

Dvignil se je, jo zagrabil in jo prevalil na trebuh. Prijel jo je za boke in ji privzdignil rit, oprla se je na nadlahti in se ugriznila v ustnico. Z eno roko jo je pobožal po usločenem hrbtu, z drugo je nastavil kurca in ji ga zarinil, celega, v enem sunku. Zavpila je, zdelo se ji je, da ji je premaknil vso drobovje, on pa se ni ustavil, suval, nabijal je vanjo, jo držal za boke in vlekel nase. Kljub bolečini, kljub temu da se ji je zdelo, da jo bo raztrgal, je uživala, v vsaki celici telesa je čutila njegovega kurca. Ko ji je prišlo, je mislila da bo omedlela. Vse mišice so se ji napele, telo se ji je zvilo v krču, z roko je segla nazaj in mu zasadila nohte v trebuh, ga poskušala odriniti, umiriti.

Zagrabil jo je za zapestje, zarenčal vanjo ”Prasica!” in se še bolj divje zaganjal vanjo, dokler ni še zadnjič sunil, iz ust se mu je izvil skoraj živalski stok, ko je špricnil vanjo, čutila je kurca, kako utripa, se napenja in brizga vanjo. Stisnila je mišice v pički, narahlo mešala z boki, dokler se ni popolnoma umiril in omahnil nanjo.

Teža njegovega telesa ji je bila všeč, vendar se je prevalil z nje in jo potegnil sebi. Položila mu je glavo na prsi in zaprla oči.

Tako sta ležala kar nekaj časa, brez besed, slišati je bilo samo umirjajoče se dihanje.

Poljubil jo je na lase. ”Nič ti nisem naredil…” je dahnil. Bolj vprašal, ko rekel.

”Ne. ” je zašepetala. ”Nisi.”

”Ampak sem hotel…” je zastokal.

”Vem. ” je rekla in ga poljubila na bradavičko.

Močno jo je prižel k sebi. ”Saj….je obema jasno, da se tole ne bo več zgodilo…Veva kaj bi to pomenilo…” je tiho rekel.

”Ja. Menda res veva.” mu je odgovorila.

”Da se me ne boš izogibal zdaj…” mu je proseče zašepetala na uho.

Spet jo je sisnil k sebi.

”Ne. Ne bom. Mogoče kak dan, dva, da tole po svoje prebavim. Drugače pa ne.”

Pomolčal je in nadaljeval: ”Dovolj se poznava, dovolj veva drug od drugem, da razumeva kaj se je danes zgodilo.” Ni bila čisto prepičana, vendar je vedela kaj je hotel povedati.

Prikimala je in mu zapletla prste v skodrane dlake.

Besede

Privzet

tumblr_lsxng8ff1G1r2i8hyo1_500

Besede.

Obsedela je, kot okamenela, pred očmi se ji je meglilo, v možgane ji je rezala topa bolečina, kot bi prejela dobro namerjen udarec z macolo in se širila po celem telesu, nevidna, ledeno hladna roka pa jo je grabila za golt in stiskala, da je z muko hlastala za zrakom, medtem ko je zrla v besede, ki so ji motno poplesavale pred očmi, zalitimi s solzami.

Besede.

Kako lahko povzročijo toliko bolečine, takšno agonijo? Bolečina, ki je hromila celo telo, se je skristalizirala v želodcu. Planila je pokonci, v kopalnico, z roko si je prijela lase v čop, se zgrudila na kolena ob školjko in vanjo v krčih izbljuvala vsebino želodca. S tresočo roko je odtrgala nekaj lističev papirja, se obrisala in se sesedla, saj so jo začela boleti kolena. Roke je naslonila na pokrov školjke, nanje položila glavo in zajokala. Solze so ji močile lice in roke, jok pa se je stopnjeval v neobvladljivo hlipanje, ki ji je stresalo celo telo. Ni in ni se umirila, dokler telo samo ni več zmoglo. Povlekla se je ob zid in se naslonila ob mrzle ploščice, da je čutila kako ji hlad zajema telo, ki je narahlo podrhtevalo.

Besede.

Težko in pekoče so ji obležale v želodcu. Vedela je, da je ne ljubi, povedal ji je, zadostikrat, da ji je je ves čas kljuvalo iz ozadja možganov in jo opominjalo. Vse je vedela, dasiravno je te informacije tlačila nekam v podzavest, v zaklenjen predal, od koder bi naj ne kalile pretirano njenega miru. Vedela je, pa vendar jo je sesulo, zakaj? Zaradi načina kako je bilo rečeno? Zaradi direktnega soočenja z dejstvi, ko kar naenkrat ni umika? Mogoče pa se enostavno ne zmore več slepiti? ‘Ne ljubi me..‘ ji je odzvanjalo v glavi. ‘Ne ljubi me in rad bi končal to farso.’ Občutek je bil tako… ponižujoč. Občutek, da prosjači za drobce nečesa, česar pravzaprav sploh ni. Da, medtem ko mu je sama dajala vse, vso sebe, on ne zmore dati kanček tistega, kar je še ostalo. Je mar res tako izpraznjen? Ni nič več nikjer? Ali samo zanjo ni? Zavedala se je, kako očitajoče to zveni. Trenutno ji ni bilo mar. Preveč je peklo in bolelo. Najbolj to, da  kljub dejstvu in zavedanju situacije, kljub vedenju, da je ne ljubi, da je nikoli ne bo, vsemu navkljub si je to očitno želela. Zakaj? Zakaj, trapa neumna?

Besede.

Vedela je, da zmore čutiti, da je sposoben globokih čustev, jo je mar to tako žrlo? Navadne ego igrice? Občutek nezadostnosti, ničvrednosti? Ničevosti? Od kod ta želja? Zaradi dejstva, da se mu je popolnoma odprla, predala, povsem prozorna je bila pred njim, kot jebena zdrizasta meduza, videl je skozi njo, v njo in vsak trenutek bi jo lahko s konico čevlja razmazal po razbeljenem betonu?

Besede.

Je v resnici sploh pomembno? Ima kakšno težo, poleg te, ki njo duši in pritiska ob tla? Bi se kaj spremenilo, bi bilo kaj drugače, bi bila njena agonija kaj manjša?

Besede.

Vse so že bile izrečene, a ne njej, nima jih zanjo, nič nima zanjo in vse, kar ima ona zanj, je premalo.