Ej živote, skote…

Privzet

Težko bi ocenila, koliko ljudi se najde v vrsticah z zgornje sličice, zgolj predpostavljam lahko, da tu pa tam kakšen zagotovo se. Lahko pa povem zase, povsem brez dramatiziranja, da se brez kakšnega večjega truda z lahkoto poistovetim s tem, kar nekako tragikomičnim dialogom.

A sreča je hecna stvar, tako neopredeljiva in zmuzljiva, če se oprimem najpreprostejše filozofije, bi si drznila reči, da je sreča vse, kar ni nesreča. Preprosta, ne previsoko leteča definicija, s katero sem povsem zadovoljna. Morebiti pa sem le premalo ambiciozna? Stvar perspektive, verjetno. Precej nesramno bi bilo trditi, da sem vse življenje konstantno nesrečna, lahko pa potrdim, da brez dvoma drži tisti pregovor: ”Za soncem vedno pride milenijsko neurje!”, kajti življenje pač ne razume, da je tisto ”je to dno, ali lahko padem še nižje??” zgolj retorično vprašanje in vedno znova, z veliko mero entuziazma dokazuje, da se absolutno da, da je dno zgolj iluzija, fatamorgana neke možnosti za odriv.

Vzponi in padci, skratka, lepo matematično premosorazmerni, kajti višji kot je vzpon, grši je padec, pri čemer lasten doprinos nikakor ni zanemarljiv, saj me je narava obdarila z lepim številom lastnosti, ki jih lahko strnem v eno samo, prav simpatično besedo – avtodestruktivnost. A premorem še eno, malce posebno lastnost, ki me skozi leta vedno bolj navdaja s ponosom in zadovoljstvom, namreč nič od tega, kar se mi dogaja, ne jemljem osebno.

Čas, ki bi ga sicer prav lahko namenila za iskanje krivcev, prežeta z občutkom vseobsegajoče, vesoljne zarote, se mi zdi prav neumno potrošen, sovraštvo in zamere pa nikoli niso bile in ne bodo moje gonilo.

Življenje pač, jebi ga, se zgodi.

In če se ozrem nazaj, si potiho pritrdim, da sem se tokrat privlekla kar visoko. To spoznanje je bilo na trenutke zastrašujoče, a čas mineva in končno sem se, vsaj malce, sprostila, si drznila zadihati s polnimi pljuči in si, malce sramežljivo, priznala, da je življenje pravzaprav krasno. In v ogorčenju nad lastno skromnostjo sem si drznila iti še korak dlje, povsem samozavestno in odločno, predvsem pa visokofrekvenčno, sem zavpila življenju direkt v brk: ‘Srečna sem, poglej me, matherfucker presneti, samo poglej me!’ in mu prav po pobalinsko pokazala še sredinec, trenutek za tem pa sem se kar malce potegnila vase, oprezajoč prek ramen za neizbežno katastrofo.

Nič se ni zgodilo.

Vedno se mi kar malce pooblači pred očmi, ko nekdo začne nabijati o tem, kako je prepričan, da mu je namenjeno nekaj več, a ga onemogoča življenje, sistem, ostali ljudje, skratka, celoten univerzum se je zarotil proti njemu, da ne more udejanjiti svojih nespornih talentov in veščin. To je zagotovo ena večjih neumnosti, ki jih slišim od ljudi, kajti če bi nam bilo namenjeno nekaj več, bi se nam tisto ”več” tudi dogajalo, ali drugače povedano, dogaja se nam točno tisto, kar nam je namenjeno, pa ne v smislu usode ali kakšnih ostalih ezoteričnih nebuloz, resnica je povsem preprosta, namreč velikokrat se onemogočamo sami, kar lahko pripišemo navadam, značaju, spletu okoliščin in naključij in če v nekem okolju, sistemu, ne znamo ali ne zmoremo prosperirati, ni kriv sistem, preprosto nismo narejeni za to, kljub morebitnim talentom in sposobnostim. Zadeva je lahko še enostavnejša, velikokrat se ljudje precenjujejo, kar je posledica nenehnega ujčkanja in trepljanja po betici raznih nesposobnežev, nihče si več ne upa podati kritike nekomu, ker je takoj napaden z vseh strani in označen za zavistneža, haterja in največjega luzerja pod soncem, vsi samo še kimamo in pojemo hvalospeve kar vsem po vrsti, tako imamo povsod en kup povprečnih in celo podpovprečnih bedakov, ki so prepričani, da je vsak njihov prdec dosežek epskih razsežnosti in vreden vsesplošnega občudovanja.

Skratka, kljub pomanjkanju egocentrizma in prepričanja, da mi pripada nekaj več v vsej svoji veličini, si upam pomisliti, da se življenje končno odvija v pravo smer, obeta se mi izboljšanje na vseh področjih in to niti ne v neki daljni prihodnosti, upam si celo zastaviti kakšen plan ali dva, brez večnega strahu in cmoka v grlu ob misli, kaj vse bo šlo narobe in življenje se mi zdi prav posrečeno.

In sedaj pravijo, da bo vojna!

Kljub temu, da tem napovedim niti ne verjamem, kajti mediji so vsekakor poglavje povsem zase, a ob misli na morebitno verjetnost (kajti ljudje vsekakor so neznansko neumni, psihologija množic je jasna in predvidljiva, iz zgodovine pa se tudi nismo kaj prida naučili) sem popolnoma ogorčena!

Resno? Življenje, resno?? To je največ, kar zmoreš? Kaj ne bi zadostovalo, da me zbije kamion in mi polomi hrbetnico, da mi pogori hiša, nato pa me jebe zavarovalnica, ker nisem zamenjala tiste dotrajanje napeljave, tudi napad morskega psa, četudi na celini, bi bil povsem zadovoljiv. A kar vojna, praviš?

In seveda jo bom vzela osebno, četudi bo to prvič v življenju, kajti to bi bil pa resnično poden od podna, ultimativna katastrofa, v primeru katere bi se najraje kujala v kakšnem kotu, a dvomim, da bi me situacija zaobšla. Lahko pa seveda potegnem nekaj bistroumnih potez, ki bi povzročile kolaps mojega prerojenega življenja, ki se je, kot vsako življenje, porodilo v strahotnih mukah in bolečini, s tem dejanjem pa rešim še preostali narod?

Mnjah. Nikoli nisem bila kaj prida filantrop in povsem zavestno sem se odločila, da si ne bom več mazala rok z uničevanjem lastnega življenja, te aktivnosti povsem dobrohotno prepuščam drugim, tako da….nič ne bo, ljubčki.

Življenje, tebi pa: ”Jebi se!”

Trzavica

Privzet

Spet jo občutim.

Tisto, tako poznano trzajočo vznemirjenost. Kot hladen ščeget na tilniku, ki se razširi, prek hrbtenice in pošlje impulze v telo, da se napne, povsem samovoljno in neodvisno, zgolj začutim trzljaje, v licih, stegnih, konicah prstov.

Hrepeneč nemir, vznesenost, tisti občutek povezanosti, bližine, ki se porodi v kotičku očesa, kot silhueta v slepem polju, bežna zaznava, umika se pogledu, kot bi se ne želela razkriti.

Sprejmem igro, vedno jo, zaprem oči, v neki namišljeni brezbrižnosti, ne zmorem opredeliti, ali je um tisti, ki zavaja oko, ali obratno. Kljuvajoča prisotnost nekje v ozadju lobanje je vedno bolj pristna, v mislih izrečem ime in stisnem čeljust, a ne popači se le moj obraz, pač pa tudi občutek za čas, zdi se mi, da sem za večno ujeta v neki nenaravni, groteskni grimasi.

Odprem oči, magičnost uma se mi zdi podcenjena in telesnost v tem hipu povsem odveč, z entuziazmom bi prevzela kakšno drugo obliko- črnikasta meglica, ki se plazi prek opustošenega sveta.

Obsedim, nepremično, nekako okamenelo, razgaljena in ranljiva, lastni demoni me bodo zopet obgrizli in mi nato, skrbno in ljubeče, zalizali rane. Občutim jekleno roko, ki me stiska za golt, šavs čeljusti v drobu, kosti, kako pokajo pod ledenim primežem, v mislih si mrmram napev, bolečina je hkrati ekstaza, tako osvobujoča in navdihujoča, odstrani vse spone, ki me vežejo na zemeljske stvari, nabrusi um in zgladi brokatne naborke hipnotične, mistične iluzije. Svoboda je lahko tudi v ujetosti, kot v šibkosti moč, brezmejna in obsežna.

Povsem neuspešno si sugeriram čustvene odzive, saj vsa moja bit zbezlja po svoje, ko v olajšanju omahnem iz kamnite otrpelosti, telo se kar razleze na stolu, s prisilo se poravnam ob naslonjalu, kajti hrbtenice mi še niso izruvali, predse uperim sredinec, namišljenim in resničnim nevarnostim in sežem po skodelici kave, ki se je medtem ohladila do ogabnosti, a potrebujem okus grenkobe, da bi me sladkost preveč ne zaobjela.

Udarim po tipkovnici, zvok se zareže v praznino tišine, udarjam, stopnjujoče in vedno glasneje, prsti prenesejo vse, kar sproducira um, neutrudno in vdano, kot najbolj vzorni,neuničljivi vojščaki. Želim si izprazniti glavo, povsem in do obisti, da bi ne ostalo nič več, le tisto prijetno zvončkljanje, tako značilno za zvok v praznem prostoru.

Začudim se, kakšna optimistična stremljenja še vedno premorem.

Odklop

Privzet

Odklop.

Skomignila sem z rameni in življenje je -le kdo bi si mislil!- teklo dalje. Nekaj dni brez interneta me seveda pušča ravnodušno, sicer ob prisotnosti dejstva, da s svetom in spletom operiram prek pametnega telefona, ki pa mi ga bodo verjetno odklopili v prihodnjh dneh, kajti rok za plačilo je bil -hmnja…včeraj.

Realnost je pač takšna, da redni dohodek le redko zadostuje za pokritje vseh mesečnih stroškov, kajti nemalokrat se zgodi tisto, nepredvideno.

Pokvari se avto, pa centralna, pa….klinc.

In tako manevriram in kupčkam in obračam tiste šolde, določene obveznosti prelagam na nek kasnejši čas, k sreči je pač tako, da poleg dohodka preko meseca pricurlja še nekaj denarja, občasno kak večji znesek, večinoma pa so to manjše vsote. Torej -vsotice. In od vsega sta mi za življenje najmanj pomembna ravno internet in telefon, zato, če že moram, odlagam ravno to dvoje.

Misel bi pravzaprav lahko bila precej depresivna in takšno stanje kar nekako nedostojno, kar najverjetneje tudi je, saj dostojanstva v tem, da s prisluženim plačilom ne zmoreš preživeti meseca, nekako ne vidim. A samopomilovanje nikakor ni ena od mojih vrlin, v lonec ga tudi ne morem dati, še manj plačati z njim interneta, tako se znajdem majčkeno po svoje in poskrbim, da kljub vsemu živimo vsaj za silo dostojno življenje. Kajti nihče drug ne bo poskrbel za to.

In ko je prejšnji teden kapnilo nekaj denarja na račun, sem ob tuhtanju, ali naj plačam vse račune za internet, ali le enega in plačam še recimo telefon, vehementno zamahnila z roko, potiho siknila tisti ”Ma, k vragu!”, popokala mulčka v avto in privoščili smo si pravi hedonizem! Ogled kinopredstave, s pijačo in pokovko, seveda v 3D in z VIP sedeži, nato pa smo zavili še na sladoled in kupili 4 knjige! Kasneje me je malce grizla vest, kajti tako neodgovorno ravnanje neki odrasli, odgovorni osebi pač ne pritiče, ampak sem se dokaj hitro uravnotežila, sploh ob neizpodbitnem dejstvu, da brez interneta tudi spletnega bančništva ni in je potemtakem precej lažje zaviti v kino, kot plačati položnico. Pa tudi žareče očke in navdušeno čebljanje mi je nakako nakazovalo, da je bila ta poteza kar pravilna.

Jebeš internet torej!

In tako je dva dni kasneje ob naslednjem prilivu sledila že kar logična poteza – hop! smo skočili po tople škornje, kajti male nožice v tem vremenu vsekakor potrebujejo nekaj toplega, mehkega in nepremočljivega.

Ampak!

Tu se neha, absolutno in brezpogojno, naslednji cekini gredo definitivno za poplačilo teh dolgov, saj si nikakor ne želim na glavo nakopati svete jeze operaterjev, kljub nezmožnosti vizualizacije, kako bi to sploh zgledalo. Kakopak takole nastanejo še dodatni stroški, priklop in odklop, kar je iz mojega vidika bedarija, saj mi dejansko niso nič odklopili, še manj priklopili, zgolj omejili so mi dostop, pa dobro, resnično nimam volje se ubadati s tem, seveda pa tudi kazen za nepokorščino mora biti, mar ne? Pravila so jasna, kot tudi datumi, jaz pa jih namerno kršim in niti najšibkejši živec mi ne trzne ob tem.

Pišem kljub temu nemoteno, kot počnem vse ostalo, žalostno je le dejstvo, da ob vsej pameti, ki bi jo naj premogel moj telefon, jaz ne premorem niti kančka interesa, da bi osvojila vsaj manjši del možnosti, ki mi jih ponuja. Pa vendarle, v takem trenutku pride prav, z njim se da postoriti praktično vse, si pa vedno obljubim, da bom manjko uspešnega rokovanja nadomestila v prihodnosti, kar se seveda nikoli ne zgodi. Tokrat na kaj takega niti ne pomislim, saj bodo vse nerešene dileme zaključene že v par dnevih, morebiti celo urah. O da, to pa bo popoln odklop. In še vedno niti trznem ne.

Zgodba

Privzet

Preveč zidov gradim in premalo mostov.

Zvenelo je kot očitek, ki pa sem ga sprejela mrtvo hladno. S skoraj neopaznim skomigom ramen in drobnim nasmeškom.

Vem, srce, vem.

Nič novega mi nisi povedal, kajti to je moja, povsem zavestna odločitev.

Jebeš mostove, globina pod njimi je smrtonosna. Gradimo jih površno, malomarno in kaj hitro se zgodi, da se nam pod prvo težo vdrejo pod nogami. In četudi v gradnjo vložimo precej truda, skrbi in ljubezni, nam prav lahko nasprotna stran uniči ves trud. Kajti za gradnjo mostu sta potrebni obe strani. In ni dovolj le obojestranska želja in pripravljenost, brez porpežljivosti in preciznosti se kaj hitro zgodi, da na mestu stičišča zazija strahoten prepad.

Nasprotno pa so zidovi varni, domači in ljubeči. Postavljaš jih brez opiranja na druge, brez pomoči. Nudijo pribežališče, varnost, vso žametno mehkobo nekega udobja in predvsem distanco.

Rada opazujem z distance. Ljudi, njihove utrujene, izmučene obraze in spet druge, sijoče, žareče, z osuplostjo spremljam njihove zgodbe, ki jih vneto zapisuje neumorna roka življenja.

Zgolj zgodbe smo, ki čakamo, da nas bo kdo prebral. Nekatere s pustimi, dolgočasnimi platnicami, a tako vsebinsko bogate, spet druge v mamljivih ovojih, ki jih polni le dolgočasno, duhamorno blebetanje.

Mostovi, zidovi, popisani listi in zaprašene skrinje spominov, koliko šteje vse to, v očeh drugih ljudi, v očeh opazovalca, bralca, naključnega, površnega, ali tistega bolj preciznega? Tisto večno hrepenenje, nikoli potešena lakota, kakšen namen ima pravzaprav, poleg tako očitnega, tako avtodestruktivnega?

Smejemo se zgodbam, tistim lahkotnejšim, ob nekaterih nas stiska v prsih, ob drugih obnemimo, ali nam celo zaledeni kri v žilah, listi pa se obračajo, sunkovito, mine dan, leto, življenje in vse je nepomembno. Tkemo bližino, kot tudi distanco, oddaljenost je včasih tako pomirjujoča, kajti stvari se skristalizirajo, če jih pogledaš z razdalje in ni drobnih detajlev, ki bi begali um in preusmerjali pozornost. Distanca pripomore pri razumevanju zgodb, vzgibov, hotenj, vseh vzrokov, ki ljudi ženejo v neka dejanja. Brez čustvene vpletenosti, brez simpatiziranja, brez odpora.

To velikokrat dobim servirano kot očitek, kajti ljudje, ki so mi blizu, praviloma skoraj vsi želijo slišati pristransko mnenje, takšno, ki bo pobožalo njihov ego, jim dalo vedeti da imajo prav, četudi v sebi vedo, da temu ni tako. Želijo potrditve.

A jaz se upiram temu, dati, kar ljudje želijo. Trudim se dati zgolj tisto, kar zmorem. Kar hočem in želim. Mnogokrat je precej naporno, nerazumljeno in sprejeto z neodobravanjem. A temu navkljub bom vedno še tako ljubi osebi povedala, da počne neumnosti, kot bom nekomu, ki mi je sicer zoprn, priznala zasluge, ker je nekaj opravil dobro. Potrebujem to, za nepopačen odsev v ogledalu. A potrebujemo različne stvari. In če je zame potrebno, da v sebi čutim pomirjenost, je za nekoga drugega nujen odziv sveta. Da se ga gladi in boža, postavlja na piedestal, le tako raste njegova vrednost, četudi navidezna. Vrednost pa je hecna stvar, povsem odvisna od opazovalca samega. Kajti vsaka zgodba ima svojo vrednost, interpretacijo. Ne delam si utvar, da je nima tudi moja, povsem odvisno, v rokah koga bo končala. Jaz jo zgolj živim, vpliva na dojemanje drugih niti ne želim imeti. Ker je nepomembno in niti malo mi ni mar, če to zveni vzvišeno, ali zgolj kot vdanost.

So ljudje, ki so se me dotaknili, pa je to, obče gledano, povsem nepomembno, kot je nepomembno to, da so tudi takšni, ki se mi zdijo hudo iritirajoči. In te, slednje, sem se naučila povsem prezreti. Globalno morebiti to ni nek dosežek, zame osebno pa vsekakor je. Kajti le tako se lahko pojavim povsod, kjer želim, brez strahu, koga bom morebiti srečala, ali kdo se bo obregnil vame. Enostavno jih prezrem, postanejo nevidni, s tem pa se izognem tudi temu, da bi se naslajala ob opazovanju njihovih poizkusov česarkoli že, ob ugotovitvah, kako pomilovanja vredni pravzaprav so, zoprni, dolgočasni, licemerski, karkoli je že tisto, kar jih dela meni tako nevšečne. In to je del, kjer sem precej zadovoljna sama s sabo, z zmožnostjo presečti te, sicer povsem človeške vzgibe. Ker mi ni potrebno graditi si lastne vrednosti na pomanjkljivostih drugih. Ker mi ni potrebno neprestano opozarjati nase, v želji po neki brezpredmetni potrditvi. Precej truda sem vložila v to, kajti ni enostavno sprejeti vsega, kar si. A biti večno v stiski zaradi samega sebe je precej ničevo življenje. Zgodba, ki je preveč uničujoča, preveč tragična in moja zgodba se pač ne bo pisala tako, čeprav morebiti nimam absolutnega vpliva na to.

In četudi se odvija za zidovi, v svetu, kjer je premalo mostov, so v njej dih jemajoča poglavja, kajti ga ni zidu, ki bi ne bil prepusten, vsaj za ptičje petje, piš vetra ali drobcen žarek, kot tudi še tako trden most ne pomeni, da si ob napačnem koraku ne boš poškodoval vsaj gležnja. In vedno bolj pri srcu mi je, ta moja zgodba, vedno se obrne v moj prid, četudi je v določenih trenutkih izgledalo povsem brezizhodno in uničujoče, preobrati so bili vedno veličastni, lekcije osvojene, vsako novo zavedanje je prineslo določeno mero spokoja, sprejemanje je privedlo do razumevanja, predvsem lastnih dojemanj in občutenj.

In dovolim si jih, vsa, v vseh razsežnostih, vse, kar jih premorem. Dovolim si tudi čuditi se, sebi, svetu, ljudem in njihovim zgodbam. Dovolim si pokukati izza zidu.

Dovolim si biti.