Proti vetru

Privzet

Obrnem ključ, stran in veter.

Za škripajočimi durmi je zatolhla praznina in prazne strani, v vse smeri neba.
Skozi vlažne špranje piš zgubi precej moči, a še vedno ježi kožo in tuleče reže do kosti.
Ne obračam se po vetru, a zaradi upora vedno nekaj poči.
Skala, kost, srce.
Brskanje po črepinjah je umazano, nehvaležno delo, a vihanja nosu še nisem privzela,
zgolj privadila sem se na do komolcev okrvavljene roke.
Roke, ki trepetavo obrnejo ključ in tipaje v temi iščejo smer.
Roke, z od ihte pobledelimi členki. Z nohti, zasajenimi v dlani.
Roke, ki se plaho dotikajo kože.
Do perfekcije sem izpilila očitajoč pogled, ki ga namenjam podobam na zrcalnih površinah.
Odboj je tuj in grotesken, gladkost in sijaj vsekakor nista v naravi stvari v mojem svetu.
Zaobljeno in mehko se sprevrže  v ostrorobo in hrapavo, da dlani spet zakrvavijo.
Mesečna izguba krvi terja svojo ceno.
Bledim, do prosojnosti, a očitnost me navdaja s strahom, prefinjeno skrivam svoj notranji ustroj.
Stojim si ob strani, pokončno in vzravnano, a ne zrem dovolj daleč v prihodnost,
da bi lahko prezrla podprto hrbtenico.
Še vedno pilim igro vlog.
Levinja sem, s smrtnonosnim ugrizom in zamahom šape. A s stiskom čeljusti drobim le lastne kosti.
In tisto zanikrno, garjavo ščene, ki ob nogah prosjači za drobtinice, ki jih z malomarnim zamahom roke pometeš z mize,
za katero prirejaš prostaške gostije.
Mati, ki poseje na tisoče poljubčkov dnevno na drobne glavice.
Uho, ki posluša in sliši, um, ki razume, četudi sramotno.
Vdano in predano telo, ki s svojo toplo mehkobo ustvarja hrepenenje, tako silovito, da kot bučeč ocean buta
ob čeri pogubne odvisnosti.
Plah in mil deklič.
Besneča furija.
Zmajevka.
Hladnokrvna prasica.
Boginja.
Kup nesreče.
Vedno v pripravljenosti, na uslugo, na skok.
Spomladi poženem vitice, s katerimi se oprimem življenja, se vijem proti svetlobi in vpijam njen medeni napoj,
a jeseni je čas, da odvržem iglice in bodice, jih zamenjam z debelim in toplim puloverjem, ki toliko skriva in obljublja.
Zimo preživotarim.
Stvar navade, moč nagona.
Vzorci, temeljito priučeni, a vedno znova kot da se zgodijo prvič.
Čudež življenja, živčevja, razuma.
Šepečem si bajke, uspavanke in recpete za čarobne zvarke.
Opoj lastne nežnosti in glasu iz ozadja.
Nekje s strani, ki je vedno prazna.

Tisto… nekaj

Privzet

Spet je tu. Tisto… nekaj. Kot črna, lepljiva senca mi sledi, tesno za petami, navdaja me z grozo, da norim in besnim v sebi, a ne morem se je otresti, niti je pustiti za sabo, drži se me kot pijavka, parazit, ki se hrani z mojim strahom. Mogočna gmota nečesa tesnobnega, neoprijemljivega, nekaj kar je tam, v slepem kotu in raste, se veča, steguje po meni svoje hladne, ostudne ude in nimam volje, da bi se uprla, ostro in srborito, prepuščam se in dovoljujem, da me použiva, temeljito in pogoltno. Plen sem, lastnim kreacijam, neodvisnim od zunanjega sveta.
Ne hodi, sem mu rekla. Pa se je le nasmejal, točno vem, da me ne bo upošteval. Počutim se kot kup dreka in niti ne vem točno zakaj. Ker ne zmorem zahtevati zase tiste tako potrebne samote? Ker se zdim sama sebi egoistična pizda? Ker se bojim, da bom takšna izpadla v njegovih očeh?
Dušim se pod težo vsega. Preveč sem si naložila na pleča, preveč bremen, preveč preteklosti, preveč odnosov, stisk, skrbi, preveč dela, preveč odgovornosti….preveč, preveč!
Morala bi biti dobro, saj mi pravzaprav nič ne manjka, vse imam, kar se mi je od nekdaj zdelo pomembno, potrebno in še več, pa vendar me še vedno zadanejo ta obdobja, ko se zgolj prekladam iz enega kota v drugega, nesposobna kaj več od osnovnih življenjskih funkcij.
V glavi vre. Bežim sama pred sabo, pa nimam kam in se hkrati kot utopljenec same sebe oklepam. Ne vidim smisla, še manj pomena, le brezup, bedo in črno gmoto nekje izven vidnega polja.
Je to depresija? Ali se ta definira potem, ko se človek neha umivati, si prati lase, ko usmrajen ždi zgolj v enem kotu in se mu niti prestaviti več ne da? Sploh smem biti depresivna, nehvaležnica? Saj imam vendar vse! Dom in krasne ljudi okoli sebe, finančno mi gre dobro, imam pogovore, imam fuk, to gre pri meni z roko v roki, če se nehajo pogovori, se neha fuk, nato gre tako ali tako vse v kurac, a kako negovati, vzdrževati odnos v takem stanju, ko postanem zlobna, bevskajoča psica, pripravljena iti preko vsega?
Dobro je, za spremembo, biti z nekom, ki je dosedanje življenje preživel brez travm, stisk, ki je nepoškodovan, poln optimizma, entuziazma, ki se veliko in iskreno smeje, dobro je, ker mojih blodenj ne jemlje resno, ker mi ne dovoli pestovati vsega mojega sranja in me razoroži v trenutku, preden sploh uspem planiti po njem kot pobesnela zver. Dobro je in dobro mi dene, zakaj torej jaz nisem dobro? Nekaj bi, pa ne vem kaj, pa spet ne bi, a ne vem česa.
Zakaj ne zmorem zgolj biti, tako preprosto zveni. Mogoče tukaj tiči zanka, saj vendar SEM, a kaj, ko sem vse, kar ne smem biti, kar nočem biti, a spremembe si niti ne želim, pa četudi bi premogla željo in voljo, mogoče niti ni nič, v kar bi se lahko spremenila, kaj če je to to in konec?
Sploh znam živeti brez pritiskov? Mar sem kot tiste globokomorske ribe, ki se razpočijo na kopnem, če ni več teže celotnega oceana nad njimi? Se mar želim razpočiti, pa si ustvarjam navidezen pritisk, da sploh lahko diham?
In da, nastopilo bo obdobje, ko se mi bo zdelo, da lahko osvojim svet, ko bom stala nad vsemi in bom zmogla vse, nasprotni pol, skorajda manija. Mar moje duševno stanje res ne zmore biti uravnovešeno?
Spet se ukvarjam z občutkom ničevosti. Ničvrednosti, nevrednosti. Dopovedujem si, da sem to že predelala, a očitno neuspešno. Se bom kdaj zmogla, znala pravilno ovrednotiti in nato živeti s tem? Si zmorem priznati, da potrebujem potrditev v očeh drugih, meni ljubih ljudi, a kaj ko mi hkrati ta potrditev nič ne pomeni in delam z njo kot prasica z mehom, pa spet – saj si jo vendar zaslužim, vsaj občasno.
Hrepenim po izolaciji, distanci, a kaj ko v osami zapadam v takšna avtodestruktivna stanja, glodam in se žrem, stiskam se za vrat, pa spet – potrebujem svoje ljudi, svoje kredelo, nisem samotar, čeprav se včasih želim v to prepričati, potrebujem občutek pripadnosti, da pripadam in da nekdo pripada meni.
Življenje mi očitno nikoli ne bo prav, preohlapno je, ali pa me stiska in duši, kot obleka instant modnih koncernov, krojena po enotnih standardih, ki ne dopušča drugačnosti, odstopanj in se prilega zgolj tistim z merami izložbenih lutk.
Mogoče pretiravam, se preveč ukvarjam sama s sabo, s svojo duševnostjo, mogoče dajem preveliko težo preteklim dejanjem, vsemu, kar sem storila in tistemu, česar nisem. A kaj, ko ne znam drugače, najverjeteje niti nočem, večno bom nihala med dnom in vrhom sveta, med temačnimi, strašljivimi globinami ter s soncem obsijanimi planotami.
Se zmorem sprijazniti vsaj s tem? Očitno mi ne gre najbolje, mogoče zahtevam preveč. Od sebe, predvsem.