Ta svet (dobra vila II.)

Privzet

S pogledom ošinem čemerne pečine, ki v negibni tišini pričakujejo moj skok. Pogled uperim v globino, na povsem mirno, kovinsko sivo gladino.

Telo, napeto v pozornosti, je pripravljeno. Vdihnem, kot bi hotela zajeti zrak za neskončnost in se odrinem. Stegnjenih rok, povsem osredotočena, švignem skozi hladno ozračje, kot z vso silo v sovražnika zalučana ost. In tisti trenutek, ko se konice prstov dotaknejo gladine, obstane čas, zdi se kot dušeča večnost, obvisim v zraku, povsem nemočna in čakam, počutim se trapasto in nekako zdolgočaseno, peklenska igra nekih misli.

Čakanje se preseka, v hipu in oblije me hladna voda, z nekaj zamahi se, vzradoščena, poženem v globino.

Ne maram mrzle vode, a tukaj se hlad občuti drugače.

Vem, da je.

In nič drugega.

Poživi mi telo, na nek nedefiniran način, pomeša se z odrevenelostjo in ves čas poskušam opredeliti občutke, a kot bi se glava ne zmogla uskladiti sama s sabo, nato imam dovolj in ogorčeno utišam vse glasove, pustim jih zadaj, poženem jih od tukaj, kot garjava ščeneta in sproščenost, ki nastopi, je popolnoma osvobujoča. Kljub strahotni količini vode, ki me obdaja, lahko diham povsem normalno, ne preseneča me, saj je ta svet narejen zame.

Temačna globina je zastrašujoča, a ne občutim stiske, ne strahu. Tam doli ni ničesar, nikjer ni ničesar, ta svet nima življenja, sam si in tisto kar pripelješ s sabo. In v to globino bi lahko pripeljala le svoje demone, ki pa mi ne bi polnili pljuč s strahom, ah kje, prav vsakega od njih kadarkoli izzivalno počohljam pod brado in se nato spretno izmaknem šavsu ostrih, jeklenih čeljusti. Premnoge krvave bitke smo že bili skupaj, da bi si ne bili domači in njihovo morilsko besnenje me pušča v nekakšni melanholični ravnodušnosti.

Dvignem se nad gladino in se usmerim proti obali, ne razločim je, razdalja je prevelika, a s pronicljivo natančnostjo občutim kje je, zamahi so dobro odmerjeni in suvereni, za sabo puščam globino in še tudi tedaj, ko z nogami stopim na trdna tla, je obzorje prav bizarno, ne razločim vode, kopnega in neba.

Stopam naprej, s telesom režem v gladino, korak je odločen, ne občutim obotavljanja, ne ihte, in ko me voda obliva le še do kolen, se pred mano začno izrisovati mehke linije, ki nakazujejo, kje se konča voda in začne obala.

Mokri lasje se mi lepijo na ramena in prsi in kapljice vode mi polzijo prek telesa, pomislim, kako prijetno bi pravzaprav bilo, če bi tukaj sijalo vsaj eno zanikrno sonce, čigar žarke bi vpijali moji odreveneli udi. A tudi toploto in svetlobo prineseš s sabo, te pa tudi v najbolj idealnih pogojih premorem bore malo.

Nato jo uzrem, sprva kot meglen obris, nato vedno bolj razločim veličastno pojavo, kot svinčen vojščak stoji povsem negibno in vzravnano. Preplavita me vznemirjenje in adrenalin, kot vedno, kadar je v bližini, ne zmorem pa razrešiti uganke – sem mar jaz njo privedla sem, ali ona mene?

Z vsakim korakom postaja večja in razločnejša, občutim skorajada neslišen prhut njenih kril, ne vidim ga, še od blizu je neopazen, a mi obleži kot kepa v želodcu.

Pomislim, da je pravzaprav fascinantno, kako po svoje se je razvila. Ustvarjena je bila iz potrebe. Najprej v podobi majhne deklice, neopazne, iste starosti in primerljivih doživetij. Kot nekdo, ki mu lahko zaupaš stvari, ki jih nikomur ne moreš. In ne smeš. Kot nekdo, ki te razume in bodri, se s tabo veseli vsakodnevnih drobnih zmag.

Nad sabo, nad drugimi, nad svetom.

In ti položi dlan na skuštrano glavico, ponudi ramo, kamor zakoplješ objokano lice in je krasna družba za nočna hihitanja pod odejo.

Ustvarjena je bila, ker je tudi to način, kako se preživi.

Razvijala se je in se prilagajala, obdala telo z luskinastim oklepom, pognala mogočna krila, da se je lahko umikala v drug svet, na svojem telesu celila meni zadane rane, nosila brazgotine, dobra vila, ki je postala mogočna, temačna in brezkompromisna kreatura.

Približam se ji in za hip obstanem, božajoče me ošine s pogledom in med tem malce nagne glavo, ta njen gib me vedno znova navduši, tako nečloveški, nekako robotski je, kot bi med vratom in glavo imela kroglični ležaj, v bistvu je prav shrljivo, kako ti lahko preprost gib glave zaledeni vso kri v žilah.

Zazre se nekam v daljavo, jaz pa molče obsedim poleg nje in si ožamem vodo iz las.

Tukaj ne govoriva, besede niso potrebne, nikoli niso, čeprav premnogokrat vrejo iz najinih ust, ostre, strupene, neusmiljene in četudi so odveč, dovolj je le zaznava, a kot bi se le v tem svetu zavedali, da je temu tako.

Zato me preseneti njen glas, ki se kot ostra britev zareže v pusto ozračje.

”Dobro je, da te ni imel rad.”

S široko odprtimi očmi bolščim vanjo, a mi ne nameni pogleda. Odločno zre predse in ponovi, tokrat za odtenek mehkeje.

”Dobro je, da te ni imel rad. Ker se imaš zdaj rada sama.”

”Vem…” prikimam, z drobnim nasmeškom na ustnicah. Prevzame me veličastnost tega drobnega spoznanja, s prsti se dotaknem konice mogočnih, vranje črnih kril in se zazrem, kamor pač zre ona.