Drevo

Privzet

Želela sem posaditi drevo.

Citrus, figovec, ali kaj podobno trapastega, kajti v teh razmerah, na tem območju, bi kaj takšnega le s težavo uspevalo. Pa kljub temu, nekako simbolno, zame, ki trmasto vztrajam v vseh nemogočih razmerah, kljubujem, se upogibam, ne pustim pa se zlomiti, zatreti.

Nato me je izdalo telo.

Z bolečino, škatlico protibolečinskih tablet in napotnico, čakajoč na operacijo, se upiram grozi, ki me obhaja ob zavedanju minljivosti, staranja, obrabe. Groza izvira predvsem iz strahu pred nefunkcionalnostjo, odvisnostjo.

Ne maram se opirati na druge, se zanašati na usmiljenje in pomoč drugih, biti v večno breme nekomu. Stvari postorim sama, tudi težja opravila, poprimem za sekiro, motorno žago, sestavim pohištvo, kar je pač potrebno.

In rada imam svoje telo. Čudovito se mi zdi. In ne le v estetskem ter seksualnem smislu, čeprav tega nikakor ne gre zanemariti, čudovito se mi zdi predvsem v funkcionalnem smislu. Res poredko zataji, ne podleže boleznim, poškodbam, okvaram in ker sedaj doživljam prvo resnejšo situacijo, me stiska v prsih.

Škatlica je še vedno nedotaknjena in vsak dan znova razmišljam, kako je to pravzaprav  idiotsko.  Saj ne, da bi človek goltal tablete kot pokovko, a če te nekaj hudo boli, čemu trpeti in si ne olajšati bolečine? To je povsem razumska opredelitev, a racionaliziranju navkljub, se škatlice ne pritaknem.

Bolečina je dobra in je potrebna.

Dokler je prisotna, vem da bom delovala v skladu s svojimi zmožnostmi, zato želim, da me telo opozarja, četudi je to opozarjanje v obliki konstantne, kljuvajoče bolečine, ki je na trenutke celo nevzdržna.

Tudi to je racionaliziranje, predvsem neke prvinskosti, instinktov, biti bitje, ki zmore in hoče prisluhniti lastnemu telesu.

In tako čakam, ker zadeva menda ne spada pod nujno, v našem zdravstvu je verjetno nujno le, če se prikažeš z razčesnjeno betico, drobovjem v naročju in odsotnostjo dihanja. Vse, kar je manj od tega – čakaj, stisni zobe in žri tablete.

Prav.

Vendar ob preobilici časa in splošni spočitosti telesa um deluje skorajda histerično. Premlevam, tuhtam, razčlenjujem, predalčkam, se sprašujem in si odgovarjam, seveda nezadovoljivo, vedno znova in spet od začetka. Če k temu dodam še pomanjkanje spanja, nastane en sam kaos. Morebiti res veličasten, a še vedno kaos.

Nato pride on.

Ko ga ni, ves čas občutim hrepenenje. Tisto nežno in nedolžno, skorajda sramežljivo.

Po preprosti bližini, stisku dlani. Da mi zakoplje obraz med lase in me vdihne vase. Da mi nameni tisti pogled, poln naklonjenosti in oboževanja, kljub temu, da sem vsa neuravnovešena, mrkogleda, razmršena, v eni od njegovih majic, ki so mi precej prevelike, oboževanja verjetno precej nevredna.

Skrbi ga zame.

Skrbi ga za moje telo. In rad ga ima. Drugače kot jaz, kakopak, a vendar mi nadvse godi, kako vsak poljub zveni kot pesem na koži, ko vsak dotik pusti za sabo sled navdušenja, ko mi šepeče v uho traparije in me spravlja v smeh.

Ekstaza. In bolečina.

In drevo, ki čaka, kot čakam tudi jaz. Na operacijo, na njegove poljube, na notranji mir in tišino.

Jebemti, lajf…