Biti dovolj

Privzet

otherside_of_the_rainbow-1382649030

Všeč mi je ta svet, malce bolj barvit.

Svet, ki je nastal, ko sva s poljubi, tako drznimi, odrinila sivo in mrakobno nebo. Ustvarila sva prostor in ga napolnila z občutki, toplimi, svilnatimi in tako dišečimi.

Z začudenjem zrem v oboževanje, ki se zrcali v tvojih očeh. Občutek ničvrednosti, ničevosti, je zakoreninjen precej globoko. Moj pogled je mehak in predan, za zelenilom oči pa vihrajo bitke. Ne veš zanje, ne veš za dvome, strahove, za stiske in vprašanja. Ne povem ti, ne izdam ti svojih skrivnosti.

Brez pomena se mi zdi.

Ko te nekdo, ki te pozna v dno bistva, preprosto izbriše iz življenja, kot v naglici površno zapisano besedo, ki kazi celoten sestavek in za nekaj potegi ostane le belina na papirju, ki jo nadomesti z umetelno zapisanim zaporednjem črk, ki ustvarijo nov pomen in niti najbolj ostro, izurjeno oko ne opazi, da je nekoč bilo tam nekaj drugega. Nekdo, ki pozna vse tvoje temne skrivnosti, bolečine, travme, pa se te otrese, preprosto, kot otreseš smetko iz pražnjega suknjiča. Postane ti jasno, da je vse skupaj precenjeno, eno navadno sranje, sorodnodušnost, vezi, razumevanje, zaupanje, vse skupaj je ena sama laž, ki se je oklepaš, ker je tvoja resnica prevzela nje podobo.

Zato molčim.

Spustila sem te blizu, mogoče preblizu, a ne dovolim ti vstopiti. Ne še.

Moje srce je kakor mračno, zaprašeno podstrešje, polno zabojev, v katere nostalgično shranjujem vse, kar me je izklesalo, izoblikovalo. Shranjene imam besede, dotike, občutke, ljudi.

Nekateri zaboji so prekriti z debelo plastjo prahu, nikoli jih ne odpiram.

Natanko vem, kaj je v njih in kaj bi povzročilo odprtje težkega, škripajočega pokrova.

Spet drugi so polni odtisov, prepoznavne so sledi dlani, na poseben način jih pogladim, preden pokukam vanje.

Nekaj je povsem novih, lesketajočih in zloščenih. Med njimi tudi takšen, ki ga ne odpiram. Je eden tistih, na katerem se bo nabiral prah.

Želim si te prijeti za roko in te popeljati v to mrakobno notranjost. Skupaj bi odkrivala skrivnosti, dragocenosti in tudi navlako, vse kar se je nakopičilo v teh letih.

Plaho in s povešenim pogledom bi ti pokazala vse, kar sem.

A že sama misel na to me navda z grozo in tesnobo.

Nikoli več.

Ta prekleta težnja po sprejetju, po razumevanju, žge me od znotraj!

A  jo prikrijem, z ljubečim nasmehom in iskricami, ki si mi jih nasul v oči.

Lahko sem ti povsem predana in lahko sem jaz le zase, ker zate bi bila preveč.

In tokrat mi bo dovolj, da sem ti dovolj.