Splet ni svet

Privzet

unnamed

Svet je postal fucked-up prostor. Na vsakem koraku lahko to slišimo, preberemo, vidimo. In modro prikimujemo, z izrazom največjih mislecev in učenjakov na obrazih.

Pa je res? Moja opažanja so malce drugačna od splošno privzetih. Splet je fucked-up prostor. In splet ni svet.

Kajti na spletu si lahko vsak ustvari svoj svet. In postane karkoli želi. Ponavadi vse tisto, kar v svetu ne (z)more biti.

Svet pa je, ko izločimo splet, prav tak kot je vedno bil. Z ljudmi, ki so prav taki, kot vedno. Svakojaki, bi rekli oni malo južneje, tisti, ki jih ne maramo, ne v svetu, ne na spletu.

In v svetu se dogajajo stvari, kot so se dogajale vedno. Igre prestolov, vojne zvezd, lov na čarovnice, enajst tisoč batin, zločin in kazen. Igre, predvsem. Ker – že od nekdaj, ljudje strašansko radi igrajo. Si nadanejo maske in predstave se vrtijo, ena za drugo, brez prestanka, neumorno. Fascinantno je, kako obupno si človek želi biti vse, kar v resnici ni in kaj vse je za to pripravljen storiti. Ampak svet je grd, mar ne, igralci se utrudijo, maske odpadejo, ljudje spregledajo, včasih prej, drugič malce kasneje, ampak dejstvo je, da v realnosti je nekako nemogoče igrati igro konstantno, ves čas.

In tukaj nastopi splet, v vsej svoji veličini. Kako nam je olajšal delo! Najdemo ljudi, ki jih sicer ne bi, seveda istomisleče in nam podobne, privzamemo lastnosti, ki jih nimamo, kajti morala je zajebana stvar in veliko lažje je z njo udrihati po tipkovnici, kot pa se je držati v resničnosti, za suho zlato prodajamo svojo plehkost, zavito v najprivlačnejši ovojni papir, ki nakazuje, da vsebina pa le ima neko vrednost. In ustvarimo svoj svet, kjer je veliko lažje vzdrževati svojo pojavo, zahteva le nekaj premišljenih trenutkov za tipkovnico in igra je popolna.

Razmišljanje z lastno glavo je postalo precenjeno, mnenja se ustvarjajo na mnenjih, privzame se tisto, ki je časovno in estetsko pravilno lansirano. Občudujem željo in zagnanost nekaterih, zasejati, vcepiti neko mnenje, ponavadi o stvareh in ljudeh, o katerih nimajo niti najmanjšega pojma, ostali pa seveda planejo, popadejo to mnenje, kot najsočnejši kos mesa in ga naredijo za svojega, brez trohice dvoma, da je pa mogoče vsaj malce usmrajeno.

Zdrava pamet, zmožnost presoje, preverjanje dejstev, ustvarjanje lastnega mnenja, vse to je šlo k vragu. Ker ko računalniki ugasnejo, se igra lahko konča, nadaljuje pa se iluzija o super ljudeh, ki imajo vse stvari postavljene na svoje mesto, sterilno čistočo pod prepražnikih, njih morala pa je , le kako drugače, brezmadežna in kot taki si seveda z vso pravico jemljejo pravico, da žugajo s spletnim prstom s svoje namišljene prižnice in velikodušno nudijo ostalim vzgled, kako je vendar treba živeti. Jesti, spati, fukati, pisati.

Lep vzgled, ni kaj.

A kaj, ko se je z življenji drugih tako krasno ukvarjati. Ukvarjanje z lastnim življenjem zahteva precej napora, grdih spoznanj in težkih poti. In odstranjevanje nesnage je umazano, garaško delo, seveda je veliko lažje preusmeriti pozornost na koga drugega, kazati s prstom na njegovo svinjarijo, napore pa, namesto v lastno življenje, vložiti v to, da tudi ostali usmerijo pogled v objekt tvojega zgražanja in tako spregledajo vse tisto, kar se kopiči pred tvojimi vrati. Igra je spet popolna.

Ob vprašanju, zakaj ne maram ljudi, se zdaj še le nasmehnem. Nekam kislo sicer, a kljub vsemu.

Ne maram igre. Ne maram pretvarjanja. Niti z mezincem ne bom mignila za to, da bi nekomu ugajala. Da bi se boljše počutila, če bi me svet in splet videla kot nekaj, kar nisem? Dvomim. Prenaporno je, utrujajoče. Že tako imam precej dela sama s sabo, pa naj si še to nakopljem na glavo? Jebeš to. In jebeš ljudi. Saj svet je velik. S pojavom spleta se je sicer nekoliko zmanjšal, postal dostopnejši. A še vedno je dovolj ljudi za vse. Če bo kdo želel kaj vedeti, me bo vprašal. Če bo nekdo videl v meni kaj zanimivega, se bo potrudil me spoznati. Ker sem vedno ista, v svetu in na spletu, tako lahko živim brez strahu, da se mi bo nekdo prikradel za hrbet in z eno potezo uničil farso, ki jo tako zadovoljno predstavljam svetovnemu spletu. In spletnemu svetu.