Biti človek?

Privzet

Zgodilo se je. Pok. Kuhalo se je dolgo, pa se tega v vsem svojem obsegu nisem niti zavedala. Iskreno – ker se nisem hotela. Ko se distanciraš, osredotočiš le na lasten obstoj, predvsem iz varovalnih vzgibov, varovalnih tako pred drugimi, kot pred sabo, je to verjetno neizogibno.
Pok. Spregovorili sva. Midve, ki ena drugi nisva priznavali obstoja, sva si dali besedo. Glas. Seveda ni bilo nič filmsko romantičnega, veličastnega, bilo je zgolj človeško. Vsaka v svojem kotu, v obrambnem položaju, z nabrušenimi kremplji in še ostrejšimi jeziki. Čakajoč, katera bo prva zadejala rano.

”V vsakem od nas se skriva tema. Zver, krvoločna in nevarna, sposobna, da pokolje vse pred sabo. Moja zna biti strahotna. Že kot majhna deklica sem se jo učila krotiti, obvladovati, kajti nisem zgolj zver in nikoli nisem želela biti. In dolgo sem se je sramovala, jo poskušala prikriti, želela sem biti dobra, kajti dobrota je vsekakor del mene. Pa ne vem, če sem dobra. Kot ne vem, če sem slaba. Vse sem in bitke so včasih neznosne. Kajti nežnost, sočutje, srce je včasih bolj v breme, kakor zver. A tukaj sem, z vsem tem. Ves trud je velikokrat zaman, enkrat prevlada nekaj, drugič spet nekaj drugega. Opravičila ni, kajti vedno lahko sprejmeš drugačno odločitev. In v dobrih časih je enostavno sprejemati dobre odločitve. Ko pa si ranjen, skoraj smrtno, zver z lahkoto nadvlada.”

In tako sva stali, do zob oboroženi in ena drugi smrtno nevarni, verjetno obe v pričakovanju mesarskega klanja. V trepetavi napetosti, katera bo prva zasadila ostre kremplje, pa sva le čakali. O da, bilo je nekaj pihanja, sikanja, šopirjenja, poskušanja dokazovanja premoči, a vse tipaje in previdno. Potem pa…ne vem kaj se je zgodilo potem. Mogoče sva prestari, mogoče preutrujeni, mogoče se nama ni zdelo smiselno, še manj vredno. In ne, to ni sprava, s solzami in objemi, je zgolj poskus razumevanja, sposobnosti empatije, vživetja v drugo plat. In pri tako težkih stvareh, tako dušečih je to skoraj kot korak na luno.

”A zver, zver ni zadovoljna, ne mara porazov, nekaj bo raztrgala, pa čeprav mene od znotraj. Pa mi niti ni mar, nadvlada je uspeh. Nikoli se nisem dobro počutila, če sem drugim prizadejala zlo. Nobenega zadoščenja ni v tem, nobenega užitka. Najhuje je, počutiti se slabo, gnilo, zaradi samega sebe, a včasih ne gre drugače. Za lastno preživetje vsak postane zver, morilec. Pa to ni opravičilo, le z grenkim priokusom si priznam, da je bila kakšna slaba, grda stvar potrebna. Ne zato, ker ne bi zmogla drugače, ker nisem hotela.”

Tako sem torej pozno v noč premlevala in gladila brazgotine, nežno in previdno, da bi ponovno ne zakrvavele. Da, vsaka rana se zaceli, a tudi brazgotina ob pravih vplivih peklensko skeli. Zver je besnela, nihanja, dvomi, dileme. Čakajoč na šavs v drobovje. Sem ravnala pravilno? Mar bi jo na mestu pokončala, psico! Tako preprosto bi bilo! Kakšna bo cena? Za razgaljenje, ranljivost, človečnost je vedno visoka.
Danes je nov dan. In te dni bodo dnevi težki, moreči. Biti človek. Tako zajebano je. A mislim, da nama je vsaj približno uspelo.

Vsa beda razsežnosti nekega žalovanja

Privzet

Stopim pod tuš, da z vročo vodo izmijem iz kože ta dan, tako težak, moreč in ostuden. Lasje mi dišijo po smrti, po žalosti, ne glede na to, koliko šampona vtrem vanje, vonj ostaja, rezek in dušeč, mogoče je šampon precenen in z premalo zvenečim imenom, ali pa se mi je vonj zažrl v nosnici in me bo spremljal še precej časa. Tabletka je že davno popustila, spet preveč občutim, otopelost mi je dobro dela, pomagala mi je nadeti brezizrazno, kamnito masko, za katero sem vljudno pospravila vso bolečino, jezo, žalost, gnus nad ljudmi, nad njihovimi šepetanji, nasmihanji, nad zgroženimi pogledi, nad nezmožnostjo vsaj kančka empatije, ali vsaj hlinjenja le-te, gamat hinavska.
Pogrebi se mi upirajo, gnusijo, ne udeležujem se jih, odpor do njih je že povsem fizičen, a tokrat sem naredila izjemo, ne zaradi njega, ki je bil moj prijatelj, ker kaj pa ima on od tega, pač pa v oporo njemu.

Jeza.
Preklet kreten, za koji kurac ti je bilo tega treba??
Če bi imela možnost, bi te tako usekala, da se nikoli več ne bi pobral, pa da te potem vidim, kako boš bingljal s štrika!
Nekoč si mi rekel, da bi rad znal izklopiti čustva.
Evo, mater, pa ti je uspelo. In čeprav ne verjamem v kakršnokoli obliko posmrtnega življenja, si res želim, da bi lahko verjela, zgolj zato, ker bi potem lahko upala, da nekje si in te boli, svinjsko boli, da z glavo butaš v nekakšen zid onostranstva, ob razmišljanju, kako si zajebal, sunce ti blesavo!
Pa kaj je to z ljudmi v mojem življenju, ter z vrvmi?
In vedno bom zagovarjala mnenje, da ima vsak pravico ne živeti, vsak ima pravico končati svoje bedno, mizerno, nesrečno, žalosti in bolečine polno življenje. Ampak smrt naj bo boljša izbira od življenja.
Pijansko togotnega dejanja v afektu pa ne morem prebaviti. Ne morem in nočem!
Besna sem, zverinsko besna in prav malo mi je mar, če je to čustvo primerno in korektno, morebiti kdo poreče, da ni spoštljivo, pa se mi prav jebe! Zame je nespoštljivo post mortem poveličevanje posameznika ter popolno zanikanje njegovih slabih lastnosti in dejanj. Vsi smo dobri in vsi smo slabi, vsi počnemo dobre stvari, kot tudi bedarije in če sem ti za časa življenja večkrat povedala, da si kreten, bom to povedala tudi sedaj. Obžalujem le, da ti tega ne morem zabrusiti v ksiht! Ker, kaj mi pa boš? Se odvrtinčil iz žare v obliko Casperja in mi stisnil high five, ”sej vem, sej vem, prov maš!”? Cepec.

Bolečina.
Neznosna. Izgube mi ne gredo dobro od rok. Oklepam se vsega, kar mi je nekdo bil in ne znam spustiti. Vrtanje po spominih pa povzroča le še večjo agonijo, še več trpljenja, bolečine. A po drugi strani je s spomini tako, kot z dobro knjigo, ki jo večkrat vzameš v roke. Kraj, kamor se rad vračaš, četudi dobro poznaš konec.
Čas celi rane. Čas celi en kurac! Čas samo mineva. Živim dalje, potlačim, se navadim in vsakič, ko privlečem nek dogodek na površje, četudi izpred dvajsetih let, je bolečina ravno tako neznosna, kot povsem sveža.
To je posebne vrste prekletstvo, neposrečen eksperiment narave, bizarna šala pravzaprav, v eno telo, v eno glavo stlačiti dva tako nasprotujoča si pola. Razum, hladnokrven in kar malo zastrašujoče neizprosen, precizen, že skoraj nečloveški, na drugi strani pa tako intenzivno čustvovanje, občutenje, kar že v osnovi ne nudi nikakršne najmanjše možnosti za uspešno sožitje, sobivanje s samim sabo. Včasih naletim na koga, ki poreče, da je dosegel notranji mir, zadovoljstvo in si mislim- si dosegel my ass. A spet, verjetno preveč izhajam iz sebe, iz tistega, kar mi je poznano, notranji ustroj večine ljudi pa je bržkone precej bolj homogen, kot moj, kar precej olajša življenje samo.

Izdaja
Ko ti je nekdo prijatelj, ko en drugega spustita blizu, preblizu. Toliko besed, težkih, zaupnih, smeha, joka. Neskončne debate, travmiranje ob poslušanju največjega poeta na Balkanu, ob podpori alkohola (kar sicer zmorem tudi sama, a v dvoje je brez dvoma lepše), pogovori o tem, kaj vse si počnemo, kako svinjsko brezobrazni znamo biti drug do drugega. Občutek bližine, povezanosti, domačnosti. Občutek, da se na nekoga lahko nasloniš in da ima le-ta prav tako vedno na razpolago tvojo ramo. In potem….bum! Odločiš se za vrv, namesto za cmerjenje s prijateljem? Občutek izdaje je vseobsegajoč. Zakaj? In z občutkom izdaje pride v paketu še občutek krivde. Smo te imeli premalo radi, smo ti to premalokrat povedali? Naša dejanja niso pripomogla k občutku sprejetosti, bližine, zaupanja? Smo bili bili preveč brezbrižni, težav nismo jemali dovolj resno? Bi bilo drugače, če bi kaj storili, rekli drugače? Mindfuck epskih razsežnosti.

Sočutje
Cmok v grlu, stiska, tesnoba. Dušeča teža v prsih ob misli na ostale prizadete, zaznamovane. Ker da, zaznamuje te, še kako te zaznamuje, ko najdeš ljubljeno osebo bingljati s trama, zarana, ko um še ne loči prav dobro nočne more od realnosti.

Nemoč
Končano je. Tukaj ni več kaj storiti in to je dejstvo, ki se mu organizem upira na vse načine. Dokončnost, ki se je ne da sprejeti. Požrla se bom, tudi zaradi žretja samega. Počutim se prazno, nemočno, izžeto in tako staro. Preveč je vsega sranja za eno samo ušivo življenje. Mogoče je to kazen (Ha! Le od koga?!), ker ne verjamem v življenja prej in potem. Nekaj v stilu – vse te pizdarije bi sicer malo porazdelili med več življenj, a ker ne verjame vanje, dajmo nabutat vse in naj se jebe z vsem v enem samem življenju? Ha! Riiight!
Nisem močna, poln kurac imam biti močna, nočem biti močna, naj gre v kurac vse skupaj! Ranljiva sem, šibka, krham se, vsakič ko me nekaj zadane, me je malo manj. Kot keramična skodelica z okrušenim robom in vsakič, ko z njo treščiš ob rob omarice ali lijaka, se odkruši še malo, dokler se enkrat ne razleti na koščke.
Zakaj jaz nikoli nisem bingljala s štrika, pa bi lahko, tako prekleto priročno bi bilo? Zakaj jaz vedno rinem nekam naprej, pa še sama ne vem kam točno? Zakaj ne tekam s štrikom po svetu, iščem pozornost, izsiljujem naklonjenost, grozim, privezujem ljudi nase? Kaj imam od tega, da se vedno pobiram, kot en kreten rinem dalje, kaj imam od tega, da vedno igram fair play? En kurac imam, to imam. Pa nož v hrbet. In na koncu ostanem sama, s svojo bolečino, bedo, s svojo zblojeno glavo.

Zato vsi skupaj, tisti, ki me imate radi, tisti ki me ne marate, kot tudi tisti, ki me sovražite (Ker o da! Tudi kak takšen se brez dvoma najde!) – jebite se! Tako je, JEBITE SE! Ker na koncu je povsem vseeno, malce popihlja, karte se premešajo in ne veš več, kdo je kdo in kje je kdo. Isti šmorn vsi skupaj, šarite mi po drobovju, mi lezete v srce, pod kožo, v glavo, med stegna, končni rezultat pa je vedno isti, bam po betici! Jebite se!

Ker danes ne zmorem drugače. Ker danes ne vidim drugače.
Jutri…jutri pa bo nov dan. Hura, yeepee ya yey!

”A sebe bi na poklon dao bilo kome,
jer niko od vas ne zna moje brodolome.”

Strah

Privzet

”Poseg bo trajal približno pol ure, opravil ga bom v splošni anesteziji.”
Debelo pogoltnem in ga kar malce nejeverno pogledam.
“V splošni…?” mukoma izdavim. “Ne gre v lokalni?”
“Žal, če operiram v lokalni, boste čutili bolečino. Nemogoče je povsem omrtviti ta del med kostmi in hrustanci.”
Čutim, kako lezem skupaj na stolu in v grlu se mi pojavi cmok.
Podvomim v njegove besede. Ne mi rečt! Kaj vse opravijo v lokalni anesteziji! Operirajo trebušno kilo, opravijo carski rez, en kup stvari, tole pa ne gre? Poskušam ovreči dvom, ker kdo pa sem, da smem dvomiti v kirurgove besede? In hip za tem ovržem tudi to ponižnost pred možakarjem v belem, jebeš to, jebeš, da ima zdravnik vedno prav, a nekako mu ne zmorem kontrirati. Kot bi me informacija povsem ohromila, če bi me operiral v tem trenutku, ne bi potreboval nikakršne anestezije, ne splošne, ne lokalne.
“Pa ne da vas je strah anestezije?” se nasmeje.
“Mah, ne. Ne da me je strah, na smrt me je groza!”

 

To je bilo malo več kot mesec dni nazaj. Uvrstil me je na čakalno listo, pod hitro in sedaj čakam na klic, ko mi bodo sporočili datum operacije, dneve pa preživljam napol nora!
Skušam racionalizirati ta strah. Strah. Saj ne vem, če je strah? Tesnoba, nervoza, panika, groza. Ma k vragu, seveda je strah! Prepričujem se, kako trapasto je in povsem nelogično, neracionalno, saj sem vednar razumno bitje! A bržkone je vsak strah tak.

Vsak dan si rečem- dobro! Se bom pač soočila s strahom! A to je praktično nemogoče, kako se soočiš z nečem, če si med soočenjem uspavan? Nezavesten? Nepriseben? Eno je, če te je strah pajkov, kač, zaprtih prostorov. Kajti to so vendarle povsem otipljive stvari. Dovoliš, da ti pajek leze po roki, pobožaš kačo, vstopiš v dvigalo. Premagaš strah, ali ga pač ne. Tole…mnjah.
In ne, ni me strah anestezije kot take, niti tega, da bi se iz nje več ne zbudila, čeprav je misel na to tudi precej tesnobna. Milo rečeno.

V igri je zgolj nadzor. Groza me je situacij, kjer bi se z mano nekaj dogajalo, pa ne bom vedela kaj. V življenju se nisem nikoli napila v tolikšni meri, da bi ne vedela zase! Ok, to je laž, majčkena, drobcena laž. Enkrat! Ker nisem bila ravno vešča rokovanja z žganjem. K sreči sem imela ob sebi ljudi, ki so poskrbeli zame, me pripravili do bruhanja, kar je sicer sramotno, a je bilo menda potrebno, me spravili spat in pazili name. Marsikdo v takšnih situacijah te sreče nima.  In še danes, dvajset let po tem dogodku me stisne v prsih, če samo pomislim na to, kljub temu, da se ne spomnim popolnoma nič. Absolutna tema. In ni se več ponovilo. Nikoli. Kljub precej burnemu, divjemu najstniškemu obdobju, polnemu raznih eksperimentiranj.
In sedaj tole. Ultimativni odvzem nadzora, na katerega moram prostovoljno pristati. Skoraj bi raje videla, da me operira na živo, kar je spet neumnost, kljub temu, da imam precej visok prag bolečine. In to ni nekaj, s čimer bi se hvalila, dejansko je zoprno in moteče. Ker nekaj boli in boli in boli…do točke nevzdržnosti, jaz pa kar prenašam. Trpim bolečino v meri, ki je povsem nekoristna. Sicer je težko opredeljevati, opisovati stopnjo bolečine. Meni se vedno zdi, da tako pač je. Da tako mora biti in je to povsem normalno. Potem pa mi tu in tam kakšen specialist z rahlo karajočim glasom namigne, da ni normalno. Še manj potrebno in da naj že za vraga požrem tisto tableto!

Kako je strah pravzaprav hecna reč. Ne vem, če sem se kdaj v življenju soočala z njim v tolikšni meri. Hromi me in me navdaja z grozo. Počutje skušam prikriti, občasno se celo norčujem iz situacije. Skušam preslepiti, predvsem samo sebe. A um dela po svoje. Nimam apetita, čutim da me grabi panika, tesnoba. Slabo spim. Ponoči vstajam, si prižgem cigareto in mozgam.
Sedim za mizo, kjer vlada kaos. Dobesedno. Kupi risb, osnutkov, zapiskov. Med vsem tem pa poln pepelnik, skodelice napol popite kave, svinčniki, flumastri, rotringi, nalivna peresa. Učim se kaligrafije, kar me po svoje zabava. Lepopisje resnično ni moja vrlina, naj bo dovolj, če rečem, da včasih, ko kaj berem za sabo, zgolj ugibam kaj sem napisala. Obup. Zato mi to predstavlja poseben izziv in mi prinaša precej zadovoljstva, saj sem v svojem bistvu vendar estet! Rišem, skiciram nove osnutke, dokončujem že narejene, med tem me zagrabi in pišem, čeprav to pisanje najverjetneje nima neke vrednosti, saj gre zgolj za izlivanje trenutnih občutkov in vsega tistega, kar mi v  danem trenutku pade na pamet. Obnašam se, kot bi se mi iztekal čas in moram zdaj, točno zdaj spraviti na papir vse, kar imam v glavi. Ker ne vem, kako bo potekala pooperativna rehabilitacija, koliko volje in možnosti bom sploh imela karkoli početi. In zaradi tega se počutim trapasto, sama sebi grem na živce. Utrujena sem, neprespana, tečna.

Razumem kirurgov vidik, verjetno raje operira povsem neprisebnega pacienta, saj se sicer lahko kaj hitro zgodi, da se polurna, rutinska operacija sprevrže v ukvarjanje z osebo, ki ji postane slabo že ob misli, da bo nekdo zarezal v njeno telo. Če razmišljam o tem, nimam kakšnih večjih težav s tem dejstvom, a spet, ne morem vedeti zagotovo, saj še nisem bila v takšni situaciji. V življenju še nisem bila resneje bolna, nikoli si nisem nič zlomila, zvinila, odrezala. In kar je še teh, travmatičnih dogodkov za telo.
Nekoč sem se sicer tako hudo urezala v prst, da sem se onesvestila, ampak dobro, to je bil res idiotizem brez primere. Stara sem bila nekje 15, 16 let, ko mi je med pomivanjem posode počil kozarec v roki. Uspelo mi je prerezati žilo na prstu in kri je v curku brizgala iz njega, kar se mi je zdelo fascinantno! Porodilo se mi je vprašanje, koliko krvi izteče, preden se krvavitev ustavi, zato sem pod roko podstavila kozarec. In čakala. Očitno sem do tistega trenutka že izgubila toliko krvi, da nisem bila več sposobna trezno razmišljati, vse skupaj pa se je končalo tako, da me je mati našla nezavestno na tleh, v luži krvi. Seveda panika, doktor je prihitel na dom, sumili so poskus samomora. Še dobro, da sem se urezala v prst in ne kam drugam, drugače bi težko kogarkoli prepričala v nasprotno. In kaj si je mislil doktor ob pogledu na kozarec s krvjo… hmnja, zgolj predpostavljam lahko, da je ob mojih črnih oblačilih in črno namazanih očeh sumil, da sem se nameravala udeležiti kakšnega satanističnega obreda.
Z izgubo krvi imam očitno precej težav. Krvodajalstvo naprimer, poglavje povsem zase. Že pri odvzemu 2 dcl krvi padam skupaj. In moje telo je ena navadna, zahrbtna baraba, ki počaka, da zapustim varno posteljo in osebje, ki bi mi lahko v trenutku priskočilo na pomoč in se nato izklopi pred bolnišnico. Po možnosti na stopnicah. In obenem izprazni vsebino želodca. Veličastno in izredno dostojanstveno. Ko se mi je to zgodilo drugič, sem nato naslednjič s sabo vzela rezervna oblačila, kajti precej čudno je na stranišču v bolnišnici stati v perilu in v umivalniku z oblačil izpirati kozlanje, nato pa oditi moker domov. No, vsekakor boljše kot pokozlan. Takrat sem tudi pomislila, da bi bilo mogoče pred odvzemom dobro omeniti to mojo težavico, pa smo poizkusili z manjšo količino krvi. Če smo začeli z 3,5 dcl, smo končali pri dveh. Nato so me zavrnili kot krvodajalca. Da nima smisla. In zaradi dva meseca stare tetovaže, seveda. Potem nisem nikoli več poskusila, mogoče še bom kdaj. Ko se bom počutila dobro in bo minilo vsaj pol leta od nove kožne poslikave. Ti pogoji pa, kot kaže, ne bodo prav kmalu izpolnjeni.
Zanimivo se mi zdi, da je pred tem, ko sem prvič padla skupaj po odvzemu krvi, zadeva vedno šla skozi. Mogoče je bilo takrat zgolj nesrečno naključje, ki se je nato zaradi mojega razmišljanja o tem, ponavljalo? Morebiti pa imajo prav razne dobre vile, ki trdijo, da si vse slabo v življenju prikličemo sami! Hja, kdo bi vedel. In hura za veličastnost uma!

In medtem, ko to pišem, ugotavljam, da imam očitno precej težav z bruhanjem! Bruham ob menstruacijah, bruhala sem pred, med in po porodih, bruham ob izgubi krvi, ko bolečina preseže tisto točko vzdržljivosti mi, kdo bi si mislil, postane slabo! Najverjetneje je res najbolje, da se lepo mirno pustim uspavati. Saj bom samo spala, mi je rekel takrat kirurg. In da vsako noč spim, pa je vse dobro. Jaaa… ampak če bi sredi noči nekdo zarezal vame, bi se zbudila. Že če bi se me zgolj dotaknil. Ali vstopil v sobo. In dihal.
Da se vrnem nazaj – pustila se bom torej uspavati. Bom. Saj, neke izbire niti nimam, povsem odkrito. In če pomislim, da je moje telo, ob podpori uma seveda, zmožno nepredvidljivih reakcij, bo verjetno še najboljše tako. Za nikogar ne bo prijetno, če bo osebje moralo instrumente pobirati iz kozlanja. In če mi slučajno, kljub omrtvelosti, uspe trzniti in kirurg malce preveč zareže, bo iz mene napravil invalida! Super, kaj bom potem? Material za paraolimpijca zagotovo nisem. In ko je že toliko govora o bruhanju, sedaj pa sem še skoraj dotaknila športa, mi je na pamet padla tista šala, ki bi mi dejansko lahko bila pisana na kožo!

“Počela sam da trčim da povratim kondiciju!”
“I?”
“Ma povratila jesam, al kondiciju nisam!”

Tisto… nekaj

Privzet

Spet je tu. Tisto… nekaj. Kot črna, lepljiva senca mi sledi, tesno za petami, navdaja me z grozo, da norim in besnim v sebi, a ne morem se je otresti, niti je pustiti za sabo, drži se me kot pijavka, parazit, ki se hrani z mojim strahom. Mogočna gmota nečesa tesnobnega, neoprijemljivega, nekaj kar je tam, v slepem kotu in raste, se veča, steguje po meni svoje hladne, ostudne ude in nimam volje, da bi se uprla, ostro in srborito, prepuščam se in dovoljujem, da me použiva, temeljito in pogoltno. Plen sem, lastnim kreacijam, neodvisnim od zunanjega sveta.
Ne hodi, sem mu rekla. Pa se je le nasmejal, točno vem, da me ne bo upošteval. Počutim se kot kup dreka in niti ne vem točno zakaj. Ker ne zmorem zahtevati zase tiste tako potrebne samote? Ker se zdim sama sebi egoistična pizda? Ker se bojim, da bom takšna izpadla v njegovih očeh?
Dušim se pod težo vsega. Preveč sem si naložila na pleča, preveč bremen, preveč preteklosti, preveč odnosov, stisk, skrbi, preveč dela, preveč odgovornosti….preveč, preveč!
Morala bi biti dobro, saj mi pravzaprav nič ne manjka, vse imam, kar se mi je od nekdaj zdelo pomembno, potrebno in še več, pa vendar me še vedno zadanejo ta obdobja, ko se zgolj prekladam iz enega kota v drugega, nesposobna kaj več od osnovnih življenjskih funkcij.
V glavi vre. Bežim sama pred sabo, pa nimam kam in se hkrati kot utopljenec same sebe oklepam. Ne vidim smisla, še manj pomena, le brezup, bedo in črno gmoto nekje izven vidnega polja.
Je to depresija? Ali se ta definira potem, ko se človek neha umivati, si prati lase, ko usmrajen ždi zgolj v enem kotu in se mu niti prestaviti več ne da? Sploh smem biti depresivna, nehvaležnica? Saj imam vendar vse! Dom in krasne ljudi okoli sebe, finančno mi gre dobro, imam pogovore, imam fuk, to gre pri meni z roko v roki, če se nehajo pogovori, se neha fuk, nato gre tako ali tako vse v kurac, a kako negovati, vzdrževati odnos v takem stanju, ko postanem zlobna, bevskajoča psica, pripravljena iti preko vsega?
Dobro je, za spremembo, biti z nekom, ki je dosedanje življenje preživel brez travm, stisk, ki je nepoškodovan, poln optimizma, entuziazma, ki se veliko in iskreno smeje, dobro je, ker mojih blodenj ne jemlje resno, ker mi ne dovoli pestovati vsega mojega sranja in me razoroži v trenutku, preden sploh uspem planiti po njem kot pobesnela zver. Dobro je in dobro mi dene, zakaj torej jaz nisem dobro? Nekaj bi, pa ne vem kaj, pa spet ne bi, a ne vem česa.
Zakaj ne zmorem zgolj biti, tako preprosto zveni. Mogoče tukaj tiči zanka, saj vendar SEM, a kaj, ko sem vse, kar ne smem biti, kar nočem biti, a spremembe si niti ne želim, pa četudi bi premogla željo in voljo, mogoče niti ni nič, v kar bi se lahko spremenila, kaj če je to to in konec?
Sploh znam živeti brez pritiskov? Mar sem kot tiste globokomorske ribe, ki se razpočijo na kopnem, če ni več teže celotnega oceana nad njimi? Se mar želim razpočiti, pa si ustvarjam navidezen pritisk, da sploh lahko diham?
In da, nastopilo bo obdobje, ko se mi bo zdelo, da lahko osvojim svet, ko bom stala nad vsemi in bom zmogla vse, nasprotni pol, skorajda manija. Mar moje duševno stanje res ne zmore biti uravnovešeno?
Spet se ukvarjam z občutkom ničevosti. Ničvrednosti, nevrednosti. Dopovedujem si, da sem to že predelala, a očitno neuspešno. Se bom kdaj zmogla, znala pravilno ovrednotiti in nato živeti s tem? Si zmorem priznati, da potrebujem potrditev v očeh drugih, meni ljubih ljudi, a kaj ko mi hkrati ta potrditev nič ne pomeni in delam z njo kot prasica z mehom, pa spet – saj si jo vendar zaslužim, vsaj občasno.
Hrepenim po izolaciji, distanci, a kaj ko v osami zapadam v takšna avtodestruktivna stanja, glodam in se žrem, stiskam se za vrat, pa spet – potrebujem svoje ljudi, svoje kredelo, nisem samotar, čeprav se včasih želim v to prepričati, potrebujem občutek pripadnosti, da pripadam in da nekdo pripada meni.
Življenje mi očitno nikoli ne bo prav, preohlapno je, ali pa me stiska in duši, kot obleka instant modnih koncernov, krojena po enotnih standardih, ki ne dopušča drugačnosti, odstopanj in se prilega zgolj tistim z merami izložbenih lutk.
Mogoče pretiravam, se preveč ukvarjam sama s sabo, s svojo duševnostjo, mogoče dajem preveliko težo preteklim dejanjem, vsemu, kar sem storila in tistemu, česar nisem. A kaj, ko ne znam drugače, najverjeteje niti nočem, večno bom nihala med dnom in vrhom sveta, med temačnimi, strašljivimi globinami ter s soncem obsijanimi planotami.
Se zmorem sprijazniti vsaj s tem? Očitno mi ne gre najbolje, mogoče zahtevam preveč. Od sebe, predvsem.

Tisti pob

Privzet

Jutro se je v času, ko je bilo poletje na vrhuncu, kar naredilo. Tako, povsem preprosto, kot bi nevidna roka zgolj zamenjala kuliso. Najprej je bila tema in trenutek za tem svetloba, skorajda biblijski dogodek. V tej luknji, bogu za hrbtom, obdani z visokimi hribi in gozdom, je bilo to povsem običajno.

Trave na jasi so se biserno lesketale, nad potokom, ki je vijugal prek ravnine, so se dvigovale jutranje meglice, mogočne smreke, ki so se bohotile ob obronku jase, pa so metale senco, ki so jo počasi, a vztrajno oblizovali sončni žarki.

Lep, pravljični košček sveta je to, posebno ob poletnih jutrih. Podobo kazi le hiša, ki niti ne zasluži tega imena, saj tukaj propada že desetleja, skupaj z njenim prebivalcem. Martin jo je podedoval od deda, takrat je bil še mlad fant, poln življenja, z izjemnim zanosom jo je obnovil, uredil, bila je to lična hiška svojčas, njegov mali raj, le lučaj proč od vasi, a vendarle se je zdelo, kot da stoji na koncu sveta. Ko je vanjo na začetku svojih dvajsetih pripeljal ženo, so hiško kaj kmalu napolnili otroški glasovi in življenje ne bi moglo izgledati boljše. A kaj, ko usoda precej kruto udari tudi na najbolj ljubkih, čarobnih koščkih sveta.

Vstal je, kot navadno, že pred zoro. Spanje mu ni šlo dobro od rok, neprestano ga je zbujal kašelj in njegovemu razbolelemu telesu ležanje ni najboljše delo. Tako je pozno odhajal spat, vstajal pa je zarana, resnici na ljubo, spanca niti ni potreboval kdo ve koliko, saj se je po cele dneve zgolj prekladal po hiši, posedal na stopnicah pred njo, ob večerih pa je zamaknjeno buljil v televizijski zaslon.

Spekel si je jajca, ki jih je, kar stoje, ob štedilniku zmetal vase, nato je iz kupa mastne, slabo pomite posode izbrskal lonček in pristavil vodo za kavo. Iz srajčnega žepa je povlekel pomečkano škatlico starih 57 in z okornimi, tresočimi prsti s težavo iz nje izvlekel cigareto. Uprasnil je vžigalico in prižgal, globoko je potegnil vase prvi dim, ob tem pa ga je popadel silovit kašelj. Kar v korito, med krožnike in kozarce je izpljunil kepo rjavkastega gnoja, pomešanega s krvjo in spustil malce vode iz pipe, da je odplaknila ogabno gmoto v odtok. Medtem, ko je zakuhal kavo, je pokadil cigareto do konca in ob tem neprestano pokašljeval, nato si je v kovinski lonček nalil rjavo brozgo in se odvlekel na drugo stran kuhinje, vzel iz predala zavitek tobaka, pribor in pipo, ter šel sedet na stopnice pred hišo.

Iz pipe je najprej postrgal ostanke tobaka in ga iztrkal kar na stopnico, kupček je nato z dlanjo pometel na tla. Odprl je zavojček in ga iz navade ponesel pred obraz. Vdihnil je tako poznani, omamni vonj po viskiju in suhem sadju, nato si je natlačil pipo, jo prižgal, puhal predse dišeče oblačke dima in srkal kavo iz lončka. Vsake toliko je kar na stopnice pred sabo pljunil gnoj, ki ga je dušeč kašelj trgal iz njegovih pljuč. Pomislil je, da gnije od znotraj in se ob tem kislo nasmehnil.

Pljuval je kri, scal je kri in kadar se je usedel na školjko, je iz njega tekla penasta, smrdljiva brozga, že toliko časa, da je pozabil, kako je, ko se normalno userješ, tako da temu niti ni več posvečal pozornosti. Tako pač je, staranje je grda reč in nič ne more človek tukaj. Kadar je razmišljal o tem, se je vedno spomnil oddaje, ki jo je gledal že pred časom. O pajkih, o tem, kako vbrizgajo strup v svoj plen, strup, ki dobesedno utekočini notranjost žuželke, pajek pa jo nato posrka. Da, točno tako se je počutil – kot bi nekdo vanj vbrizgal strup, ki je njegovo notranjost spremenil v smrdljivo, gnojno zdriz.

In – hecna reč! – on je preživel Lojza, ki je ravno ležal na parah v vasi. Kdo bi si mislil, tak mogočen možak, še pri teh letih, pa ga je en dan kar pobralo, odpoved srca, ravno ko je vstopil v delavnico, zaradi ropota strojev ga nihče ni slišal, četudi se je trudil koga priklicati, našel pa ga je eden od zaposlenih, ko se je skušal izmuzniti na cigareto, pa se je revež spotaknil ob že hladno truplo šefa.

Um ga je ponesel desetletja nazaj, ko sta z Lojzem služila vojaški rok v Jajcu. Pred očmi je zopet v živo videl obraz tistega poba, dobro so ga zdelali, on, Lojz in še en srb, njegovo ime se mu je že davno izbrisalo iz spomina. A ne tisti obraz, o ne. Sedaj, na starost, ko so mu bili dnevi šteti, si je vdano priznal, kako jih je tisti fant vznemiril. Ni bil ravno učen, še manj svetovljan, pa je v svoji kmečki pameti prišel do zaključka, da takšne stvari se zgodijo, med vojaki, zaporniki, med mornarji. Ni potrebno da si buzerant, ah kje. Razgreti mladci, polni življenjske sle, ki celo večnost gledajo zgolj druge moške, ob vikend izhodih pa jim burijo domišljijo lokalna dekleta, hihitava, včasih malo izzivajoča, to pa je bilo tudi vse.

Pa je prišel tisti pob, v kratkih hlačah, precej prekratkih, da bi bilo spodobno, z majico, zavezano nad popkom, s tankimi, gladkimi nogami, ki so preveč spominjale na ženske, s kodri svetlih las, ki so mu padali prek čela, ves čas je šobil tiste polne ustnice, vsak gib je bil izzivalno koketiranje, namigovanje, vznemiril jih je, a so to vznemirjenje zadušili z ubijalskim besom, zvabili so ga v prazno ulico in ga zverinsko premikastili. Pesti so neumorno in z vso silo padale po nebogljenem telesu, njegov dekliški obraz so izmaličili v neprepoznavno, krvavo gmoto in ga pustili ležati tam, v mlaki lastne krvi.

Še dolgo po tistem so se petelinili, če se je le ponudila priložnost, kako so ga, buzeranta prekletega, se krohotali ob pripovedovanju, ki ga je obvezno spremljalo praznenje kozarčkov kratkega in prijateljsko udrihanje po ramenih, kot se za prave dedce spodobi. Za ostala dva ni mogel trditi, a za njim je prišlo. Vest ga je žrla in dušila, zavedanje, kakšno zverinsko krivico so storili, ga je mučilo, iz leta v leto leto bolj in poskušal je tega nadležnega črva, ki mu je vrtal v možgane zadušiti z besom, s krohotom, kot je to počel vsa leta poprej, a vedno manj je delovalo.

Dokončno ga je strlo, ko je pokopal Jerneja, svojega poba. Kajti, buzerant gor ali dol, bil je od nekoga sin, od nekoga otrok in vedel je, še kako prekleto dobro je vedel, da je ni hujše bolečine od tiste, ki jo občutiš, ko se nekaj groznega zgodi tvojemu otroku.

Ko je tako razmišljal, spet ni mogel mimo Marte. Babnica in pol je bila, njegova Marta. Nikoli mu ni bilo povsem jasno, kako jo je ravno on osvojil, jo omožil in pripeljal v svojo hiško, življenje je takrat toliko obetalo. Resda je bila večno nezadovoljna, a temu ni posvečal posebne pozornosti, dokler ni nekega dne odšla. Kar tako, brez besed, en dan je ni bilo več, pustila jih je same, njega, Jerneja in Kristino, brez da bi se kdaj ozrla nazaj. To ga je zlomilo, povsem, takrat se je bržkone začel propad vsega, kar bi neko življenje naj bilo. Ni vedel, kaj točno naj z otrokoma, kot izučen mesar je imel precej dela po okoliških kmetijah, tako da sta bila večinoma prepuščena sama sebi, skrb zanj, za brata in hišo pa je padla na Kristinina pleča.

Takrat je štela komaj devet let, Jernej pa tri leta manj. Nikoli se ni pritoževala, nikoli ugovarjala, bila je pridno, ubogljivo, vodljivo dekle in ko je nekaj dni po dopolnjenem osemnajstem rojstnem dnevu oznanila, da se kani poročiti in se bo seveda odselila, je najprej od šoka ostal brez besed. Nato je pobesnel, vpil je nanjo, ves zaripel v obraz, jo zmerjal z vlačugo, celo klofuto ji je primazal, prvič v življenju. Pa je kljub temu šla, pa saj, kako bi ji zameril. Preveliko breme ji je bil naložil, čeprav sprva ni hotel prevzeti te krivde, a tako je bilo. Reva je verjetno komaj čakala priložnost, da pobegne iz svojega zanikrnega življenja.

Pa k vragu z vsem tem, je zakrementil v brk, mukoma vstal in odkrevsal v hišo. Nobene koristi ni od premlevanja preteklosti, stvari so, kot so. A vedel je, da tako je pač z demoni iz preteklosti, lahko jih pustiš nekje zadaj, povsem brezobzirno, nonšalatno, a kaj, ko capljajo za tabo, vztrajno, kot zanikrni berači, zaznaš jih le s kotičkom očesa, a jih ignoriraš, dokler te ne zalotijo, povsem nemočnega, ranljivega in takrat te popadejo, zarinejo vate svoje kremplje in moraš jim plačati ceno. Vedno plačaš ceno, v duši in z dušo. In cena je vedno visoka.

Ni mogel mimo misli, kaj bi bilo, če takrat ne bi premikastil tistega poba? Bi bil njegov Jernej še živ? Je bila to cena, ki jo je moral plačati? Misel je bila težka, tako težka, da ga je dušilo v prsih in ščemelo v očeh. Stisnil je čeljust in zamahnil z roko.

Odpravil se je v spalnico, za silo poravnal posteljnino, iz omare izbrskal svežo prevleko in jo pogrnil prek postelje. Vrnil se je k omari in iz nje vzel eno tistih plastičnih vreč, v kateri je hranil obleko. Previdno jo je vzel iz vreče in jo položil na pregrinjalo. Pogladil je črn suknjič z dlanjo in v očeh so se mu nabrale solze. Nazadnje jo je vzel iz vreče, ko se je poslovil od Jerneja. Marte ni bilo. Kakšna mati je to? Zmajal je z glavo, si otrnil solze in mukoma slekel zamaščene, umazane hlače, srajco ter nogavice. Oblačila je zmetal na kup ob postelji in se vrnil do omare, poiskal je modro škatlo, v kateri je imel čevlje, zavite v bel, povoščen papir. Sedel je na posteljo in jih previdno odvil. Že je hotel enega natakniti na stopalo, toliko, da bi videl, če so mu še prav, ko mu je pogled obstal na skrivenčenih prstih in svinjarijo za nohti. Segel je po stopalu in podrgnil med prsti, ko je roko ponesel pred obraz, se je kar skremžil od rezkega, kiselkastega vonja, ki mu je butnil v nosnice. Zavzdihnil je, zopet vstal, vzel iz omare sveže perilo ter brisačo in se odpravil v kopalnico.

Nekaj časa je zrl v kad, pravzaprav v rob svinjarije v njej, nato je odprl vodo, s kupa cunj izvlekel prvo reč, ki mu je prišla pod roko in z njo malce zdrgnil kad. Poiskal je čep, jo zamašil in si natočil vroče vode. Okorno je zlezel vanjo in se zleknil, kolikor se je pač lahko, saj je moral malce pokrčiti noge, kajti kad ni bila ravno velika. Nekaj časa je tako ležal in razmišljal, da bi to lahko storil večkrat. Ne toliko zaradi higiene same, a vroča voda mu je prijala, dobro je dela njegovemu utrujenemu telesu, kar čutil je, kako vročina vdira skozi pore in izpodriva topo, vseprisotno bolečino.

Namilil se je, spral in zlezel iz kadi, voda je medtem že odtekala v vrtincu, otrl se je z brisačo in si poščipal nohte. Z brisačo je obrisal paro z ogledala, si počesal lase, nazaj in malce na stran. S škarjicami si je pristrigel mogočne brke, ki so se bohotili pod nosom, pristrigel si je tudi obrvi, tistih nekaj dlak, ki so tako muhasto štrlele nekam po svoje in mu dajale nekakšen divji videz. No, temu vsekakor niso bile krive samo obrvi. Z britvico si je obril lica in brado, trajalo je celo večnost, saj je bila reč precej topa, ni šlo brez nekaj ureznin. Podobe v ogledalu skorajda ni prepoznal.

Navlekel je nase majico in gate, ki so nekako malomarno visele z njega, vse mu je bilo bolj ali manj preveliko, saj je iz dneva v dan vidno hiral. Ko je počasi krevsal proti spalnici, je vstopila Kristina, vihravo kot ponavadi. Ko ga je zagledala, je izpustila nekakšen pridušen vzklik, se obrnila proč od njega, prekrižala roke na prsih in živčno udarjala s salonarjem ob tla.

”Atek, no, kakšen pa hodiš po hiši!?!”

”Ah, Kristina, v svoji hiši pa res lahko hodim, kot hočem, pa dedca v gatah si tudi verjetno že videla, kaj?”

Medtem, ko se je oblačil, jo je slišal, kako postopa po kuhinji, namuznil se je, saj je vedel kaj sledi. Plaz besed, negodovanje, v kakšni svinjariji da živi, kako je vse zanemarjeno, da še torbice nima kam odložiti, kaj šele, da bi si upala nekam usesti in takšno. Vedno je bilo tako, kadarkoli je prišla. Negodovanje in pritoževanje, nikoli se nista pogovarjala kaj drugega, saj, ravno bistra resda ni bila, njegova Kristina, a ga je vseeno bolelo, da ne zmoreta nečesa, kar bi vsaj približno zvenelo kot pogovor. Nekajkrat mu je poslala čistilni servis, prišli so, s stroji in stekleničkami, pa jih je vedno odpodil, še preden jim je uspelo premakniti eno samo stvar. Pha, čistilni servis, pa kaj še! Da bi nekdo čistil za njim, njegovo svinjarijo? To pa ne. Seveda je nato obupala, ni pa obupala nad negodovanjem.

Prišel je iz spalnice, pražnje oblečen in ves spodoben, postavil se je pred njo in malce dvignil roke.

”Kaj praviš? Greva?”

Premerila ga je od glave do pet in ga pogladila po licu. Kretnja je bila skorajda ljubeča.

”Krasno izgledaš, atek. Škoda, da mora nekdo umreti, da napraviš človeka iz sebe.”

Besede so ostro zarezale. Stisnilo ga je v prsih in težko je pogoltnil cmok, ki se mu je napravil v grlu. Resda ni bila najbolj bistra, njegova Kristina, a včasih je znala zadeti v živo.

Za vse ljubezni

Privzet

Ohrani me še malo v srcu, saj sva se nekoč vzljubila, spomni se, kako mi dišijo lasje in kako mehka je moja koža. Prikliči si v spomin, kako zveni moj smeh, kako tiho stopa moj korak po pernati iluziji, ki sva si jo polagala pod bosa stopala. Živela sva in sanjala, nekoč, nekje.

Četudi sva prišla do razpotja, navzkrižja, kjer je tišina rezala ostreje od ravno skovanega in nabrušenega rezila, kjer so bile besede le še strup in sva se ranila, razčlovečila do katarzične razsežnosti, da je bil vsak vdih, pogled, dotik zgolj agonija, ohrani me še malo v srcu.

Kajti vsaka izgubljena ljubezen povzroči peklensko črno luknjo, v lastnem vesolju, v prsnem košu in vsak, ki bo prišel, bo segal vedno bolj v prazno, saj me je vedno manj, le po robovih sem še, kot obris same sebe.

Vedno je nekdo, bil in bo, očaran, hrepeneč, ki zatrepeče že zaradi mojega pogleda, ki v temni noči, brez sna, pridušeno dahne moje ime, nikoli ne opazim vseh, še manj jih vzljubim, naklonjenost je zame vedno mali čudež, zato ohrani me še malo v srcu, ker veš, kako so moji dnevi polni stisk, preživljam jih v lastnem peklu, vsak vdih je tako boleč, saj mi pljuča stiska teža vseh življenj, ki pa jih ne živim. Goreče se zaklinjaš, da boš moj rešitelj, moj osebni junak v bleščečem oklepu, a kako boš reševal nekoga, ki si rešitve ne želi iskreno?

Naložila sva si breme, izruvala srci, zaplodila otroka, zaplodila krivdo in sram, z melanholično otožnostjo bova tlačila spomine, nekam globoko, daleč, na obronke, vse do bridkega konca, jaz in ti, nekdo, vsakdo in na koncu nič več ne šteje, nič ni pomembno, razen mogoče to, kdo vse te ohrani v srcu, preden črna luknja použije vse tako lahkomiselno zapravljene ljubezni.

Ohranimo se še malo v srcu, naj imena toplo prasketajo, kot v večno ognjišče položena polena, naj se hlad ne zažre pregloboko, dolgotrajno, toliko smo si dali in da, toliko vzeli, krogotok nekih bežnih trenutkov, tako tragično vpetih v večnost vseh davno pogubljenih junakov.

Ob letu osorej

Privzet

Usedem se na pomol in si prižgem cigareto. Noč je topla in mirna, a čez nebo se vlečejo oblaki, zato je še prav posebno temna, celo cigareta gori neko zamolklo, ubito, kot bi črnina okoli mene posrkala še tisto malo svetlobe, ki jo nek ogorek lahko daje.
Najprej sedim po turško, nato potegnem kolena k sebi, nanje naslonim glavo in zrem nekam v daljavo, več ali manj v prazno, saj niti ni nobene točke, kamor bi dejansko lahko uprla pogled.
Črna gladina pred mano deluje povsem mirno, a nalahno pozibavanje zanikrnih čolničev, ki so privezani ob pomolu nakazuje, da temu le ni povsem tako. Vse se giblje, vse se premika, vse gre naprej. Življenje ne pozna faze mirovanje in morje vsekakor je življenje. Pomislim, da bi zaplavala, a to misel v trenutku opustim, kar srh me obide, povsem črna voda se mi zdi kar nekako grozljiva in na tilniku začutim tisti zoprni hlad. Malce se nagnem naprej in pogledam pod pomol, kljubovalno iztegnem nogo in s konicami prstov zarišem polkrog v gladino, občutek je nekako prijeten, poznan in zaradi tega domač, a hkrati hladen, tuj in srhljiv, hecno pravzaprav, kakšna sprememba, celo zmeda nastane v občutenjih, ker oko zaznava nekaj drugače, kot telo. Izvlečem nogo ravno v trenutku, ko se prikaže luna in oblije z mesečino turobno gladino, zibajoče čolne in obalo pred njimi. Mehurčki, ki se sprostijo zaradi mojega poseganja v gladino, se ob mesečini biserno zaleskečejo, ljubkost prizora za hip odrine srhljivost, očitno se oko uskladi z zaznavo telesa, um pa seveda krene nekam po svoje in situacijo v hipu poveže z nekim drugim dogodkom, z neko drugo nočjo, z nekim drugim krajem, mnogo let nazaj, ta dogodek je celo vseboval nočno kopanje.
Pomislim, kako je mladost pravzaprav brezskrbna, kako mladost ne razmišlja o nevarnostih, o pasteh, o temi, mladost zgolj je. Kako brezskrbno sem takrat odvrgla oblačila in se v smehu zapodila v hladno morje, noč je bila, za spremembo od te, povsem jasna in vsak moj gib, vsah zamah v prijetno hladni, temni vodi, je sprožil na tisoče bisernih mehurčkov in trenutek je bil čaroben, brez kančka dvoma v črno vodo, v lastno goloto, v goloto ostalih prisotnih. Večkrat se čudim, kako sem bila v tisti rosni mladosti neobremenjena z lastnim videzom, z lastnim telesom. Ne spomnim se niti enega trenutka, da bi se – kot je značilno za najstnike – obremenjevala zaradi izgleda, mozoljev, lepote, kilogramov in kar je še tega. Vedno sem zgolj bila, sama sebi se nikoli nisem zdela lepa, pa grda tudi ne, telo je bilo samo telo, kot bi bila povsem brezspolna, nekako androgena, vsekakor pa sem bila precej naivna. Precej let kasneje je moje dojemanje povsem drugačno, tako življenja, kot seveda tudi golote kot take. In ni sram tisto, kar bi povzročilo spremembo, kot tudi strah ne, zgolj zavedanje. Spolni konflikti, pasti, ki prežijo vsepovsod in leta izkušenj prinesejo neko previdnost, pa nisem povsem prepričana, ali je to dobro, ali slabo.
Včasih se zalotim, kako strmim v svojo podobo v ogledalu, kako brezkompromisno in precej neprizadeto ocenjujem svojo pojavo in še vedno ob tem ne občutim praktično nič, nobenega navdušenja, obžalovanja, zgolj neko sterilno ocenjevanje sprememb, staranja, umiranja, razkroja. Indiferentnost do lastnega bitja mi ni tuja, le da sedaj zmorem, ali znam, opredeliti atribute, oz. kaj je tisto, zaradi česar se komu zdim lepa, zanimiva, privlačna, seveda zopet z distanco in brez kakšnih posebnih občutkov. Vsekakor pa bi bilo kar malce trapasto, če bi ravno sedaj, ko je dejansko neizogibno, da me bo začel najedati zob časa, padla v kremplje nekakšni nečimrnosti.
In tako sedim tukaj, na pomolu, razmišljam o letih sprememb, v življenju, v izgledu, v pojavnosti, zaznavanju in opredeljevanju sebe in sveta, zrem v temno vodo in v prsih me neprijetno stiska. Druga jaz, nič več čista, naivna, neoskrunjena. Z bremenom, težkim za cel svet, zrem v prihodnost, z nezaupanjem in s strahom. Zdi se mi takšna, kot to morje, temna, strašljiva, tesnobna. A kot krivda ne spremeni preteklosti, tako tudi tesnoba ne spremeni prihodnosti in vse modrosti s celega sveta ne spremenijo groze, ki jo občutim. Raje bi preplavala vse črne globine, kot se podala v to, povsem nepoznano prihodnost. A je neizogibno, ne pomaga oklepanje simbolnega pomola, ne pomaga predstavljanje grozljivih reči, ki prežijo name, ne pomagajo stiske, napadi panike, nespečnost, ne pomaga prepričavenje, da bo vse dobro in kot mora biti. Pomaga edino zavedanje, da leto dni od tega trenutka, bo vse za mano, veliko več bo jasno, morebiti bom spet sedela na pomolu, nekem drugem, ob neki drugi vodi, spet malo drugačna jaz, z drugačnimi občutki, s polnimi pljuči zraka in življenjenja, z novimi spoznanji in zavedanji.
Morebiti…torej…ob letu osorej.

Obred

Privzet

že dolgo

več ne brusim krempljev

in ti brusiš nož

žrtveno jagnje bom

nad katerim zneseš srd

ponudim ti vrat

zareži

čudno bo

hreščeče

kot bi rezal

izolacijsko cev

a klanje vendar ne sme biti

preveč enostavno

zareži!

lahko si izbereš

glasbo po želji

koračnico

žalostinko

lahko si zgolj

požvižgavaš

zareži…

kri

bo pojila zemljo

ki že tako ječi

od vse pradavno

prelite krvi

in tebe naj poji

sovraštvo

kot mene otožnost

nad zavrženim življenjem

drobcenim

nevrednim

nedolžnim

bila sem rabelj

lahko sem tudi žrtev

le kaj je bolj

nevredno človeka?

zareži!

Gremo!

Privzet

pomislim
da preveč razmišljam
že to
da razmišljam o tem
da preveč razmišljam
ni zdravo
zdravo je jabolko
a kaj ko imam raje meso
med poskusom ogleda
prizora brutalnega posilstva
(zver je lačna in besni)
me prešine
kaj je to z mano?
sem omejena
je to pogum ali norost
preponižna
sem pička
zakaj zakaj zakaj
vedno stiskam zobe
in grem dalje
mrmraje si v brado
tako pač je
se zgodi
življenje je prasica
saj sem tudi jaz
gremo gremo
naprej!

kriči, ženska kriči in praskaj,
obupuj,
jokaj in meči se ob tla,
zlomi se že, prekleto!
ne bodi vendar
tako zategnjena

lahko me posiliš
sprejmem tudi udarce
levo lice
pa še desno
lahko mi odsekaš roko
izruvaš srce
izbiješ zobe
še vedno jih bom stiskala
imaginarne
in gremo gremo!
se zgodi
življenje pač

zakolnem
polglasno
glasno
glasneje
jebem vse po spisku
življenju

zmajujte z glavo
ccc vulgarno
umikajte pogled
in vijte roke v nebo
tisti bolj nadarjeni
lahko tudi zardite
pobledite
kot je gnadi ljubše

preklinjala bom
kot star knap
ali mornar
ali hribovski omejenec
ne vem točno
iz koga se je trenutno
aktualno norčevati
iz pljuč bom potegnila
ves kadilski gnoj
zadnjih dvajsetih let
(ne vem kako to storiš
a zagotovo se da
saj sem videla v filmih)
in pljunila prek rame
vulgarno
in prostaško
pfej življenje
pfej
zbudi se deklica
zbudi se
stisni zobe
in gremo!

nikomur ne bo treba
mi izbiti zob
zgulila jih bom sama
do krvavečih dlesni
lahko pa mi
narišete nasmeh
kdor si drzne

razvijam gibe, tike,
ki mi ledenijo kri v žilah, mar postajam ona?
z grozljivo, androidno gracioznostjo,
luske še poženem
in mogočna, vranje črna
krila!
dvignila se bom,
visoko, višje,
najvišje obljudeno,
skozlala bom po vas
ves gnev, žolč
in svinarijo.
zbudi se, deklica!
sama sebi paradoks,
mizantrop,
k sočuti z ljudmi!

si z meter petdeset
prevelik
za namišljene prijatelje?
namišljene sovražnike?

gremo gremo gremo!
pogladila si bom obraz
kot bi bil
iz plastelina
si nadela nasmeh
po želji
mil in nežen
prisrčen
mogoče nagajiv
lahko tudi trapast
malce bebav
zraven bom gratis
trikrat trepnila s trepalnicami
namazanimi
s črno maskaro
hvalili me boste
in gladili
posegali po meni
mi ponujali
svojo hrano
nasvete in otroke
a ne opazili
kako zmajujem z glavo
se umikam
z nasmehom na obrazu
in grozo v očeh
dokler ne bom šavsnila
takrat
vsak opazi grozo
a zgolj svojo

stisni zobe
in gremo!

preveč razmišljam
in ni zdravo
izklop
lobotomija
bila bi bebček
vodenoglav
sedela v kotu
in z glavo butala ob zid
z blaženim izrazom
na obrazu

je mar lahko huje?

Brez besed

Privzet

Ne vem točno, zakaj me je tako presenetil. Morebiti, ker se ne poznava posebno dobro? Ali zaradi občutka, da me ne mara ravno najbolj? Iskrenost je nekaj, kar izredno cenim pri ljudeh. In to je bil eden tistih pogovorov, ki me je pustil brez besed. Ker nisem pričakovala kaj takega. A del mi je dobro, četudi vse povedano ni bilo izrečeno v moj plus. Mogoče tudi zaradi tega.

Ljudje tako radi opletajo z iskrenostjo. Polna usta so jih, velikih besed in prepričevanj (koga le?), kako cenijo odkritost, iskrenost, resnico. A realnost je taka, da zelo slabo prenašajo karkoli od naštetega. V življenju sem precejkrat popolnoma naivno nasedla takim besedam. In to naivnost tudi plačala. Grenke izkušnje. A se ne dam, še vedno želim verjeti nekomu, ki zatrjuje, kako bo vedno vse povedal odkrito in takisto tudi sam cenil resnico. Res je, da pristopam bolj pazljivo in si vedno dopuščam možnost, da so to le prazne marnje in navadno besedičenje. Nekako v duhu – nič ne pričakuj, bodi pripravljen na vse.

Tudi v tem primeru je tako. Ko je bil najin pogovor prekinjen zaradi prisotnosti tretje osebe, zaradi česar sem občutila nekakšno nejevoljo, sem obstala z precej mešanimi občutki. In odločitev je padla – vzela bom, kot je bilo izrečeno. Zagotovo v ozadju ne tičijo osebni interesi, vsaj kar se tiče mene, povsem fizično osebno, ne. Lahko da so interesi posredni, ampak to bo pokazal čas, saj to vedno stori. In dovolila bom času čas, brez da bi si pretirano razbijala betico zaradi tega. Čeprav dejansko to počnem. Le da ne vem, če je pretirano.

Če sem čisto poštena, se mi zdi grozljivo, da tako težko sprejmem iskrenost, brez da bi takoj vzpostavila neke obrambne mehanizme, distanco ali očiten neinteres. Izkušnje pač. Nekje v sebi bom vedno hrepenela po teh stvareh, čeprav je tako utopično, a hrati se jih kar nekako bojim. Ne bojim se resnice, odkritosti, pač pa ozadja, kajti vedno je ozadje in v tem ozadju se ponavadi skriva nož, ki ga pokasiraš, zahrbtno in hinavsko. In tega so ljudje prepolni, jaz, trapa, pa vedno znova obnemim in zrem začudeno v dogajanje, kot pravkar povrženo tele, oz. poljuben mladič, da ne delam krivice teletom, ki nima pojma, kaj se godi okoli njega.

Mogoče res nisem otrok sonca in veselja, zagotovo nisem eno od prijetnejših bitij, ki tlačijo to zemljo, znam biti dokaj neugodna, oz. kaj bi se slepomišili (sem morala, ko pa je to tako aktualna beseda te dni!), znam biti prav nesramna, mrka, cinična prasica. Zagotovo pa nisem zahrbtna, zlobna in škodoželjna, čeprav se, čisto odkrito, v meni občasno prebudijo tudi takšni vzgibi. Sem pač zgolj človek, ki se neprestano bori z lastno temo in demoni. A mnogokrat ljudje resnico vzamejo tako, kajti kljub nenehnemu zatrjevanju nasprotnega, je ne želijo slišati, lepše in lažje je živeti v zlagani sladkobnosti neke laži in prirejenih dejstev. Tudi prav, tega že dolgo nimam več za svoj problem.

In tako premlevam najin pogovor, ki je v meni povzročil vse – od ponosa, do kar malce kujavega šobljenja, a končni rezultat je navdihujoč. Sprašujem se, kako se bo odvijalo v prihodnje, prej ali slej pa bo situacija dobila epilog, karšenkoli že bo.

Vse moje interakcije z ljudmi so čudaške. Milo rečeno. Ne maram ljudi, a me hkrati navdušujejo. Zadržana sem in redkobesedna, a ko se enkrat sprostim, ko se počutim udobno in domače, sem povsem druga oseba. Ne maram površnih odnosov, a globine me plašijo. A le kako bi bilo drugače, saj sem celo sama s sabo v večnem nasprotju. Smatram se za srečno, saj sem obdana s kar precej ljudmi, ki se mi zdijo čudoviti. In prinašajo sonce. Znajo iz mene potegniti najboljše. Kajti da, vsekakor znam biti tudi prijazna in prijetna. A tega nikakor ni v izobilju, zato teh lastnosti ne trošim vsevprek in nepremišljeno, rezervirane so za posebne ljudi, kar bi lahko strnila v povsem preprosto celoto. Sem prijetna, prijazna in zabavna, ko me enkrat spoznaš. Do takrat, nisem.