Omnia reliquiae

Privzet

Spomini. Ne zapustijo nas, kakor ljudje. Ne odidejo, ne umrejo. Ne zavržejo nas.

Četudi premnogi pomešani z grenkobo in bolečino, so tako živi, kot bi se ne dogodili leto, tri, deset nazaj.

In tega je življenje prepolno, žalosti, bolečine, grenkobe. Stisk. Lepi trenutki so tisti, ki  življenje vrednotijo, ga naredijo smiselnega. Zato si ne dovolim oskruniti jih z zamerami, gnevom, trpkostjo. To jih napravi nepomembne, umika jih iz zavesti, počasi, a zanesljivo bledijo, dokler ne ostane nič, razen sovraštva. Zame nedopustno.

Zato jih poskušam ohranjati nedotaknjene, kar ni najbolj enostavno, kajti moje prekletstvo je v tem, da vse podoživljam intenzivno in pristno. Besede, dejanja in občutki, kot bi se ne dogajali v preteklosti, če si jih prikličem v spomin, treščijo vame z vso intenziteto, z vso zastrašujočo veličino. In vse doživim ponovno.

S točke, kjer stojim, prihodnost zgleda obetavna. Četudi je povsem nejasna in neoprijemljiva. Dejstvo, da dneve preživljam brez napadov panike in tesnobe, me navdaja z mirom. To mi povsem zadostuje, saj na vprašanje, če sem srečna, ne znam odgovoriti. Definitivno pa se bom pustila osrečevati. Kar je po nasvetih raznih gurujev in po trenutnih trendovskih duhovnih smernicah povsem narobe. Kajti srečo mora vsak najti v sebi. Pajade.

Mene bi strašansko osrečilo katerega od teh oholih idiotov natakniti na kol. Torej? Ali bi morebiti kateri od njih bil pripravljen prevzeti vsaj tretjino vsega, kar nosim v sebi, pa da ga vidim, junaka, kako bo srečno razpacan po skalovju, nad katerim se vzpenja viadukt, vsaj 12 metrov visok?

Ne verjamem, da je v človeški naravi sposobnost biti konstantno srečen. Razen mogoče s pomočjo kakšne hude kemije. In najbolj nesrečni smo ravno zaradi tega, ker nas z vseh strani posiljujejo z idejo, da pa vendarle moramo biti srečni. Kako moramo živeti, da bomo srečni, kakšne odnose tkati in negovati, kaj početi, celo kakšen mora biti naš fuk. Koga pravzaprav briga, kaj potrebujem, pomembno je, da imam ob sebi nekoga, ki mi to z navdušenjem daje.

Opravljajte delo, ki vas veseli in osrečuje. Pa menda ja ne?! V tem poplnoma materialističnem, kapitalističnem svetu naj opravljamo delo, ki nas veseli? Za ostale ne vem, a jaz delam, da preživim. Ker potrebujem tisto jebeno plačo. Povsem nepomembno je, kakšno delo je to, četudi je fizično in psihično naporno, brezvezno, duhamorno. Opravim ga in konec. Stvari, ki me veselijo in osrečujejo, počnem v prostem času. In z težaškim delom ni pravzaprav nič narobe. Utrudi telo. In um vsaj malce simpatizira z utrujenim telesom in ga  malo manj obremenjuje z bizarnimi nesmisli.

Jebala vas sreča!

Zadovoljstvo mi povsem zadostuje. Da lahko rečem, to je bil dober dan. Da vem, da bo kakšen še boljši. Da se kljub zmedi, strahu, občasnim stiskam in negotovosti počutim dobro. Ko se pogledam v ogledalo, vidim da žarim, kot še nikoli. In se veliko smejem.

Vse, kar ostane, nosim v sebi. Povsem nesmiselno in utrujajoče. A to je moja odločitev.

Pogumno čakam, kaj mi ima za pokazati prihodnost. Nazaj se oziram poredko, ne dovolim, da bi me preteklost dohitevala. Sicer vztrajno caplja za mano, a trmasto vzdržujem prednost, četudi le za korak.

Dobro sem. In to je vse, kar šteje.

Veličastna ničevost obstoja

Privzet

Niham.

V svetu in v sebi.

Tako prekleto naporno je.

Biti jaz.

Želim si ždeti med zidovi, izolirana od vsega, a hkrati me žene strahotna nuja podajati se v svet, vedno znova, v vsem svojem blišču in bedi. Tipati, odkrivati, blesteti in se spet umikati na samo.

Svet je grozljiv prostor. Zaskrbljujoče je, da me ravno to najbolj navdušuje. Vabi me in mami, prevzema me vsa ostudnost našega bivanja, obstoja. Čudim se ljudem,  to čudenje je pomešano z gnusom, odporom, mržnjo. Upirajo se mi, odbijajo me njihova ravnanja, reakcije, poteze. A hkrati so kot magnet. Moram jih videti, moram vedeti, raziskati, spoznati, poskušati razumeti.

Podobno, kot je nujno pogledati več dni star živalski kadaver, ležeč ob cesti, čigar smrad te že od daleč opozarja in odganja, a vendar moraš, moraš! S počasnim korakom stopaš bližje, kljub zavedanju, da ti bo videno najverjetneje dvignilo vsebino v želodcu. In ko se napol omotičen sunkoma poženeš stran, sledi obvezno obžalovanje in zaklinjanje, da se v prihodnje takim prizorom izogneš v gromozanskem loku.

Skušam definirati, opredeliti.

Kateri od svetov je bolj grozljiv?

Ta, ki me obdaja in pred katerim se lahko vedno umaknem na varno. Vase, v svoj svet. Svet, ki je v meni. Hecno pravzaprav, da se mi zdi varen. Name znotraj prežijo veliko hujše stvari kot zunaj, pa vendar so mi ljubše. Bolj domače. Od tu morebiti občutek varnosti, četudi je zlagan. Verjetno pomaga, vsaj malce, da se tega zavedam.

Štejem. Preštevam.

Zmage in poraze.

Porazi so bridki, trpki in zmage neznatne. Nobene tako veličastne, da bi si zaradi nje našopirila bleščečo kovino na prsi.

A kljub pomanjkanju veličine so bile trdo izbojevane, v njih so bile zadane strahotne rane in žrtve niso ravno zanemarljive. In premnoge so pustile trpek priokus, četudi sem se zmagovalno vzpela nad nasprotnika, z nogo, trdo vsidrano na njegov goltanec.

Zmaga torej, ali poraz?

In poraz, je mar sploh poraz?

Mar ni poraz nekaj tako obupno dokončnega? Tisto finalno dejanje. Ko preprosto ne zmoreš več, obstaneš, obtičiš. Se vdaš.

Četudi poražen, tipaš pred sabo, po krvi in blatu, v upanju da se ne pogrezneš, da nekje vendarle mora biti košček trdnih tal, nekakšna opora in ko jo najdeš, se pobereš, greš dalje, s sicer opotekavim in nezanesljivim korakom, solze in raznorazna svinjarija ti meglijo pogled, da blodiš in tavaš, iščoč kanček svetlobe in pravo smer. Kaj ni to zmaga, četudi drobcena, nevredna omembe, kljub temu, da je nekdo drug zapustil prizorišče kot zmagovalec?

Vstala sem in šla dalje.

Vedno.

Hranite otroka v sebi, pravijo.

A kaj, ko nikoli nisem bila kaj prida otrok.

Preplaha, prestrašena, preresna, prečudaška.

Kaj torej hraniti? In če malce pomislim, mar ne počnem točno tega? Z vsemi bizarnimi karakternimi lastnostmi, osbnostnimi potezami, akcijami in reakcijami počnem natanko to. Hranim otroka v sebi. Otroka, kot ga poznam in ki je odrastel v kar je znal in zmogel, pod pogoji, ki so mu bili dani.

In ko si navajen, da o lastni vrednosti ne prejemaš nobenih zunanjih signalov, sploh pozitivnih ne in ni ničesar, na kar bi se lahko oprl, ko si zaradi nujnosti obstoja in razvoja dejansko prisiljen svoje bitje ovrednotiti sam, so neizogibna huda osebnostna nihanja.

Konstantno nihanje med občutkom superiornosti in občutkom absolutne ničvrednosti.

Ko bi se najraje vzpela nad ljudi, se zviška zazrla nadnje, s pogledom, polnim prezira in zaničevanja, z veličastno iztegnjem sredincem bi jim zasikala tisti slavni ”Fuck you all you fucking fuckers!”, a v naslednjem trenutku vsa zakrčena suminčavo motrim vsak izraz naklonjenosti, občudovanja, sproščenosti, kajti le kako bi to lahko bilo pristno in tako preprosto in kdo, vsaj približno mentalno zdrav in uravnovešen, bi bitju, tako ničvrednemu, gnilemu in odvratnemu, kot sem jaz, namenil trohico iskrene pozornosti?!

Je z mano vse vredu in prav, ali je kaj hudo narobe? Morebiti več stvari?

Bi me kakšen od možakarjev v belem, ki bi se naj dodobra spoznal na človeško psiho, diagnosticiral? S katero od modernejših diagnoz, ali mogoče s kakšno, katere opis bi našli v strokovnih knjigah starejše izdaje?

Bi me poskušal ‘ozdraviti’ s kakšno od čudežnih tabletk? Kaj spodbuditi, kaj odstraniti, umoriti? Kateri del mene bi pravzaprav bil primeren za usmrtitev? S tem sem se precej ubadala, spravila sem se že na rob blaznosti in se potem spet nekako pomirila sama s sabo in ponovno vse od začetka.

Morajo iti! Nekateri morajo iti! Ne želim jih v sebi, ne želim da mi krojijo življenje ali kakorkoli vplivajo nanj. Crknite, zmeneti prekleti!

To je zapolnjevalo moje misli, besnela sem in se ihtavo prepričevala, prišla sem že do skrajnosti, ko si mi je zdelo, da sem našla idealno rešitev. Sveder v glavo. A ta metoda ima, žal, majhno pomanjklivost. Ni selektivna. In četudi v določenih trenutkih mamljiva, absolutna usmrtitev nikoli ni bila sprejemljiva opcija.

Neizpodbitno dejstvo je, da nas potrebujem vse. Vsak, najbolj bizaren, gnusen, pomilovanja vreden delček moje osebnosti je nujno potreben. Za ravnovesje. Kot nekakšna uravnilovka, nujna  za obstoj in delovanje mojega sveta. Četudi kaotičnega. Brez enega samega delčka bi se ravnovesje sesulo, zapadla bi v stanje, iz katerega se ne bi bila sposobna nikoli več izkopati, ne sama, še manj s pomočjo koga tretjega.

Mar res, ali je to samo utvara? Lastna resnica, ki ji želim in moram verjeti, ker je tako lažje? Koliko je še takih resnic? V kaj vse sem se prepričala? Se zmorem, želim, hočem prepričati v nasprotno?

Sem zmešana ali psihično povsem stabilna?

Sploh znam biti srečna, če nisem vsaj malo nesrečna?

Kako dolgo bom zmogla sobivati sama s sabo? Sem sploh kdaj zares zmogla? Ali sem preprosto morala?

Je sploh vredno?