Resnica. Ob pivu.

Privzet

Odprla sem si pivo, drugo pravzaprav, občasno naredim tako, ko sem sama s sabo, s prepolno glavo in s premalo volje, da bi počela karkoli produktivnega. Nekako velja, da je pitje alkohola sam s sabo pomilovanja vredna, žalostna aktivnost, pa k vragu s tem.Mogoče je celo kaj resnice v tem.
Resnica.
Večji del življenja se ubadam z resnico, sprejemam jo, jo podajam, razmišljam o njej, jo analiziram, racionaliziram, pa še vedno ne vem, kaj točno naj z njo naredim. Kam naj jo uvrstim. Najverjetneje si jo lahko lepo nekam zataknem, kot tudi vsi ostali, kajti resnica je, milo rečeno, hecna reč. Tako polna usta so nas, te resnice, radi na veliko opletamo z njo, jo manipuliramo, seveda, laž je grda grda reč, ampak resnica ne zaostaja prav veliko, vsaj kar se škodljivosti tiče.
Pha, resnica!
Nagibam se k temu, da ima vsak svojo resnico, ki mu služi, kakorkoli že pač. Kdo je tisti, ki presoja? Vsak sam se odloči, ali bo nekaj verjel, ali ne. In ko nekaj vzamemo za resnico, nato pa se izkaže, da temu ni tako, smo seveda prizadeti, ranjeni, podre se svet in ves srd se osredotoči na lažnivca.
Ampak!
Imeli smo možnost ne verjeti. Lahko bi se odločili ne verjeti, a odločitev je bila drugačna. Vedno gre pravzaprav za odločitve. Stvar seveda ni tako preprosta, nekaj, kar je za nas resnica, je za drugega laž. In obratno. V trenutku, ko je nekdo izrekel laž, ki smo jo imeli za resnico, je ta laž povsem lahko bila resnica, tudi tisti, ki jo je izrekel, je lahko verjel, da je temu tako.
Preveč zapleteno, ni in ni konca, ne rešitve.
Velikokrat vemo, ne vemo, nekako slutimo, instiktivno, ali nam nekdo govori resnico, ali ne. Včasih nam nekdo laže, ampak si obupno želimo verjeti. Obupno in obupano, vzvodi in razlogi za to so seveda različni. Spet drugič nam nekdo govori resnico, pa ne želimo verjeti. Lastna pričakovanja, želje, povodi nas vedno ženejo v takšna destruktivna dejanja.
V življenju sem se kar nekajkrat znašla v situacijah, ko so me take stvari zlomile. Vedno je grozljivo, boleče, ena sama agonija pravzaprav, ko poči milni mehurček, v katerem sem snovala življenje, ko se vse sesuje, zruši v nič. Pobiranje po takih dogodkih je bilo vedno težavno, mučno in vedno sem se zaklinjala, da nikoli več. Zidala zidove, živela v suminčanju, v neki brezbrižni odsotnosti, odganjala ljudi, tako in drugače. A na koncu sem se vedno odločila drugače, kakorkoli naivno in neumno to zveni, sem dala priložnost ljudem, verjela, zaupala, si izbrala resnico. Dvomim, da bo ta naivnost, zaupljivost kadarkoli poplačana, bo bolečina, bodo rane, nobenih utvar si ne delam, da se mi bo to kdaj obrestovalo. Je mar vredno, nekaj lepih trenutkov, trenutkov na meji božanskega, je to vredno vseh trenutkov bolečine in bede, ki lahko da bodo sledili? Je, mislim da je vredno. Zakaj? Ker sem se odločila, da so v danem momentu bili pristni, resnični. Odločila sem se verjeti v to, to je moja resnica in tega mi nihče ne more odvzeti. Ker…kaj pa nam sicer še ostane v življenju? 
Ne maram laži. Lahko bi rekla, da nisem spretna z njo, pa bi to bila laž. Preprosto ne maram je, povsem fizično se mi upira. Resnica pa mi ni nič ljubša. Sploh, kadar jo moram podati. Seveda, laž ni nikoli boljša od resnice, res nikoli, ampak tudi resnico se da povedati na različne načine. Resnico kot resnico, ali malce drugačno resnico, ne spremenjeno, prikrojeno, to bi bila laž, pač pa, recimo, malce olepšano. Izpuščen detajl, ali dva…ogromna razlika, še vedno pa je resnica. En primer, krut, ampak se mi zdi povsem primeren. Nekoč sem pomagala sneti človeka z radiatorske cevi. Obesil se je v kuhinji, s pasom iz hlač, našli smo ga, posranega, poscanega, vijolično zariplega v obraz, oči je imel izbuljene in krvave, saj so mu popokale vse žilice. Smrad je bil strahoten in izraz na obrazu….nikoli ne bom pozabila, smradu in njegovega obraza, dejstvo je, da si sploh ne morem priklicati v spomin, kako je izgledal drugače, pa sem ga poznala kar lep del življenja. Vedno in izključno le tisti obraz. In smrad. To je resnica. Kakšno resnico povedati njegovi hčeri? Da je oče nenadoma preminil v spanju, bi bila laž. Strahotna laž, s še bolj strahotnimi posledicami. Da se je njen oče obesil, je resnica in ta resnica povsem zadostuje. Brez podrobnosti o izločkih, izgledu, vonju, ne glede na resničnost teh podatkov. Zakaj lomiti nekoga, že tako zlomljenega? Tako, mimogrede – če bi ljudje vedeli, kako nedostojanstvena je smrt z obešanjem, se je bržkone ne bi posluževali, misel, da te nekdo najde v takem stanju, sploh lasten otrok, ni najbolj prijetna. Kar hočem povedati, je to, da dejstvo, da vedno govorim resnico, me še ne naredi dobro. Kaj je dobrega v tem, povzročiti nekomu bolečino v že tako obupni situaciji? Seveda, vedno se lahko užaljeno šobim in se sklicujem na resnico in nihče mi ne more oporekati, ampak ali resnica služi nam, ali mi služimo resnici? Meni je ljubša prva varianta. Resnica naj služi nam. Z njo lahko, vseobče vpletenim, prav tako povzročimo škodo, kot z lažjo. Lahko pa z njo rokujemo na način, da bo služila namenu. Spet stvar odločitve. Ljudje delujemo različno. Imamo različne izkušnje, predpogoje, dojemanja, stališča. Vedno delujemo v skladu s tem, saj drugače ne moremo. To razumem, zato si težko ustvarjam mnenje o ljudeh. No, moje splošno mnenje o ljudeh je vse prej kot prijazno, naklonjeno, ampak tukaj imam v mislih posameznike, ki mi križajo pot v življenju. Precej časa preteče, da o nekom izrazim mnenje in skrajno iritirajoče se mi zdi, ko me nekdo sprašuje po mnenju o nekom, ki sem ga komaj spoznala. Navadno se ne pustijo odpoditi zgolj z ”ne vem, verjetno je ok”. Ampak to je vse, kar zmorem v danem trenutku. Prvi vtis….bedarija! Lahko imaš dober dan, lahko slabega, pa to nič ne pove o tebi. Nekdo, ki me spozna na moj slab dan….verjetno se me bo do konca življenja izogibal v velikem loku, če mu bo merilo prvi vtis, kajti znam biti neznansko tečna, zadirčna, nesramna. Oh, znam pa biti biti tudi nadvse prijazna, prisrčna, zabavna, prefinjena in nekdo, ki bo to vzel za sveto, bo v življenju precej razočaran nad mano. Kaj je torej resnica? Da resnice ni? Najverjetneje je to še najbližje resnici. 

Blodnje nekega popoldneva

Privzet

Medtem, ko se mrščim pred omaro, ugotovim, da sem že pozna. Odločanje, kaj bi oblekla, mi povzroča preglavice, ne pomagajo še tako globoki vzdihi. Namreč, nogo mi vse od kolena pa do gležnja krasi nova, še sveža tetovaža in dejstvo, da je sveža, pomeni predvsem eno – noga je dejansko ena sama rana. Tako odpade vse oprijeto, najlonke, pajkice, tudi jeans mi ne diši, za zgolj krilo je prehladno…k vragu. Navlečem trenirko, črno, takšno bolj ohlapno, prevelik, črn pleten pulover, obujem superge, pograbim ključe, čike in telefon ter odšibam. Medtem, ko se vozim, razmišljam, da za nastop otrok to verjetno, vsaj v očeh večine, ni najbolj posrečena izbira oblačil, pa mi je dejansko prav malo mar. Vsekakor bom izbrala udobje pred izgledom, sicer pa so, tako ostali starši, kot tudi učitelji z moje strani navajeni vsega, včasih se v šoli prikažem vsa doterana, kot bi pravkar prišla s kakšne gotske prireditve, spet drugič pa v blatnih gojzarjih, z listjem v laseh, za sabo pa puščam sled žagovine, ki se usipa z mojih oblačil. Ko se pripeljem pred dvorano, porabim kar nekaj časa, da v nepregledni množici pločevine najdem parkirni prostor, prav tako je nepregledna množica obiskovalcev, ki se drenjajo ob vhodu, ob čemer se kar malo zgrozim, četudi sedaj že vem, da na je predstave naših sončkov, srčkov, indigo, mavričnih in v vseh pogledih genialnih bodočih zmagovalcev talent šovov, plesnih tekmovanj in zvezd svetovnih odrov potrebno pripeljati kompletno sorodstvo iz najmanj petih kolen, prav vse od nekaj mesečnih otročičev, tja do pra pra prednikov, ki so z eno nogo že praktično v grobu in ko med množico uzrem nekaj tresočih se starostnikov, ki se s pomočjo palice in z izrazom strahu na obrazu poskušajo, precej neuspešno, prebiti v dvorano, malce zlobno pomislim, da so jih očitno nekaj potegnili kar iz groba. 

Ah, otroci, naš ponos! 

Prerinem se nekam na sredino tribune, sedim tam in si ogledujem svoje popolno nalakirane nohte, ki nikakor ne sovpadajo k mojemu skorajda klošarskemu videzu, medtem ko si ostali dajo opraviti s telefoni in fotoaparati, seveda je potrebno urediti nastavitve, da bodo posneli kar se da najbolj perfekten posnetek svojega potomca. To je absurd, ki ga nikoli ne bom razumela, prideš na nastop svojega otroka, nato pa ves čas buljiš v neko napravo in ta nastop dejansko zamudiš, seveda pa kader posnameš pod pravim kotom, primerno zoomiran in v visoki resoluciji, tega posnetka pa potem tako ali tako nihče, nikoli v življenju ne pogleda. 

Predstava se prične, začnejo najmlajše, vrtčevske skupine, ti mulčki so vedno najbolj posrečeni, kajti pri njih je dosežek že to, da jih sploh uspeš spraviti na oder, ves čas jih je treba loviti okoli, ko bezljajo vsak v svojo smer, jim zavezovati čevlje in brisati noske, nekaj jih povsem zaprepadenih zgolj stoji, drugi se trudijo odplesati sicer preprosto koreografijo, vsak nekaj maha in skače po svoje, požanjejo pa seveda pravi val navdušenja! 

Nastop se nadaljuje, ena za drugo se vrstijo starostne skupine, nekje vmes je tudi moje dete. Kar malo me stisne, ko gledam to moje drobceno bitje, kako stoji tam, kot kupček nesreče in s pogledom bega po množici na tribuni in me išče. To sva že precejkrat obdelali, naj se osredotoči na nastop, namesto da ves čas gleda, kje sem jaz, ker jaz bom zagotovo tam in jo bom tudi videla, a očitno je tista zgodnje otroška logika – če te jaz ne vidim, me tudi ti ne – precej globoko zakoreninjena. Poleg tega jo daje še precejšna trema, ni ji prijetno nastopati pred tolikšno množico, a se je nastopa kljub temu želela udeležiti, odločitev je pospremila z besedami, da bo že nekako preživela. 

Ko so na vrsti starejši, pa tisti najmlajši med obiskovalci postajajo že precej nemirni in zdolgočaseni, z vseh strani se sliši jok, vreščanje in sikanje staršev, to se mi je vedno zdelo nekako nepošteno do nastopajočih, saj jim, vsaj večini, ta nastop nekaj pomeni. Res ne razumem, zakaj bi na skoraj dvourno predstavo hodil z malčkom, ki premore za borih petnajst minut koncentracije? Ker je treba izkoristiti nastop bodočih zvezd, dokler je še brezplačen in na dosegu? 

Gledam te bodoče zvezde in ne morem mimo razmišljanja, če so med nastopajočimi tudi tisti sedmošolci, ki so jih zalotili, ko so na šolskem stranišču vlekli speed? Menda je prvi znak, da se staraš, ko se začneš zgražati nad mladino. Pa ne gre ravno za zgražanje, bolj za skrb, kajti še nekaj let, pa se bom sama spopadala s takimi rečmi. Danes imajo mulci vse precej bolj na dosegu, kot smo imeli mi. Resda ne morejo kupiti čikov v trgovini, lahko pa kupijo drogo za vsakem vogalu, očitno tudi na šolskem dvorišču. Nisem nobena svetnica, a pri teh letih nisem niti vedela kaj je speed, seveda sem svojo neizobraženost kasneje konkretno nadoknadila, še danes se deklariram za rekreativnega uporabnika določenih substanc, zato si, povsem odkrito, nisem na jasnem, kaj točno naj občutim ob takih dejstvih in niti sanja se mi ne, kako se bom spopadala s tem, ko bosta v igri moja otroka. Najbolje, da ju do poznih tridesetih zaprem v klet? Mnjah…

Če je v času mojega odraščanja punca želela pokazati sošolcu joške, se je morala z njim dobiti, premagati strah, sram in dvome, ga pogledati v oči in dvigniti majico. Danes posname nekaj fotografij, izbere tisto, ki je posneta pod najboljšim kotom, da ja izgleda čimbolj popolno in da slučajno ni opaziti kakšnih ostankov otroške zalitosti prek trebuha in jo pošlje izbrancu, povsem neosebno, povsem skregano z realnostjo. 

Vem, primerjave z včasih in danes so neumestne. Bilo je tako, zdaj je drugače, otroci se v tem času ravno tako dobro znajdejo, kot smo se mi v svojem, no, eni verjetno bolje, drugi slabše, ampak se. Kljub vsemu racionaliziraju, kljub poskusom ohraniti pravo mero razuma, me stiska že ob povsem nedolžni prošnji moje prvorojenke, da bi imela telefon. Menda je edina v razredu, ki ga nima. Prav dolgo ne bo ostalo tako, to mi je jasno. 

Ko se zalotim ob vprašanju, koliko ljudi v tej množici se med nastopom ubada s takimi rečmi, ponovno ugotovim, da te prireditve res niso zame. Vedno zatavam nekam po svoje, v vse možne smeri, kot tisti malčki na odru, le da jaz nimam ob sebi učiteljic, ki bi tekale za mano in me spravljale nazaj na kup. Manjka le še to, da se v mislih vrnem še dlje nazaj, k porodom, pa k vsem skrbem in dvomom, ali – boženedaj- v lastno otroštvo, pa bom dvorano zapustila v solzah in s cmokom v grlu. Jebeš to. Prav res, jebeš vse to.

Prekla

Privzet

Dnevi se spreminjajo, počasi in muhasto, a vendarle vztrajno, kar mi je v neizmerno veselje. Jutra so še sveža, velikokrat zavita v meglo, ki se kot nežna koprena dviga nad zoranimi polji in sveže pokošenimi travniki, a vendarle nima več tiste zimske teže in trpežnosti, pod žarki jutranjega sonca se hitro porazgubi in svet okoli mene se zaleskeče v vsej svoji pomladni lepoti.Gozdovi so se že odeli v vse odtenke zelene, najljubši pa mi je jutranji pogled na bližnje breze in vrbe, krasne so. Njihovo mlado, nežno listje, ki se kot najbolj prefinjena čipka narave vije prek vej, na njem pa se biserno leskečejo kapljice rose, izgleda pravljično, čarobno.

Teh nekaj dni bom preživela sama, kar mi dejansko prija. Biti sam ni nujno povezano z osamljenostjo, prav tako kot prisotnost ljudi ne nudi vedno zadovoljstva. Saj ne, da ne pogrešam glasov, smeha ljubih mi oseb, a mir in tišina, čas ki ga preživim sama s sabo, mi dobro dene. Vstajam zgodaj, kljub temu, da bi lahko poležavala dokler bi se mi dalo, ne vem kaj za en vrag je to, ko pa večkrat, malo za šalo in malo za res potarnam, da se bržkone nikoli več ne bom naspala, sedaj pa, ko imam priložnost, je nikakor ne izkoristim.

Jutranja rutina v samoti, ko se s pomočjo hladne vode in ogromne skodelice močne, črne, dišeče kave prelevim iz godrnjave, pomečkane kreature (toliko o lepotnem in zdravilnem spancu) v kolikor toliko družbeno sprejemljivo bitje, se mi po svoje zdi zabavna. Navadno je zjutraj drenj, stiska s časom, teh nekaj dni bo dejansko pravi balzam, za telo in dušo.

A ravno tako, kot ima biti sam s sabo prednosti, so tudi slabosti, kajti kot zakleto, se ravno tedaj, ko ni nikogar, ki bi se nanj lahko obrnil, pojavi nekakšen zaplet, zoprno opravilo, težaško delo.

Zavzdihnem.

Kajti čaka me zoprno opravilo in nima smisla, da ga odlašam, oz. ga poskušam prevaliti na nekoga drugega. Že nekaj dni mi namreč moje sicer tako spokojno in mirno življenje grenijo odtoki. Jebemti, vodovodar pa resnično nisem in precej časa sem porabila v raziskovanju in poizvedovanju, kako in kam so te stvari speljane in kje tiči problem, kajti če v kopalnici ali v kuhinji točim vodo, le-ta udarja skozi sifon v pralnici, tako da se večkrat dnevno spopadam s poplavo, ko rečem spopadam, niti ne pretiravam, kajti sifon je – le kako drugače! – na najvišji točki v prostoru! V mislih prekolnem vse mojstre tega sveta, samooklicane, kot tudi profesionalne, pomaga seveda ne kaj dosti.

In sedaj, ko vem kje najverjetneje tiči problem, se ga bom pač lotila. Oblečem se, si malomarno spnem lase, navlečem gumijaste škornje, poiščem rokavice in motiko, ter se odpravim proti bregu za hišo. Zakorakam nekaj korakov v breg, opirajoč se na motiko, tla so mehka, vdirajo se mi pod nogami. Nekje tukaj bi naj bila speljana cev, po kateri odtekajo komunalne vode, misel se mi zdi ogabna, saj te vode stečejo po bregu v reko, vkolikor pač ne poniknejo v zemljo. Pomislim, da dobro, da ne uporabljam nobenih strupenih in agresivnih čistil, mil, itd., a ta misel je povsem brezpredmetna, je, tako kot je.

V nosnice mi buta oster vonj po česnu, čemaž na obrežju je v polnem razcvetu, bela socvetja se plaho svetlikajo izmed kopriv, ki se bohotijo vsepovsod okoli. Nekako na pamet ocenim, kje približno bi ta cev naj bila in začnem previdno odkopavati zemljo. V vsem tem času nisem nikoli opazila te cevi, zato predvidevam, da je popolnoma zasuta z zemljo, kar je najverjetneje razlog, da voda ne odteka. Lovim ravnotežje, drsi mi, teptam koprive, počasi obupujem, kajti prekopala sem že vso površino, kjer bi predvidoma lahko bila cev, pa nič. Krementim si nekam v brado in ko me skoraj mine vsa volja, z motiko zadanem ob nekaj betonskega. Ne vem, če sem že kdaj tako razveselila nekega zamolklega zvoka. Previdno odkopljem debelo plast zemlje okoli cevi, očistim tudi zemljo pod cevjo in izkopljem nekakšen jarek. Cev je popolnoma zabita z zemljo, čudim se, da so se težave začele šele sedaj, verjetno je voda nekako pronicala skozi zemljo, dokler se ni zamašilo v takem obsegu, da to ni bilo več mogoče.

Z motiko poizkusim izbezati zemljo, seveda ne gre, v cev podrezam še z ročajem, a je prekratek, da bi z njim lahko prebila vso to svinjarijo. Zakorakam v breg in grem poiskat preklo, fižolovko, dolgo nekje 4 metre. Če to ne bo dovolj, potem pa res ne vem. Vrnem se v breg, nerodno opletam in se zapletam v grmovje s tisto preklo. Dobro se vsidram ob cevi in previdno tiščim preklo v odprtino, malce me skrbi, da bi se mi nekje v notranjosti zlomila. Potem bi šele bila v dreku. Dobesedno.

Zgroženo ugotovim, da mi bo prekle zmanjkalo, z vso dolžino že bezam v cev, ko začutim nekakšno gomazenje. Izvlečem preklo, vso blatno in nekako sluzato in ponovim. Iz cevi se prav na počasi začne valiti zemlja, pomešana z gosto, rjavo tekočino. Obupen smrad butne vame, da se mi od hudega kar malo zašibijo kolena, podrezam odločneje, bolj sunkovito in spet izvlečem preklo, z njo pa neverjeten kup blata, zemlje, smrdljivo, ogabno zmes, ki se počasi vali iz cevi. Odložim preklo in skorajda stečem v hišo, nerodno in opotekaje v tistih prevelikih škornjih in odprem vse pipe, nato se vrnem k cevi in čakam, da priteče voda. Nič. Le tista gostljata brozga, nato še to preneha. Zavijem z očmi, upam, da v pralnici ne buta spet vse skozi sifon, poprimem za preklo, vso blatno in ogabno in spet, ponovim vajo. Izvlečem še en kup zemlje, vse skupaj odteka hitreje, nato pa v curku iz cevi brizgne voda, rjava, umazana, smrdljiva, ki za sabo izpira ostanke zemlje. To! Uspelo je. In tako stojim tam, s preklo v roki, kot nekakšen vojšak, dobro vkopana in razkoračena prek jarka, po katerem mi med nogami odteka voda, ki sedaj v slapu buta iz cevi, smejem se sama sebi in prizoru, ki je zagotovo fascinanten, popravim si pramen las za uho, ob čemer me obide rahla slabost, saj se zavem, da imam rokavice prekrite s tisto sluzasto ogabo, nato izbruhnem v glasen krohot, to so namreč tisti avtomatski, spontani gibi, ob katerih se zgroziš, a vedno se mi zdijo tudi sila zabavni. Kot recimo takrat, ko sem mačkam praznila konzervo na njihov krožnik, zraven poplesavala in si potihem popevala ob glasbi in ko sem si vsebino konzerve spravila na prst, sem ga avtomatsko obliznila in v isti sekundi obstala kot okamenela, niti prsta nisem izvlekla iz ust, pred očmi pa se mi je začelo kar malce temniti.

Hja, še dobro, da se vse to preživi, zagotovo bom preživela tudi to svinjarijo na laseh, sploh sedaj, ko si bom lahko privoščila dolg tuš, brez skrbi, da mi bo ob tem zalilo pol bajte.