Ob letu osorej

Privzet

Usedem se na pomol in si prižgem cigareto. Noč je topla in mirna, a čez nebo se vlečejo oblaki, zato je še prav posebno temna, celo cigareta gori neko zamolklo, ubito, kot bi črnina okoli mene posrkala še tisto malo svetlobe, ki jo nek ogorek lahko daje.
Najprej sedim po turško, nato potegnem kolena k sebi, nanje naslonim glavo in zrem nekam v daljavo, več ali manj v prazno, saj niti ni nobene točke, kamor bi dejansko lahko uprla pogled.
Črna gladina pred mano deluje povsem mirno, a nalahno pozibavanje zanikrnih čolničev, ki so privezani ob pomolu nakazuje, da temu le ni povsem tako. Vse se giblje, vse se premika, vse gre naprej. Življenje ne pozna faze mirovanje in morje vsekakor je življenje. Pomislim, da bi zaplavala, a to misel v trenutku opustim, kar srh me obide, povsem črna voda se mi zdi kar nekako grozljiva in na tilniku začutim tisti zoprni hlad. Malce se nagnem naprej in pogledam pod pomol, kljubovalno iztegnem nogo in s konicami prstov zarišem polkrog v gladino, občutek je nekako prijeten, poznan in zaradi tega domač, a hkrati hladen, tuj in srhljiv, hecno pravzaprav, kakšna sprememba, celo zmeda nastane v občutenjih, ker oko zaznava nekaj drugače, kot telo. Izvlečem nogo ravno v trenutku, ko se prikaže luna in oblije z mesečino turobno gladino, zibajoče čolne in obalo pred njimi. Mehurčki, ki se sprostijo zaradi mojega poseganja v gladino, se ob mesečini biserno zaleskečejo, ljubkost prizora za hip odrine srhljivost, očitno se oko uskladi z zaznavo telesa, um pa seveda krene nekam po svoje in situacijo v hipu poveže z nekim drugim dogodkom, z neko drugo nočjo, z nekim drugim krajem, mnogo let nazaj, ta dogodek je celo vseboval nočno kopanje.
Pomislim, kako je mladost pravzaprav brezskrbna, kako mladost ne razmišlja o nevarnostih, o pasteh, o temi, mladost zgolj je. Kako brezskrbno sem takrat odvrgla oblačila in se v smehu zapodila v hladno morje, noč je bila, za spremembo od te, povsem jasna in vsak moj gib, vsah zamah v prijetno hladni, temni vodi, je sprožil na tisoče bisernih mehurčkov in trenutek je bil čaroben, brez kančka dvoma v črno vodo, v lastno goloto, v goloto ostalih prisotnih. Večkrat se čudim, kako sem bila v tisti rosni mladosti neobremenjena z lastnim videzom, z lastnim telesom. Ne spomnim se niti enega trenutka, da bi se – kot je značilno za najstnike – obremenjevala zaradi izgleda, mozoljev, lepote, kilogramov in kar je še tega. Vedno sem zgolj bila, sama sebi se nikoli nisem zdela lepa, pa grda tudi ne, telo je bilo samo telo, kot bi bila povsem brezspolna, nekako androgena, vsekakor pa sem bila precej naivna. Precej let kasneje je moje dojemanje povsem drugačno, tako življenja, kot seveda tudi golote kot take. In ni sram tisto, kar bi povzročilo spremembo, kot tudi strah ne, zgolj zavedanje. Spolni konflikti, pasti, ki prežijo vsepovsod in leta izkušenj prinesejo neko previdnost, pa nisem povsem prepričana, ali je to dobro, ali slabo.
Včasih se zalotim, kako strmim v svojo podobo v ogledalu, kako brezkompromisno in precej neprizadeto ocenjujem svojo pojavo in še vedno ob tem ne občutim praktično nič, nobenega navdušenja, obžalovanja, zgolj neko sterilno ocenjevanje sprememb, staranja, umiranja, razkroja. Indiferentnost do lastnega bitja mi ni tuja, le da sedaj zmorem, ali znam, opredeliti atribute, oz. kaj je tisto, zaradi česar se komu zdim lepa, zanimiva, privlačna, seveda zopet z distanco in brez kakšnih posebnih občutkov. Vsekakor pa bi bilo kar malce trapasto, če bi ravno sedaj, ko je dejansko neizogibno, da me bo začel najedati zob časa, padla v kremplje nekakšni nečimrnosti.
In tako sedim tukaj, na pomolu, razmišljam o letih sprememb, v življenju, v izgledu, v pojavnosti, zaznavanju in opredeljevanju sebe in sveta, zrem v temno vodo in v prsih me neprijetno stiska. Druga jaz, nič več čista, naivna, neoskrunjena. Z bremenom, težkim za cel svet, zrem v prihodnost, z nezaupanjem in s strahom. Zdi se mi takšna, kot to morje, temna, strašljiva, tesnobna. A kot krivda ne spremeni preteklosti, tako tudi tesnoba ne spremeni prihodnosti in vse modrosti s celega sveta ne spremenijo groze, ki jo občutim. Raje bi preplavala vse črne globine, kot se podala v to, povsem nepoznano prihodnost. A je neizogibno, ne pomaga oklepanje simbolnega pomola, ne pomaga predstavljanje grozljivih reči, ki prežijo name, ne pomagajo stiske, napadi panike, nespečnost, ne pomaga prepričavenje, da bo vse dobro in kot mora biti. Pomaga edino zavedanje, da leto dni od tega trenutka, bo vse za mano, veliko več bo jasno, morebiti bom spet sedela na pomolu, nekem drugem, ob neki drugi vodi, spet malo drugačna jaz, z drugačnimi občutki, s polnimi pljuči zraka in življenjenja, z novimi spoznanji in zavedanji.
Morebiti…torej…ob letu osorej.