Obred

Privzet

že dolgo

več ne brusim krempljev

in ti brusiš nož

žrtveno jagnje bom

nad katerim zneseš srd

ponudim ti vrat

zareži

čudno bo

hreščeče

kot bi rezal

izolacijsko cev

a klanje vendar ne sme biti

preveč enostavno

zareži!

lahko si izbereš

glasbo po želji

koračnico

žalostinko

lahko si zgolj

požvižgavaš

zareži…

kri

bo pojila zemljo

ki že tako ječi

od vse pradavno

prelite krvi

in tebe naj poji

sovraštvo

kot mene otožnost

nad zavrženim življenjem

drobcenim

nevrednim

nedolžnim

bila sem rabelj

lahko sem tudi žrtev

le kaj je bolj

nevredno človeka?

zareži!

Dober dan

Privzet

Z muko odprem oči, skozi špranje med zavesami sili svetloba in prek ledvic začutim hlad. Obrnem se na drugo stran, med godrnjanjem se tesno zavijem v odeje in zatisnem oči. Mižim, nekaj časa, a ne gre. To je to. Jebemti. Ob vzdihu nekoga, ki je najmanj na smrtni postelji, če ne še kaj hujšega, sežem po telefon. Preverim uro, pol sedmih. Zjokala bi se lahko, prav res, če bi bila za odtenek manj nataknjena, kar mi seveda preprečuje preveliko občutljivost. Zavem se, da bo to en kurčev dan, no vsaj začel se je tako.

Vstanem in se odvlečem v kopalnico, ugotavljam, da me boli praktično celo telo. Mrko zrem v obraz v ogledalu, medtem ko si ščetkam zobe, sama sebi se zdim trapasta, pa dobro, tako občutim tudi ob dnevih, ki se začno precej boljše. Umivanje zob je res takšna prav blesava aktivnost, mogoče jo ravno zato vedno opravljam v popolni zasebnosti in se mi lahko kar malce utrga, če želi kdo prisostvovati pri tem nečednem opravilu. Ampak, če iskreno povem, je takih reči precej, torej ni težava v aktivnostih, pač pa v meni. Ker zakaj človek ne bi oteževal življenja, sebi in drugim, m? Sperem si usta in grem z jezikom preko zob, gladki so kot porcelan, čeprav v tem kontekstu primerjava ni najbolj posrečena, no k sreči niso porcelanasti, zgolj gladki kot porcelan, lucky me.

Umijem si obraz z mrzlo vodo in si grem s prsti skozi lase, moj približek česanju, povsem zadovoljiv in se odpravim v kuhinjo. Nahranim mačke, ki hodijo za mano kot japonski turisti, jim očistim pesek, ob tem se zavem, da me strahotno tišči lulat, možgani očitno še niso preklopili na budno stanje, telo pa tako ali tako nekam čudno funkcionira. Opravim, pristavim vodo za kavo, ponev za jajca, razpolovim si avokado in ga pojem kar z žlico, medtem ko si pečem jajca in kuham kavo. Multitasking level – master!

Zmečem vase tista jajca in razmišljam, zakaj sem pravzaprav tako tečna, mogoče zato, ker se nisem zbudila ob toplem, ljubem mi telesu, a najverjetneje me spravlja v obup splošno slabo stanje in počutje, lahko pa je seveda karkoli drugega, nisem ravno izbirčna in zahtevna. Vsaj ledvice so me prenehale boleti, še vedno pa se mi zdi, da me boli prav vse, a zagotovo ni tako hudo, kot se mi zdi. Tolažba pač. Zdi se mi kot bumerang direkt v glavo, vedno se hvalim, kako sem čvrstega, trdnega(in kar je še teh stabilnih pridevnikov) zdravja, a zadnje čase me neprestano nekaj jaha. Dobro, zadnje čase pomeni zadnjih nekaj dni, da ne bo izpadlo, kot da govorim o letih ali celo desetletjih! Z izjemo ene zadeve, na katero sem se pa že tako privadila in jo praktično ignoriram, trmasta kot sem. Mogoče sem pa samo navadna pička, nenavajena bolečin, tegob in zdaj nekaj brezveze javkam in se smilim sama sebi? No, vsekakor tudi ta možnost ni izključena. Lahko pa, da drži tisto, da ko prideš v ta moja leta, si sicer nekako spraviš glavo v red, a telo začne razpadati. Najbolje torej, da se kar sprijaznim. A kaj, ko niti v tisti del z glavo nisem povsem prepričana.

Oblečem se, pajkice, hoodie, obujem gojzarje in jo mahnem čez cesto v gozd. Pa bistvo ni v gozdu, niti v tem, da sem kak blazen ljubitelj jutranjih sprehodov po vlažnem, po trohnobi dišečem listju, kjer moja duša črpa energijo dreves, ta nato regenerira moje telo in mi bistri um, pa prizori srnic in zajčkov, ki jih ujameš s kotičkom očesa in te napolnijo s srečo še za nadaljni mesec ali dva in kar je še tega ezoteričnega sranja, ne, bistvo je v bregu! Zima in bolečina sta namreč opravili svoje in sem kondicijsko precej v.., no, nizko, zato torej vsak dan, če je le možno, rinem v ta zajeban breg in niti malo ne pretiravam – čeprav sem načeloma nagnjena k temu – ko rečem zajeban breg. Ker je strmo, da bi še gamsi jokali od muke, skalnatno in blatno, preden pridem do vrha, prekolnem vse žive in mrtve, ki mi padejo na pamet, vmes so trenutki, ko bi najraje kričala, za koji kurac mi je tega treba, pa me je malo sram, ker dejansko mi ni, mar ne, ali pa bi se kar vsedla na skalo, jokala in čakala, da me kdo najde, kar se pa tako ali tako ne bi zgodilo, kajti skoraj zagotovo nihče normalen ne rine tja gor, da me najde kdo nenormalen, pa si resnično ne želim.

No, po dobrem mesecu je res precej boljše, sicer ne odskakljam gor in dol kot kak presneti kozorog, a vzpon je sedaj že vsaj toliko dostojanstven, da me ni več sram pred samo sabo. Tako se tudi danes skorajda prigrizem na vrh, mimogrede preverim(kot vsakič!), kako so se prijele smreke, med sajenjem le-teh sem namreč dobila idejo o tem mučnem kondicijskem treningu, oziroma, če sem čisto natančna, nekaj dni kasneje, ko je že malce zbledel spomin na precej boleče in mukotrpno pogozdovanje. Ko se vrnem, me na dvorišču pričaka dimnikar, kar pomrači se mi, pa saj ni normalen, ob tako zgodnji uri se niti slučajno nisem pripravljena ukvarjati z ljudmi, če k temu prištejem še dejstvo, da mi bo odžrl tuš in da sem že tako ali tako precej nestanovitne volje, občutim jezo skorajda epskih razsežnosti.

Že odprem usta in skorajda izbruham plaz besed, precej neprijaznih seveda, ki se mi s svetlobno hitrostjo oblikujejo v mislih, pa moj um, kljub vsej aktivnosti, od nekod privleče podatek, da je pred več kot dvema tednoma prišla pošta, ki je oznanila ta obisk. Zato s težavo pogoltnem in mu skorajda bevsknem, da naj gre z mano v kurilnico. Iritira me prek vseh možnih mej, a tu ni krivda zgolj v meni, njegovo obnašanje je naravnost odurno. Dejansko sem šokirana, ma daj človek, samo jeben dimnikar si in ne kvantni fizik, jebote!! Z muko se zadržujem, medtem ko z nogo živčno rišem kroge v saje po tleh, skušam iz spomina izbrskati podatek, če je za dimnikarja potrebna izobrazba. Neuspešno, pojma nimam, priznam. A ta se obnaša, kot da je naredil najmanj doktorat in res bi ga najraje z omelom treščila po tisti prepotentni betici. On pa kar nabija in nabija, jaz pa le še prikimavam in razmišljam, če bi poguglala, kako umoriti dimnikarja in seveda, kam s truplom. Človeštvu, no dobro, našemu(njegovemu) rajonu bi zagotovo naredila uslugo. Gromozansko.

Ko se končno odpravi, se kar sesedem na stol, počutim se povsem izžeto in kar malce tesnobno, neuravnovešena kot sem, bom očitno doživela napad panike zaradi dimnikarja! Skadim cigareto in grem pod tuš. Dobro mi dene, prav res, da mi. Odločim se, da ta dan ne bom družbeno koristna, usedem se za računalnik, ob belini wordovega dokumenta začutim tisto prijetno vznemirjenje, toliko moram zapisati, danes bo dober dan za to.

Yey!