Oče.

Privzet

Otrok potrebuje očeta. Menda, za zdrav in normalen razvoj.

Pravzaprav, potrebuje mater IN očeta. Ali morebiti očeta IN mater. Skrivnost tiči v detajlih.

Ampak očetje so še posebej na udaru, kajti mati je nekako samoumevna, saj ona vendar rodi otroka, torej je njena potrebnost in pomembnost že kar logična in avtomatska. Poudarjati pa je potrebno, na vsakem koraku in čimvečkrat, da otrok potrebuje očeta.

Tistega očeta, ki dveletni hčerki liže spolovilo, ker – po njegovih besedah – ima izpuščaje in edino to pomaga? Pristojne institucije seveda ne ukrenejo nič, otrok je osem, raje ne razmišljajmo, kaj vse se še dogaja v tej naravni družini, če je že najmlajša deležna takih, posebnih tretmajev.

Ali mogoče tistega očeta, ki je lastno hči posiljeval od devetega do šestnajstega leta in jo obenem še zelo velikodušno delil s prijatelji in znanci? Velikodušnost je bila seveda pogojena s plačili, ki jih je za svoja dejanja prejemal. In tu je seveda tudi tista mati, tako potrebna, ki je vse skupaj molče spremljala.

Mogoče pa imate v mislih tistega očeta, ki je sredi belega dne v blokovskem naselju tako pretepel lastnega sina, duševno zaostalega, v trenutku dejanja starega devet let, da mu je povzročil tri (3) odprte zlome? Otroci smo okameneli v grozi, odrasli pa so se obračali stran ter nas podili po domovih.

Tistega očeta in mater, ki sta s šestletno hčerko snemala otroško pornografijo in tako služila za dnevne odmerke droge?

Tistega očeta, ki je lastni hčerki zaplodil (vsaj) dva otroka, ki ju je reva nato umorila po porodu v domačem hlevu?

Očeta, ki je pijan sredi noči ženo zabrisal v vrata otroške sobe, da jih je snela s tečajev, si zlomila roko in rebra? Ob navedku otroške sobe menda ni treba poudarjati, da sva v njej spala otroka?

Očeta, ki je hčerki, odličnjakinji, po končani osnovni šoli prepovedal nadaljne izobraževanje, ji uredil zaposlitev pri prijatelju, ki jo je ves čas nadlegoval in sčasoma tudi posilil (večkrat), plačo pa je seveda v svoj žep pospravil oče? Dekle je po dveh letih zaposlitve napravilo samomor.

Tistega očeta, ki je otroka priznal šele po DNK testu, pred tem pa zanikal, z besedami : ”Tega pankrta ne bom nikoli priznal, vsi so jo fukali, a meni ga bo pa obesila, ta prasica…” Taisti oče je nato ob vseh vikendih, ko mu je bil otrok dodeljen s sodno odločbo o stikih, domov vodil razne prijateljice, s katerimi je občeval pred fantkom, med publiko so bili občasno tudi njegovi pijani in zadeti prijatelji, ki so večkrat vse skupaj posneli.

Tistega očeta, nad katerega sem kot petnajstletnica šla z nožem, ker je vse noči pijan razbijal po vratih, grozil da nas bo vse poklal in je zaradi teh dogodkov moj nekaj let mlajši brat začel močiti posteljo?

Očeta in mater, ki sta vsako poletje (in vmes) silila svojo hči na počitnice k sorodnikom, kljub zavedanju, da je tam striček, ki ga majhne deklice zanimajo precej nad mejo dopustnega in normalnega? A kaj, ko je lepo imeti varstvo za otroka, v času ko ni vrtca in šole, dopusta pač ne gre jemati kar tja v en dan, kajne?

Očeta, ki je pijan zabodel ženo in porezal hči po obrazu in je posledično še danes iznakažena in slepa?

Da, vsekakor. Otrok potrebuje očeta. In mater. Mater in očeta. Verjetno smo zato vsi tako ‘normalni’ (khmnja….), funkcionalni, netravmatizirani, ker smo ju (večinoma) imeli prisotne.

Praznična

Privzet

Nobene evforije ne občutim, nobene vzhičenosti, blaženosti, posebne sreče, ljubezni in kar je še teh, v tem času zapovedanih in pričakovanih občutkov. Za razliko od prejšnjih let ne občutim niti tesnobe, ni mi odveč, kar nekako mimo mene gre vse skupaj, kot bi postala povsem imuna na vso to praznično norijo.

Dnevi potekajo povsem običajno, ustaljeno. Ker ne premorem televizije, so mi prihranjena posiljevanja z obupno debilnimi reklamami, za kar sem neizmerno hvaležna. Nič ne bo drugače, ne pet dni pred novim letom, dan potem, ali mesec, ali leto kasneje.

Lučke, povišan limit na računu, dolg na banki in drenjanje po trgovskih centrih, mar res pričarajo toplino? Ljubezen? Čarobno družinsko vzdušje? Gore cenene plastike s Kitajske bodo nadomestile praznino, ki jo ljudje občutjo skozi leto? Morebiti, kakor za koga. Vsakomur svoje.

Seveda bomo postavili smreko, za otroško veselje, čeprav točno vem, da me bo najverjetneje že naslednji dan pričakala vsa klavrna, podrta na tla, z naokoli raztresenimi bučkami, poleg nje pa bodo sedele mačke, s tistim pogledom, ki pravi: ”Še dobro da si prišla! Smreka je padla v nezavest!”

Pa dobro, malce veselja, za otroke, za živalce, zakaj pa ne. Tako da, smreka bo!

Jaslic seveda ne bomo postavljali, nikoli jih ne, ker meni osebno je to povsem trapasto, letos pa še posebej, ob vsem tem sovraštvu do migrantov, beguncev, bomo sedaj postavili jaslice in slavili, častili begunski par, ki je obupno iskal zatočišče? Saj se menda šalite, ljudje?

Dneve bom tako preživljala v udobju za domačimi zidovi, kjer se toplina občuti skozi vse leto in ni omejena oziroma rezevirana zgolj za zadnjih nekaj dni iztekojčega se leta. Ker se imamo radi skozi vse leto. Z drobnimi pozornostmi, ki se jih ne meri v denarju, si pokažemo, da smo si pomembni. Ker se smejemo, jočemo, jezimo, navdušujemo, občutimo stiske in se veselimo dosežkov iz dneva v dan in ne pod taktirko medijskih hiš ter trgovskih centrov.

Ker smo ljudje vsak dan v letu. Dobri, slabi, nemogoči, prijetni,ljubeči, zadirčni…kar pač zmoremo dati od sebe v danih situacijah. Na to nas vsak dan opomni otroška umetnina na zidu hodnika, velik grad, s princeso, vitezom in zmajem, nad vsem tem pa se, malce majavo, bohoti napis:”Naš dom je grad, kjer vsak je kdaj princesa, vitez ali zmaj!”

In da, vsemu navkljub je to prijeten čas. Ko je zunaj vse pusto in turobno, mraz pa sili in reže v vse pore in špranje, je čas za branje pod odejo, pripovedovanje zgodb s skodelico kadečega se čaja v roki, je čas za trenje orehov, za pospravljanje predalov in ponovno odkrivanje že kar malce pozabljenih zakladov. Da, prijeten čas je, ker si ga naredimo tako. Sami in predvsem zase.

In dobro je, ker vem, da nimam nobenih dušečih obveznosti v tem času, nobenih prisiljenih stikov z ljudmi, ne bomo se obiskovali, ne bomo si pošiljali čestitk ali osladnih, bedastih prazničnih sms sporočil, ne bomo si segali v roke in se objemali. Ker nočem, ker se mi upira, ker so ljudje končno!!! obupali nad mano in me pustijo pri miru, nekateri so celo užaljeni, a me prav nič ne moti, dokler jih ta užaljenost drži proč od mene in jim preprečuje vsakršno prisiljenjo, hinavsko in narejeno delovanje napram meni.

Novo leto bom preživela v neki koči, odrezana od sveta, ker….zakaj pa ne?? V krogu prijateljev, posebnih in meni dragih ljudi, ker je vsako našo druženje tudi prek leta fantastično in zabavno. Zgolj zato. Novo leto samo po sebi me ne gane, povsem brez problema ga preživim doma, kot vsak običajen dan, a ker je organizirano takšno druženje, ki mi je vsekakor po godu, se ga bom udeležila z veseljem. Kajti že v kali sem zatrla vse ideje o silvestrovanju v Moskvi, pa Beogradu, pa Pragi, pa Sarajevu, pa…..resno?? Čemu bi mi bilo v veselje zmrzovati pri minus 20, nekje na prostem, zgolj zato, ker je jebeno Novo leto? Pojdimo v Moskvo poleti! Pojdimo spomladi v Beograd, pa Novi Sad, kamorkoli, zakaj pa ne?

Kakorkoli, dobro leto je bilo. Vsekakor računam na kakšno še boljše, prav z navdušenjem zrem prek koledarskih obzorij, kaj bodo prinesli novi dnevi, meseci in leta.

Subjekt ZXH13890 (II.)

Privzet

Medtem, ko je govoril, je ugotovil, da je gel začel delovati, kajti ud mu je otrdel in to ne samo do primernosti za uporabo, njegova trdota je bila namreč veličastna. To je bil tudi poglavitni izmed razlogov, da so ga izbrali za trenerja, kajti večina je imela precejšnje težave z vzpostavljanjem in ohranjanjem trdote, on sam pa ni nikoli zatajil. To, in pa izredno zadovoljstvo njegovih odjemalk, ga je popeljalo med trenerje, ko so ga v marketu počasi začeli izpodrivati novi, sveži subjekti.

Med govorom je opazoval subjekt pred sabo, ves čas je strmela v tla in ko je dvignila pogled, se mu je zazrla naravnost v oči.

Za trenutek se je zmedel, povsem ga je presenetilo, niti ni točno vedel kaj.

Zdela se mu je…nekako čudna.

Rahlo zardela v lica, oči so je vlažno lesketale in njeno dihanje je bilo presunkovito. Pomislil je, da je nekaj narobe z njo, nekakšna okvara, napaka, zdelo se mu je nemogoče, da so to spregledali in zavedel se je, da ne ve, kako naj ravna. Na kaj takega ni bil pripravljen, še manj usposobljen, kajti subjekti so bili vedno brezhibni, nikomur niti na misel ni padlo, da bi lahko bilo drugače.

Odločen, da z urjenjem ne bo nadaljeval, pravzaprav ga niti začel ne bo, je naredil korak, da bi se obrnil in odšel proti krmilniku, kjer bi spisal poročilo o dogodku. A preden je uspel napraviti korak do konca, je stegnila roko in ga prijela za ud.

Nežno, komajda se ga je dotikala s prsti, njeno dihanje se je še pospešilo in ves čas ga je gledala, nekako plaho, proseče, s tistimi velikimi, rjavimi očmi in kot bi ga nevidna sila prikovala ob tla in mu onemogočila premikanje, ni zmogel narediti tistega koraka, samo stal je, kot vkopan in strmel vanjo.

Medtem, ko je doživljal pravo zmedo občutkov – natanko je vedel, kako bi moral ravnati, a istočasno se je v njem porodila neka nerazumljiva želja, da nadaljuje , je ona z roko drsela po njegovem udu, od začetka malce negotovo, potem vedno bolj suvereno, povečevala prijem, ga nato popuščala, njeno početje je bilo tehnično skoraj dovršeno. Ves čas si je grizla spodnjo ustnico in kot hipnotizirana spremljala svoje početje, nato si je z drugo roko popravila lase za uho in ga pogladila po stegnu.

Zdrznil se je pod njenim dotikom, ona pa se je nagnila naprej in vzela ud v usta. Najprej konico uda, objela jo je z ustnicami in jo obliznila z jezikom, nato ga je jemala vedno več, drsela je po njem s toplimi vlažnimi ustnicami, ga božala po stegnu in mu gnetla moda, zraven stokala in vzdihovala, kar ga je navdajalo skorajda s strahom, občutki, ki jih je ob tem doživljal, pa so bili neopisljivi, kaj takega namreč ni doživel nikoli.

Obhajala ga je neka posebna napetost, zaradi katere se mu je meglilo pred očmi, skušal je ostati zbran, priseben, pa ni šlo, vse, kar si je pravzaprav želel, je bilo to, da bi se prepustil, se prenehal bojevati z razumom, pa tudi tega ni zmogel. Od preobilice občutenj so se mu začela šibiti kolena, odrinil jo je proč od sebe in se sesedel poleg nje na posteljo.

Ona pa ga je porinila vznak, se povzpela nadenj, ga prijela za ud in ga usmerila v svoje mednožje. Z enim samim sunkom se je nasadila nanj in zastokala. Presenetila ga je vlažnost njene nožnice, prepričan je bil, da ni uporabil gela zanjo in prešinilo ga je, da to pa je že doživel, pri vzvišenih. Določene njegove odjemalke, le nekaj njih, nikakor ne vse, so imele lastnost, da so se same navlažile in mu nikoli ni bilo potrebno uporabiti gela. A vendar je bila to sposobnost vzvišenih in ne subjektov, kar je samo še povečevalo zmedo v njegovi glavi.

Z dlanmi se je uprla ob njegove prsi, se spuščala in dvigovala, krožila z boki, vedno hitreje in vedno bolj sunkovito, njegovi občutki so postajali neznosni, ni zmogel več razmišljati o ničemer, osedotočal se je le še na svoj ud in na vlažno, stiskajoče drsenje, ki ga je spravljalo ob pamet. V naslednjem trenutku jo je zagrabil za boke, pomislil je, da jo mora sneti s sebe, kajti z njim se dogaja nekaj groznega, bal se je ,da mu bo odpovedalo srce, pa se je zavedel, da jo v resnici le še bolj vleče nase.

Suval je vanjo in ji zarinil prste v ritnici, ko se mu je telo zvilo v nekakšnem odrešilnem krču, zdelo se mu je, da se je razpočila vsaka celica v njegovem telesu, ni se več zavedal ne dogajanja, ne okolice, ne nje, kot bi vse v njem odpovedalo.

Zadnje, kar se je spomnil, ko je začel prihajati k sebi, je bila ona, kako je omahnila čezenj in tisti njen izraz na obrazu, skorajda kot poblaznel.

Tudi tega se je spomnil, dogajalo se je vzvišenim, ampak one so doživljale užitek in takrat je bilo njihovo obnašanje povsem nekontrolirano.

In ko je tako ležal pod njo in rahlo drgetal od pravkar doživetega, se mu je v glavo prikradla misel.

Vprašal se je, je morebiti to to? Je bil to, kar je ravnokar doživel, užitek? Je doživljala užitek tudi ona?

Zdelo se mu je nemogoče, užitek je bil izključno za vzvišene, nihče od nižjih, subjektov, trenerjev in ostalih, ki so skrbeli, da je njihov svet funkcioniral brezhibno, kot je, ni nikoli doživel užitka. To je bilo nemogoče!

Misel je poskušal zavreči, a se je vztrajno vračala in vrtala luknje dvoma v vse, kar je do sedaj imel za nespremenljiva dejstva.

Ti lisica, ti!

Privzet

Vstopil je v spalnico in ko jo je zagledal, mu je zastal korak, čez obraz pa se mu je razlezel nasmešek, ki ni skrival navdušenja. Pričakala ga je udobno zleknjena na postelji, v samostoječih nogavicah, prosojno črn najlon je krasil fino vtkan vzorec pajkove mreže, na širok rob iz čipke so bili pripeti trakovi pasu za nogavice, tistega klasičnega, ki se nosi visoko nad boki in je skupaj s korzetom, ki je objemal njen život tako lepo poudaril njen vitek pas. Hlačk ni imela.
Sveže oprani lasje so ji padali prek ramen, obraz pa ji je krasil nasmeh, tak malce poreden.
Zaprl je vrata za sabo in počasi stopal proti postelji, ona pa se je lenobno dvignila, se z dlanmi uprla ob posteljo in se pretegnila kot mačka. Že je hotel nekaj reči, pa kot da se mu je beseda zataknila nekje v grlu od presenečenja, za trenutek je samo stal in buljil, nato je izbruhnil v smeh.

”Pa menda ja nisi!” je izdavil med smehom.

”Kot vidiš sem.” se je namuznila in visoko dvignila tisto rit, ki jo je krasil košat lisičji rep.

Ko sta pred časom gledala neke stvari na netu in mu je pokazala takšen anal-plug, se je smejal in rekel da njemu je to čudno, tudi njej se je zdelo malce čudno, hecno, hkrati pa nekako kinky, perverzno in ni ji dalo miru in je opravila ta čudaški spletni nakup. In ko je prejela paket in zadevo preizkusila, se je stoje pred ogledalom pripravila do orgazma, ki jo je spravil na kolena. Stvar jo je neverjetno vzburjala in tudi sedaj, ko je na vseh štirih čakala kaj bo storil, je imela pičko popolnoma premočeno, dihala je plitvo, odsekano in srce ji je noro razbijalo od vznemirjenja.
Pokleknil je poleg nje na posteljo in jo pobožal, prek hrbta, ritnic, po stegnih.

”Mmm, te nogavice…” je mrmral. Nato je pobožal rep in narahlo pocukal zanj, da se je zdrznila.

”Ti je všeč?” je dahnila in ga pogledala.

Dobival je tisti odsoten, divji pogled in vedela je, brez da bi ji odgovoril.
Planil je pokonci, si povlekel majico čez glavo in odpel hlače, ni izgubljal časa, da bi jih slekel, samo spustil jih je malce nižje kolen, jo zagrabil za boke, potegnil k robu postelje in ji v enem sunku zasadil kurca, da je zaječala. Eno roko ji je položil med lopatici in jo tiščal ob posteljo, z drugo jo je grabil za rit, stegna, segal po joških, medem ko je kot obseden suval vanjo kot kamen trdega kurca. Grabila je po postelji, se zvijala pod težo njegove roke in mešala z ritjo, mu prihajala nasproti, krasno sta se ujela v divjem ritmu, nato se je on malce umiril, upočasnil ritem, segel po njenih laseh, si jih navil okoli dlani in ji povlekel glavo nazaj, z drugo roko se je oklenil njenega vratu in jo prisilil, da se je dvignila. Tako ukleščena ni mogla niti migniti, zmanjkovalo ji je zraka in prsti na vratu so malce popustili, a za lase jo je zagrabil še bolj grobo in zopet pospeševal ritem. Fukal jo je kot poblaznel, zvilo jo je v orgazmu in kjub moči v njegovih rokah se ji je nakako uspelo stakniti s kurca. Zaklel je, spustil njen vrat in jo podrl ob posteljo, njene lase je še vedno držal v roki, povlekel ji je glavo nazaj in zasikal ”Ne delaj tega!”, se sklonil naprej po poljub, medtem pa je vtaknil kurca v njeno tesno pičko, tokrat počasi, da je čutila vsak milimeter prodirajoče batine.
Fukal jo je najprej počasi, nato je začel pospeševati, nekajkrat je prav divje sunil vanjo in dahnil tisti ”O fuck, fuck! Prišlo mi bo!”, ona pa je skoraj proseče šepnila ”Spusti mi v usta…” in že v naslednjem trenutku je izvlekel batino in spustil njene lase, da se je lahko pobrala in skoraj planila proti kurcu, stiskal ga je v dlani in ga uperil proti njenemu obrazu. Hlastnila je po njem, njene tople ustnice so zdrsele proti korenu in čutila je tisto utripanje, nato ji je usta napolnil s toplo spermo, kot vedno je pazila, da ni šla v nič niti kapljica.
Gladil jo je po laseh in nežno suval v njena usta, oblizovala in sesala mu je kurca, njegovo telo pa je trzalo od užitka, strašansko mu je bilo všeč, če je s tem početjem nadaljevala še nekaj časa potem, ko mu je prišlo.

Kasneje, ko sta ležala na postelji, ona na trebuhu, on na boku poleg nje, jo je prav ljubeče božal, po hrbtu in riti, po stegnih, igral se je z repom in zopet prasnil v smeh.

”Ti lisica, ti! Kako ti mene vedno obrneš…”

Pomenljivo se mu je nasmehnila in se nagnila naprej po poljub. Tako krasno se je poljubljal, kar ni se naveličala in v nedogled se je lahko prepuščala njegovim ustnicam in jeziku, prav ob pamet jo je spravljal že samo s poljubi. Ko se je končno uspela odlepiti od njega, mu je s prsti popravila pramene las, ki so mu ušli iz čopa in ga pogladila po razmršeni bradi.

”No, ti je bilo všeč?” ga je igrivo vprašala.

”Fuck da mi je res bilo. Takrat nisem bil ravno navdušen, zdelo se mi je trapasto, kar nekaj, ma tole dans je bilo pa noro, utrgalo se mi je skoraj, tako huda si mi s tem repom in v teh nogavicah!”

Dvignil se je in jo pobžal po nogah, prsti so nežno drseli po najlonu, vse do gležnjev in potem po notranji strani nazaj. Pocukal je za rep, da se je zahihitala.

”Te nič ne moti, ti ni čudno, mislim občutek?” je vprašal.

”Ma ne, od začetka je malo hecno, potem pa se navadiš in kot da ni nič notri.”

Poljubil jo je na rit in jo nežno ugriznil, nato jo je prijel za boke in jo dvignil na kolena. Z licem se je podrgnil ob rep in jo gladil po stegnih. Malenkost ji jih je razmaknil, odmaknil rep in s palcem pobožal pičko. Sklonil se je, jo ugriznil v stegno, tik nad robom nogavic in se ji zalizal v pičko. Z ustnicami se je prisesal na ščegija, ga oblizoval, ji vtikal jezik v špranjico, medtem pa jo je grabil za rit in jo vlekel na obraz. Ječala in stokala je in se zvijala, mu tičala pičko ob jezik, pa se spet umikala. Za hip je prenehal in ji v pičko zarinil dva prsta.

”Fuck kako imaš ti lepo pičko, to je neverjetno!” je mrmral, medtem ko je suval vanjo s prsti.

”Najlepšo pičko na svetu imaš, pa fuck! kako je dobra, ma cel dan bi ti jo samo lizal!” in se prisesal obnjo.

Prav prositi ga je morala, da ji je vtaknil kurca in jo spet pofukal, tokrat malce bolj umirjeno, nežno, orgazmi pa niso bili nič manj intenzivni. Ko je kasnenje ležala v njegovem objemu in mu mršila goste, skodrane dlake na prsih, se ji na obrazu izrisoval zadovoljen nasmešek. Fino se ji je zdelo, da je vse skupaj izpadlo, kot je, v kar pa niti ni dvomila, saj se je nad vsem, kar sta počela, odzival z izrednim navdušenjem.
Pobožal jo je po licu, s palcem pogladil lok obrvi in jo nežno frcnil po nosu. Nato je prijel njen obraz v dlani in jo poljubil.

”Fuck, kako si ti lepa…” je mrmral tik ob njenem ušesu.

”Ti si meni tako lepa, prav…mmmm…jaz sem tako srečen, da sem te našel…” je šepetal, jo poljubljal in se drgnil z brado ob njeno lice in vrat.To srečo je občutila tudi sama, kajti najti nekoga, ki te spravlja v smeh ravno tako pogosto, kot do orgazmov, nekoga, s katerim je fuk fantastičen brez bolečih in morečih občutkov, se ji je zdelo nemogoče. Ampak zgodilo se je in en drugega sta popolnoma obnorela, vso intenziteto, ki se je dogajala med fukom, je zgladila njegova sproščenost in prismuknjenost, tako da se nikoli ni spraševala ”wtf se je ravno zgodilo?!”.

Nadaljevala sta pozno v noč, fukala divje in strastno, ljubeče in nežno, se božala, poljubljala, dotikala, iz postelje sta vstala le toliko, da sta odšla do kuhinje po vodo in takrat je hodil za njo, ona pa je migala z ritjo, da je rep ljubko opletal sem in tja. Nasmeh mu kar ni izginil z obraza, strmel je v njeno rit in skoraj vpil od navdušenja ”Aaaaaa, fuuuuck!! Kako si huda, ne me jebat, kako si huda!!”

Med smehom sta se vrnila v posteljo, uspela politi vodo po vzglavniku in se predajala drug drugemu, dokler nista izmučena, v tesnem objemu zaspala.

Biti dovolj

Privzet

otherside_of_the_rainbow-1382649030

Všeč mi je ta svet, malce bolj barvit.

Svet, ki je nastal, ko sva s poljubi, tako drznimi, odrinila sivo in mrakobno nebo. Ustvarila sva prostor in ga napolnila z občutki, toplimi, svilnatimi in tako dišečimi.

Z začudenjem zrem v oboževanje, ki se zrcali v tvojih očeh. Občutek ničvrednosti, ničevosti, je zakoreninjen precej globoko. Moj pogled je mehak in predan, za zelenilom oči pa vihrajo bitke. Ne veš zanje, ne veš za dvome, strahove, za stiske in vprašanja. Ne povem ti, ne izdam ti svojih skrivnosti.

Brez pomena se mi zdi.

Ko te nekdo, ki te pozna v dno bistva, preprosto izbriše iz življenja, kot v naglici površno zapisano besedo, ki kazi celoten sestavek in za nekaj potegi ostane le belina na papirju, ki jo nadomesti z umetelno zapisanim zaporednjem črk, ki ustvarijo nov pomen in niti najbolj ostro, izurjeno oko ne opazi, da je nekoč bilo tam nekaj drugega. Nekdo, ki pozna vse tvoje temne skrivnosti, bolečine, travme, pa se te otrese, preprosto, kot otreseš smetko iz pražnjega suknjiča. Postane ti jasno, da je vse skupaj precenjeno, eno navadno sranje, sorodnodušnost, vezi, razumevanje, zaupanje, vse skupaj je ena sama laž, ki se je oklepaš, ker je tvoja resnica prevzela nje podobo.

Zato molčim.

Spustila sem te blizu, mogoče preblizu, a ne dovolim ti vstopiti. Ne še.

Moje srce je kakor mračno, zaprašeno podstrešje, polno zabojev, v katere nostalgično shranjujem vse, kar me je izklesalo, izoblikovalo. Shranjene imam besede, dotike, občutke, ljudi.

Nekateri zaboji so prekriti z debelo plastjo prahu, nikoli jih ne odpiram.

Natanko vem, kaj je v njih in kaj bi povzročilo odprtje težkega, škripajočega pokrova.

Spet drugi so polni odtisov, prepoznavne so sledi dlani, na poseben način jih pogladim, preden pokukam vanje.

Nekaj je povsem novih, lesketajočih in zloščenih. Med njimi tudi takšen, ki ga ne odpiram. Je eden tistih, na katerem se bo nabiral prah.

Želim si te prijeti za roko in te popeljati v to mrakobno notranjost. Skupaj bi odkrivala skrivnosti, dragocenosti in tudi navlako, vse kar se je nakopičilo v teh letih.

Plaho in s povešenim pogledom bi ti pokazala vse, kar sem.

A že sama misel na to me navda z grozo in tesnobo.

Nikoli več.

Ta prekleta težnja po sprejetju, po razumevanju, žge me od znotraj!

A  jo prikrijem, z ljubečim nasmehom in iskricami, ki si mi jih nasul v oči.

Lahko sem ti povsem predana in lahko sem jaz le zase, ker zate bi bila preveč.

In tokrat mi bo dovolj, da sem ti dovolj.

V polsnu

Privzet

Odprem oči, počasi in lenobno. Tisti trenutek, ko si ujet nekje med budnostjo in spanjem, ko sta dih in utrip povsem umirjena in možgani ne bezljajo, ne premlevajo, je tako čaroben. Samo trenutek je, ki je pomemben in njegovo toplo telo, prižeto k meni. Ovil me je z rokami, nogo položil prek mojih in me stiska k sebi. Kaj stiska! Prav oklepa se me! V polsnu pomislim, da mi bo kaj polomil. Sladko se nasmehnem in se še bolj tesno privijem k njemu.

Če me kaj spominja na srečo, so to zagotovo ti najini trenutki.

Njegove besede, ”Fuck srce, kako sva midva perfect for eachother…” mi poplesujejo po mislih, kot roj kresničk, ki s svojimi žarečimi zadki osvetljujejo temačne kotičke, iščoč primerno mesto za pristanek in vsidranje.

Tudi on se prebuja, poljubljava se, lačno, božava, mečkava, stiskava. Fuk je tokrat… bolj umirjen, normalen, a še vedno intenziven, čuten. Prav noro je, kako sva v enem trenutku tako nežna, kot kakšna zaljubljena knjižna junaka iz ljubezenskega romana, v naslednjem pa kot pobesnela psihopata, kot ko sem jaz njega grabila za vrat in renčala vanj, če ga bo še kdaj kakšna tako pofukala, kot ga jaz. Ali ko mi je on v enem sunku zarinil kurca v rit, da sem zajavkala in mu zverinsko rinila nohte v stegno, da bi umiril pobesnelo suvanje, toliko, da sem lahko sprostila mišice in se mu nato prav tako divje nasadila na batino.

Čas naju neusmiljeno priganja. Odhod zapečativa z mehkim, ljubečim poljubom.

Boleče me stisne v prsih, a ostanem mirna.

Kljub temu, da nisem preslišala mimogrede omenjenih napakiranih rezervnih oblačil.

Niti spregledala oprane brade, ko je skušal iz nje izmiti sokove, ki so se stekali vanjo, medtem ko se je v neskončnost dolgo, kot sestradanec, gostil med mojimi stegni.

Ni moja stvar.

Ali težava.

Zame šteje edino to, da sva.

Najini trenutki.

Vse ostalo…bo odločil čas. Najostrejši, neusmiljen razsodnik.

20140624-062408-23048913.jpg

Pričakovanje

Privzet

Image

Čas, kot da se je ustavil.

Minute se vlečejo v neskončnost in pričakovanje je z vsako, ki mine, večje. Ne vem kaj bi sama s sabo, postopam, nesmiselno prelagam stvari, kadim.

Pogledujem na uro. Jebemti!

Ščemi me v trebuhu, pa malo nižje tudi, roke mi drhtijo, v lica mi sili rdečica. Obnašam, počutim se trapasto. Kot najstnica pred zmenkom, čeprav se takrat nisem vedla tako prismojeno. Verjetno je k temu doprineslo to, da nisem hodila na zmenke, pa dobro.

Stopim pod tuš. Vroča voda mi oblije telo. Najprej si umijem lase.

Opazujem, kako se pena zliva med prsmi, preko trebuha in stegen. Z dlanmi zdrsim po koži, dotik je prijeten, predstavljam si, kako bodo po mojem telesu drsele njegove roke. Glavo nagnem vznak, zaprem oči, vdihnem. Sežem med stegna, oh…pičko imam povsem premočeno. Vedno znova me preseneti, kako je to možno, od kod se jemlje vsa ta vlaga?! In to v sekundi, preden tleskneš s prsti, totalna poplava med nogami. Noro je, kako vpliva name.

Zastokam in umaknem roko. Ne smem. Obljubila sem mu. Vedno, preden se dobiva, padajo takšne obljube, pravzaprav zahteve. Odvisno s čigavega zornega kota gledaš. On ne sme zdrkati do konca, hočem polno dozo, s katero mi bo napolnil usta. Tudi jaz ne smem doživeti orgazma, ves čas pa stopnjujeva napetost, se vzburjava, si govoriva packarije, kaj in kako si bova naredila, vse skupaj je absolutno nevzdržno!

Namilim se, počepnem in široko razprem stegna.Nekaj potegov z britvico in premočenka je povsem gladka. Nasmehnem se in zavzdihnem. Britje me vzburja, sploh ker vem, kako obožuje mojo gladko, toplo pičko. Zapodil se bo vanjo kot manijak!

Sežem po brisači in se obrišem, namažem si telo z oljem, lepo se vpije v kožo in jo naredi žametno mehko, gladko. Spet bo robantil, ko me bo poskušal obdržati pod sabo, nad sabo, poleg sebe. ”A morš pacat tole po sebi, sploh te ne morem zagrabit, ko te lovim po postelji, ti žival podivjana!” se bo jezil, narejeno seveda.

Oblečem se. Hlačke in majico, ne kompliciram. Ne bom napravljala vtisa nanj s stilsko dovršenostjo, hočem da mi čimprej sleče, kar bom imela na sebi. Oh, upam da me bo prvo sekundo prislonil ob nekaj, mi zabil kurca do jajc in me pofukal kot žival. Ali pa me posedel na mizo, mi razkrečil stegna, se mi zalizal v pičko in si jo prav po gurmansko privoščil. Morebiti bi mu na mizo nastavila prtiček, v katerega si bo vsake toliko lahko obrisal brado, povsem premočeno od mojih sokov? Zahihitam se in zavijem z očmi.

Saj ne vem, česa si želim bolj, prej. Njegovega kurca ali jezika?

Mogoče pa se bo naslonil na zid, me potisnil na kolena in izvlekel kot kamen trdega kurca, skoraj plaho in ljubeče ga bom prijela v roko in željno obliznila tisto prelepo glavico.

Oh! Ura!!! Daj že no!

We fuck like pornstars! Njegove besede. Ampak ne, še boljše je. Ker je pristno, karkoli si že počneva. Jebemti, kako me bo pofukal! Zna z mano, točno ve kaj in kako mora storiti, kot bi mu nekdo prišepnil vse skrivnosti. Meša se mi ob njem, zapusti me vsa razsodnost, užitek, ki mi ga povzroča, je na trenutke prav nesramno nevzdržen, a temu navkljub si želim vedno več in več.

Grem na čik. Ponovno. Že tako preveč kadim, tole danes pa je sploh pretiravanje. Najboljše, da se predoziram z nikotinom in mi bo, trapi, ves čas slabo! Nogi položim na stol pred sabo, pogladim se po stegnih. Mehka so in topla. S prsti zdrsnem pod rob hlačk, čisto so premočene, pobožam toplo, mehko, vlažno pičko, zdrsnem prek ščegija, vztrepetam. Še malo, pa se bo tu sprehajal njegov jezik, prisesal se mi bo na ščegija, ga oblizoval, grizljal, mi zabijal prste v pičko in izvabljal orgazem na orgazem iz mojega telesa.

Ne smem!!

Umaknem roko, ugasnem čik. Razmršim si še vedno vlažne lase. Razmišljam, če bi si preoblekla hlačke. Ma, ne bom. Všeč mu bo, ko bo segel vanje in ugotovil, da sem se ves čas medila samo zanj.

Kazalci na uri se približujejo tako težko pričakovanemu trenutku. Vsak čas bo poklical. Pograbim čike in telefon, grem ga pričakat. Najraje bi ga popadla, kot sestradana zver, pa bom najverjetneje stala tam, kot malce bebava tepka, ki ji ena polovica možganov deluje zelo počasi, druga polovica pa je odmrla že davno!

Jebemti, jebemti, kaj mi je storil…..

Subjekt ZXH13890 (I.)

Privzet

unnamed

Prostor je zaradi svoje sterilne beline deloval brezmejno in ko je vstopil vanj, bi samo res pozorno in izurjeno oko opazilo, kje so se povsem neslišno odprla vrata, kajti tudi hodnik za njimi je belo rezal v možgane, kot tudi vsi ostali prostori v njihovem svetu.

Belo. To je bilo vse kar so poznali.

Barve so v njihova življenja vnašale edino lučke na krmilnikih, lasje, ki so bili dovoljeni v treh odtenkih – svetlo rjava, rjava in črna, ter oči, ki so lahko bile sive, modre ali rjave.
Vstopil je z odločnim korakom, se napotil proti krmilniku, prislonil zapestje obenj, da je naprava prečitala identifikacijski čip, ki ga je imel vstavljenega pod kožo, z njim je aktiviral dostop do učnih programov in podatkov, ki jih je potreboval pri svojem delu, le-te je lahko spreminjal in vnašal nove, pravzaprav je moral beležiti vse, kar se je dogajalo med urjenji.

Ko je zaključil z identifikacijo, je dvignil pogled in premeril prostor, ki je bil skromno opremljen. Poleg krmilnika, ki je stal naravnost od vrat, ga je zapolnjevala samo še velika, okrogla postelja.
Subjekt ZXH13890 je stal ob postelji.

Ženskega spola, kar je bilo pri njegovem delu pričakovano. Takoj ko je vrgel pogled nanjo, je opazil popolnost in se začudil, da je bila namenjena za urjenje. Stopil je proti njej in si jo natančneje ogledal. Stala je vzravnano, gola in brezizrazno zrla predse. Obraz, pravilne oblike, ki so ga obkrožali ravni, črni lasje, oči rjave barve, razmak med njimi je bil popoln, prav tako obrvi nad njimi, nos, raven, proporcionalno skladen, kot tudi ustnice, polne in lepo oblikovane. Tudi telo je bilo skladno, polne, jedre prsi, vitek pas in ravno prav zaobljeni boki, vitke noge in drobna stopala, celo brez tabel in šablon je vedel da je popolna.

Namrščil se je in pomislil ‘Tako torej, to je to…‘, ko se mu je pogled ustavil na stopalih in je opazoval, kako ima skupaj zaraščena zadnja dva prsta na njima.To je napaka, zaradi katere je bila poslana k njemu, na urjenje.

Subjekti, namenjeni za razplod, so morali biti brezhibni, popolni, nobena malenkost ni smela odstopati od točno določenih standardov. Tiste z manjšimi odstopanji so poslali na urjenje, težje napake pa niso bile sprejemljive, takšne subjekte so poslali v predelavo. Občasno so dovolili kakšne izjeme, če je kakšen od vzvišenih imel posebne želje, so mu ustregli in mu izurili subjekt z rdečimi lasmi, manjšimi, večjimi prsmi, ali karkoli si je pač zaželel. Vendar so to bile res redke izjeme, odkar je opravljal to delo, je samo trikrat uril takšne subjekte.

Še enkrat jo je pogledal, vedel je da ima srečo, da je poslana k njemu, to je bilo namreč klasično urjenje, namenjena bo odjemalcem, ki nimajo kakšnih ekstremnih zahtev, če bi presodili, da je njena napaka samo za kanček pretežka, pa vendar ne dovolj, da bi jo določili za predelavo, bi se urila pri kakšnem od ostalih mojstrov, ti pa so urili subjekte za bolj posebne okuse, včasih celo precej deviantne, nekateri vzvišeni so namreč našli užitek izključno v trpinčenju subjektov in so jih nemalokrat poškodovali, zgodilo se je tudi, da so bili ti subjekti samo za enkratno uporabo. Nikakor pa ni urjenje teh subjektov potekalo bistveno drugače od tega, ki ga je izvajal sam, kajti za takšne, malce posebne želje, je subjekt nemogoče vnaprej izuriti, posebno kadar so odjemalci našli užitek v izživljanju in mučenju, subjekt bi namreč med urjenjem poškodovali, odjemalca pa prikrajšali za doživetje užitka ob grozi in bolečini, ki jo subjekt doživlja prvikrat.

Stopil je nazaj, slekel obleko in jo odložil na polico poleg krmilnika, iz predalčka je vzel dve tubi, ena je bila za krepitev in trdoto njegovega uda, druga za navlažitev njene nožnice.

Vrnil se je k postelji, odprl prvo tubo in med vtiranjem gela v ud togo zdrdral uvodni govor, v katerem je na hitro predstavil potek urjenja. Dolgovezenje ni bilo potrebno, subjekti so bili natančno seznanjeni s potekom usposabljanja. Sedem let so se razvijali, do primernosti za uporabo, v petem letu so jih pregledali in ocenili, jim določili namen, zadnji dve leti razvoja pa so jih teoretično izobraževali, glede na namen. Njegovo delo je bilo, da jih še praktično izuri, za kar je imel na voljo štiri mesece. V tem času mora subjekt osvojiti vse tehnike nudenja užitka, na podlagi njegovega mnenja se lahko čas urjenja podaljša ali skrajša, če seveda senat vzvišenih presodi, da je to smotrno in potrebno. Načeloma pa v tem času vsi subjekti uspešno zaključijo urjenje in so tako pripravljeni na vstop v market, kjer bodo vedno na razpolago potrebam vzvišenih.