Oče.

Otrok potrebuje očeta. Menda, za zdrav in normalen razvoj.

Pravzaprav, potrebuje mater IN očeta. Ali morebiti očeta IN mater. Skrivnost tiči v detajlih.

Ampak očetje so še posebej na udaru, kajti mati je nekako samoumevna, saj ona vendar rodi otroka, torej je njena potrebnost in pomembnost že kar logična in avtomatska. Poudarjati pa je potrebno, na vsakem koraku in čimvečkrat, da otrok potrebuje očeta.

Tistega očeta, ki dveletni hčerki liže spolovilo, ker – po njegovih besedah – ima izpuščaje in edino to pomaga? Pristojne institucije seveda ne ukrenejo nič, otrok je osem, raje ne razmišljajmo, kaj vse se še dogaja v tej naravni družini, če je že najmlajša deležna takih, posebnih tretmajev.

Ali mogoče tistega očeta, ki je lastno hči posiljeval od devetega do šestnajstega leta in jo obenem še zelo velikodušno delil s prijatelji in znanci? Velikodušnost je bila seveda pogojena s plačili, ki jih je za svoja dejanja prejemal. In tu je seveda tudi tista mati, tako potrebna, ki je vse skupaj molče spremljala.

Mogoče pa imate v mislih tistega očeta, ki je sredi belega dne v blokovskem naselju tako pretepel lastnega sina, duševno zaostalega, v trenutku dejanja starega devet let, da mu je povzročil tri (3) odprte zlome? Otroci smo okameneli v grozi, odrasli pa so se obračali stran ter nas podili po domovih.

Tistega očeta in mater, ki sta s šestletno hčerko snemala otroško pornografijo in tako služila za dnevne odmerke droge?

Tistega očeta, ki je lastni hčerki zaplodil (vsaj) dva otroka, ki ju je reva nato umorila po porodu v domačem hlevu?

Očeta, ki je pijan sredi noči ženo zabrisal v vrata otroške sobe, da jih je snela s tečajev, si zlomila roko in rebra? Ob navedku otroške sobe menda ni treba poudarjati, da sva v njej spala otroka?

Očeta, ki je hčerki, odličnjakinji, po končani osnovni šoli prepovedal nadaljne izobraževanje, ji uredil zaposlitev pri prijatelju, ki jo je ves čas nadlegoval in sčasoma tudi posilil (večkrat), plačo pa je seveda v svoj žep pospravil oče? Dekle je po dveh letih zaposlitve napravilo samomor.

Tistega očeta, ki je otroka priznal šele po DNK testu, pred tem pa zanikal, z besedami : ”Tega pankrta ne bom nikoli priznal, vsi so jo fukali, a meni ga bo pa obesila, ta prasica…” Taisti oče je nato ob vseh vikendih, ko mu je bil otrok dodeljen s sodno odločbo o stikih, domov vodil razne prijateljice, s katerimi je občeval pred fantkom, med publiko so bili občasno tudi njegovi pijani in zadeti prijatelji, ki so večkrat vse skupaj posneli.

Tistega očeta, nad katerega sem kot petnajstletnica šla z nožem, ker je vse noči pijan razbijal po vratih, grozil da nas bo vse poklal in je zaradi teh dogodkov moj nekaj let mlajši brat začel močiti posteljo?

Očeta in mater, ki sta vsako poletje (in vmes) silila svojo hči na počitnice k sorodnikom, kljub zavedanju, da je tam striček, ki ga majhne deklice zanimajo precej nad mejo dopustnega in normalnega? A kaj, ko je lepo imeti varstvo za otroka, v času ko ni vrtca in šole, dopusta pač ne gre jemati kar tja v en dan, kajne?

Očeta, ki je pijan zabodel ženo in porezal hči po obrazu in je posledično še danes iznakažena in slepa?

Da, vsekakor. Otrok potrebuje očeta. In mater. Mater in očeta. Verjetno smo zato vsi tako ‘normalni’ (khmnja….), funkcionalni, netravmatizirani, ker smo ju (večinoma) imeli prisotne.

Brez besed

Ne vem točno, zakaj me je tako presenetil. Morebiti, ker se ne poznava posebno dobro? Ali zaradi občutka, da me ne mara ravno najbolj? Iskrenost je nekaj, kar izredno cenim pri ljudeh. In to je bil eden tistih pogovorov, ki me je pustil brez besed. Ker nisem pričakovala kaj takega. A del mi je dobro, četudi vse povedano ni bilo izrečeno v moj plus. Mogoče tudi zaradi tega.

Ljudje tako radi opletajo z iskrenostjo. Polna usta so jih, velikih besed in prepričevanj (koga le?), kako cenijo odkritost, iskrenost, resnico. A realnost je taka, da zelo slabo prenašajo karkoli od naštetega. V življenju sem precejkrat popolnoma naivno nasedla takim besedam. In to naivnost tudi plačala. Grenke izkušnje. A se ne dam, še vedno želim verjeti nekomu, ki zatrjuje, kako bo vedno vse povedal odkrito in takisto tudi sam cenil resnico. Res je, da pristopam bolj pazljivo in si vedno dopuščam možnost, da so to le prazne marnje in navadno besedičenje. Nekako v duhu – nič ne pričakuj, bodi pripravljen na vse.

Tudi v tem primeru je tako. Ko je bil najin pogovor prekinjen zaradi prisotnosti tretje osebe, zaradi česar sem občutila nekakšno nejevoljo, sem obstala z precej mešanimi občutki. In odločitev je padla – vzela bom, kot je bilo izrečeno. Zagotovo v ozadju ne tičijo osebni interesi, vsaj kar se tiče mene, povsem fizično osebno, ne. Lahko da so interesi posredni, ampak to bo pokazal čas, saj to vedno stori. In dovolila bom času čas, brez da bi si pretirano razbijala betico zaradi tega. Čeprav dejansko to počnem. Le da ne vem, če je pretirano.

Če sem čisto poštena, se mi zdi grozljivo, da tako težko sprejmem iskrenost, brez da bi takoj vzpostavila neke obrambne mehanizme, distanco ali očiten neinteres. Izkušnje pač. Nekje v sebi bom vedno hrepenela po teh stvareh, čeprav je tako utopično, a hrati se jih kar nekako bojim. Ne bojim se resnice, odkritosti, pač pa ozadja, kajti vedno je ozadje in v tem ozadju se ponavadi skriva nož, ki ga pokasiraš, zahrbtno in hinavsko. In tega so ljudje prepolni, jaz, trapa, pa vedno znova obnemim in zrem začudeno v dogajanje, kot pravkar povrženo tele, oz. poljuben mladič, da ne delam krivice teletom, ki nima pojma, kaj se godi okoli njega.

Mogoče res nisem otrok sonca in veselja, zagotovo nisem eno od prijetnejših bitij, ki tlačijo to zemljo, znam biti dokaj neugodna, oz. kaj bi se slepomišili (sem morala, ko pa je to tako aktualna beseda te dni!), znam biti prav nesramna, mrka, cinična prasica. Zagotovo pa nisem zahrbtna, zlobna in škodoželjna, čeprav se, čisto odkrito, v meni občasno prebudijo tudi takšni vzgibi. Sem pač zgolj človek, ki se neprestano bori z lastno temo in demoni. A mnogokrat ljudje resnico vzamejo tako, kajti kljub nenehnemu zatrjevanju nasprotnega, je ne želijo slišati, lepše in lažje je živeti v zlagani sladkobnosti neke laži in prirejenih dejstev. Tudi prav, tega že dolgo nimam več za svoj problem.

In tako premlevam najin pogovor, ki je v meni povzročil vse – od ponosa, do kar malce kujavega šobljenja, a končni rezultat je navdihujoč. Sprašujem se, kako se bo odvijalo v prihodnje, prej ali slej pa bo situacija dobila epilog, karšenkoli že bo.

Vse moje interakcije z ljudmi so čudaške. Milo rečeno. Ne maram ljudi, a me hkrati navdušujejo. Zadržana sem in redkobesedna, a ko se enkrat sprostim, ko se počutim udobno in domače, sem povsem druga oseba. Ne maram površnih odnosov, a globine me plašijo. A le kako bi bilo drugače, saj sem celo sama s sabo v večnem nasprotju. Smatram se za srečno, saj sem obdana s kar precej ljudmi, ki se mi zdijo čudoviti. In prinašajo sonce. Znajo iz mene potegniti najboljše. Kajti da, vsekakor znam biti tudi prijazna in prijetna. A tega nikakor ni v izobilju, zato teh lastnosti ne trošim vsevprek in nepremišljeno, rezervirane so za posebne ljudi, kar bi lahko strnila v povsem preprosto celoto. Sem prijetna, prijazna in zabavna, ko me enkrat spoznaš. Do takrat, nisem.

Praznična

Nobene evforije ne občutim, nobene vzhičenosti, blaženosti, posebne sreče, ljubezni in kar je še teh, v tem času zapovedanih in pričakovanih občutkov. Za razliko od prejšnjih let ne občutim niti tesnobe, ni mi odveč, kar nekako mimo mene gre vse skupaj, kot bi postala povsem imuna na vso to praznično norijo.

Dnevi potekajo povsem običajno, ustaljeno. Ker ne premorem televizije, so mi prihranjena posiljevanja z obupno debilnimi reklamami, za kar sem neizmerno hvaležna. Nič ne bo drugače, ne pet dni pred novim letom, dan potem, ali mesec, ali leto kasneje.

Lučke, povišan limit na računu, dolg na banki in drenjanje po trgovskih centrih, mar res pričarajo toplino? Ljubezen? Čarobno družinsko vzdušje? Gore cenene plastike s Kitajske bodo nadomestile praznino, ki jo ljudje občutjo skozi leto? Morebiti, kakor za koga. Vsakomur svoje.

Seveda bomo postavili smreko, za otroško veselje, čeprav točno vem, da me bo najverjetneje že naslednji dan pričakala vsa klavrna, podrta na tla, z naokoli raztresenimi bučkami, poleg nje pa bodo sedele mačke, s tistim pogledom, ki pravi: ”Še dobro da si prišla! Smreka je padla v nezavest!”

Pa dobro, malce veselja, za otroke, za živalce, zakaj pa ne. Tako da, smreka bo!

Jaslic seveda ne bomo postavljali, nikoli jih ne, ker meni osebno je to povsem trapasto, letos pa še posebej, ob vsem tem sovraštvu do migrantov, beguncev, bomo sedaj postavili jaslice in slavili, častili begunski par, ki je obupno iskal zatočišče? Saj se menda šalite, ljudje?

Dneve bom tako preživljala v udobju za domačimi zidovi, kjer se toplina občuti skozi vse leto in ni omejena oziroma rezevirana zgolj za zadnjih nekaj dni iztekojčega se leta. Ker se imamo radi skozi vse leto. Z drobnimi pozornostmi, ki se jih ne meri v denarju, si pokažemo, da smo si pomembni. Ker se smejemo, jočemo, jezimo, navdušujemo, občutimo stiske in se veselimo dosežkov iz dneva v dan in ne pod taktirko medijskih hiš ter trgovskih centrov.

Ker smo ljudje vsak dan v letu. Dobri, slabi, nemogoči, prijetni,ljubeči, zadirčni…kar pač zmoremo dati od sebe v danih situacijah. Na to nas vsak dan opomni otroška umetnina na zidu hodnika, velik grad, s princeso, vitezom in zmajem, nad vsem tem pa se, malce majavo, bohoti napis:”Naš dom je grad, kjer vsak je kdaj princesa, vitez ali zmaj!”

In da, vsemu navkljub je to prijeten čas. Ko je zunaj vse pusto in turobno, mraz pa sili in reže v vse pore in špranje, je čas za branje pod odejo, pripovedovanje zgodb s skodelico kadečega se čaja v roki, je čas za trenje orehov, za pospravljanje predalov in ponovno odkrivanje že kar malce pozabljenih zakladov. Da, prijeten čas je, ker si ga naredimo tako. Sami in predvsem zase.

In dobro je, ker vem, da nimam nobenih dušečih obveznosti v tem času, nobenih prisiljenih stikov z ljudmi, ne bomo se obiskovali, ne bomo si pošiljali čestitk ali osladnih, bedastih prazničnih sms sporočil, ne bomo si segali v roke in se objemali. Ker nočem, ker se mi upira, ker so ljudje končno!!! obupali nad mano in me pustijo pri miru, nekateri so celo užaljeni, a me prav nič ne moti, dokler jih ta užaljenost drži proč od mene in jim preprečuje vsakršno prisiljenjo, hinavsko in narejeno delovanje napram meni.

Novo leto bom preživela v neki koči, odrezana od sveta, ker….zakaj pa ne?? V krogu prijateljev, posebnih in meni dragih ljudi, ker je vsako našo druženje tudi prek leta fantastično in zabavno. Zgolj zato. Novo leto samo po sebi me ne gane, povsem brez problema ga preživim doma, kot vsak običajen dan, a ker je organizirano takšno druženje, ki mi je vsekakor po godu, se ga bom udeležila z veseljem. Kajti že v kali sem zatrla vse ideje o silvestrovanju v Moskvi, pa Beogradu, pa Pragi, pa Sarajevu, pa…..resno?? Čemu bi mi bilo v veselje zmrzovati pri minus 20, nekje na prostem, zgolj zato, ker je jebeno Novo leto? Pojdimo v Moskvo poleti! Pojdimo spomladi v Beograd, pa Novi Sad, kamorkoli, zakaj pa ne?

Kakorkoli, dobro leto je bilo. Vsekakor računam na kakšno še boljše, prav z navdušenjem zrem prek koledarskih obzorij, kaj bodo prinesli novi dnevi, meseci in leta.