Vojna svetov

Privzet

Turoben dan. Sivina, ki se razprostira prek obzorja, me navdaja z nekakšno mehko otožnostjo. Tiste vrste, ki ne obteži duha, pač pa prikliče nasmešek na obraz. Drobcen, z malce grenkim priokusom, a vendarle je nasmešek.

Sprehodim se mimo polic, ki se šibijo pod težo knjig, pogladim jih s konicami prstov, spoštljivo, skorajda boječe, zame so vredne več kot suho zlato. V njih je vse, kar bi človek moral vedeti o življenju, pa te kljub temu zaloti nepripravljenega. Naključno jih izbiram in prebiram vrstice, povsem spontano in pred očmi mi zaživijo zgodbe, liki in dogodki iz teh knjig, kajti vse so že prebrane, nekatere celo večkrat.

Dovolim si malce melanholije, nič se mi ne zdi narobe s tem, čustvovanje moram doživeti in izživeti, v vsej veličini, s katero me zajame v danem trenutku. Stisne me v prsih, tudi to sprejmem povsem mirno, moje doživljanje sveta, ljudi, dejanj in besed je pač silovito in čas ne deluje v moj prid, ne celi ran, ali kar bi že naj počel, čas samo mineva.

Obljube so tiste, ki skelijo, ne laži. Tisti ‘rad te imam, fuck, res te imam rad’ še vedno povzroči cmok v grlu. Menda je najlažji način, da ubiješ nekoga, ta, da mu rečeš, da ga imaš rad in potem nikoli več ne spregovoriš z njim niti besede. Mene ni ubilo, bi me pa zagotovo nekaj mesecev prej. V tistem trenutku je izrečeno povzročilo predvsem začudenje, nejevero. Zdaj si se spomnil?

In nato rez. Nekaj časa sem verjela, da zato, da bi bilo lažje. Meni, njemu. Obema. Vsem. A ni tako. Rez je bil predvsem zaradi sramu. Ni želel, da vidim, kaj je postal. Na kaj je pristal. Vedel je, da bi sikala, mu nastavljala ogledalo, kot je vedel tudi to, da bi imela prav. Ko se obdaš s povprečnimi ljudmi, postaneš sam prav tak. Povprečen, v dejanjih, mislih, besedah, ustvarjanju.

Občutek izdaje bo verjetno vedno prisoten. In tukaj ni v igri hrepenenje, biti z nekom, zaljubljenost ali kaj tretjega. Gre za povsem preprosto stvar, oskrunjenje intime, tiste najbolj svete. Ko nekomu zaupaš, deliš z njim vse, mu poveš skrivnosti, tudi tiste najbolj mračne, ko človek, ki o tebi ve stvari, ki jih ne ve nihče drug pod soncem, človek, ki si ga smatral za prijatelja, čez noč postane tujec. Občutek je, milo rečeno, neprijeten. Počutim se skrajno idiotsko, kot najbolj naivna in neumna tepka. Tega moj razum ne bo nikoli zmogel predelati. Čeprav so mi razumljive najbolj bizarne zadeve, čudaška nagnjenja in potrebe, vse zmorem razumsko opredeliti, ob tem pa preprosto nimam besed.

A verjetno je prav tako, vsaka najina interakcija bi se bržkone končala z očitki. Prepolna sva grenkobe. A moja se ne napaja pri istem viru, kot njegova. Mojo grenkobo poji razočaranje, a temu je tako, ker so se stvari razpletle, kot so se. Če bi se on držal svoje načelnosti, o kateri je tako na veliko besedičil, če bi ne zgazil in razbrcal obljub, kot da so kup trohnečega listja, bi bila grenkoba precej manjša, najverjetneje je sploh ne bi bilo, saj zanjo ne bi bilo razloga. Njegova je povsem druge vrste, veliko bolj egoistično usmerjena. ‘Hitro si me nadomestila’, mi je očital, ko je nekdo drug vstopil v moje življenje in ta očitek je padel po tistem, ko več kot pol leta z mano ni spregovoril besede. In užaljenost, ker nisem pristala na ‘bom videl kako bo z njo, ti pa čakaj medtem name, njej ne bom govoril o tebi in tebi ne o njej, všeč mi je, da je tako v easy, brez drame…

‘ Seveda, ti tipaj teren pri njej, jaz bom pa čakala, z razklenjenimi stegni, ti bo tako po godu?’

V kakšni drugi dimenziji morebiti, v tej zagotovo ne, četudi je bil prisoten trenutek šibkosti, ko bi celo pristala na kaj takšnega, a k sreči ni trajal prav dolgo, kar gre delno pripisati dejstvu, da se je ‘v pravem trenutku pojavil on in pozdravil moje ranjeno srčece’, kot je zvenel eden izmed očitkov.

Tisto, da ne bo govoril o meni, je kasneje krenilo svojo pot in tudi ‘brez drame’ je dobilo povsem nove razsežnosti. Dejstvo, da sem nekomu drugemu razklenila ta stegna, ga je spomnilo, da me ima rad, nato pa sem bila deležna kar precej ostrih besed, ker nisem bila pridna, dobro zdresirana muca, ki bi skočila na njegov tlesk s prsti.

Ta vrsta zagrenjenosti je veliko nevarnejša, ego strahotno trpi in če kaj, sem bila svojčas dobra za polnjenje le-tega.

Vojna najinih svetov bi bila tako prehuda, kajti ni hujšega sovražnika od nekoga, ki ti je bil nekoč prijatelj. Njegova premoč bi bila strahotna, medtem ko bi bile moje sulice zalučane prešibko, v upanju, da ne bodo zadejale kakšne hujše rane, bi me on vedno z lahkoto stisnil v kot, me držal za goltanec in me zdrobil. Vedno znova in znova.

Toliko vsega sem videla v njem, je bila res vse le utvara? Bi ga morebiti morala poslušati, ko mi je dejal – večkrat, naj ga nikar ne malikujem, ker je navaden kup gnoja? Bi morala ravnati z njim kot z gnojem, takrat bi verjetno klečeplazil za mano in mi jedel z dlani?

Zastrašujoče je gledati, kako nekdo postaja vse, kar je nekoč zasmehoval, kako podpira tisto, kar je zaničeval in počne stvari, za katere se je še nedavno zaklinjal, da jih ne bo nikoli.

Ga grize, ker ve da zame njegovi znanci in prijatelji nikoli ne bi rekli ‘kako zoprno žensko si je našel…’, ga zaskeli obris mojih bokov na dlani, ga zagrabi želja, da bi delil z mano navdušenje nad nečem, pogreša neskonče debate o vsem, kar je nek um zmožen sproducirati, jo še vedno primerja z mano, je bila vez pristna, ali le plod trenutne situacije, obžaluje določena dejanja, besede, se kdaj vpraša kaj bi bilo, če bi ne zmogla storiti, kar sem storila?

Najverjetneje ne, kajti to bi kalilo njegov na novo pridobljeni notranji mir in življenje v easy.

Še si bova segla v roko in prepričana sem, da mi ne bo zmogel pogledati v oči. Jaz bom zmogla.

V knjigi krivde ne bi popisala veliko strani, se pa natanko zavedam, katera so tista dejanja, ki so nevredna človeka. A stojim za njimi, zavedajoč se dejstva, kako nujno potrebna so bila, četudi so se mi določena strahovito upirala. Če bi ne zmogla, bi bilo moje življenje še malce bolj zajebano. In zjebano.

Danes sem tu, kjer sem. Pomirjena s svetom, za silo tudi s sabo. Morebiti se mi celo obrestuje, prvič v življenju, da ne znam in ne želim zahtevati, pogojevati pripadnosti in ljubezni. Te stvari naj bodo samoumevne, to je potrebno začutiti. Mogoče bodo rane, mogoče ne, ponosna sem nase, da me ni strah, vem kaj vse sem zmožna preživeti. Ne dati priložnosti je lahko največja napaka. Kdo bi vedel.

A otožnost ostaja. Naselila se je v obronke srca. Morebiti pa so ravno zaradi nje lepi trenutki toliko bolj žlahtni in dragoceni.