Zimska

Privzet

Odstrem žaluzije in v prostor spustim prve žarke zimskega sonca. Obsedim ob oknu, s skodelico močne, črne kave v rokah in nastavljam telo toploti. Šibka je, a vendarle tako prijetna. Dragocena. Zimskega sonca imam na voljo natančno dve uri in nekaj minut. Ob dobrih dnevih seveda, ko neba ne zagrinjajo težki oblaki in se prek doline ne vleče puščobna megla.

Opazujem pokrajino, ki je ujeta v hleden, bel oklep in četudi nisem ljubitelj zime, ob pogledu na lesketajočo se belino zakrneli romantik v meni malce trzne, kar gre, vsaj deloma, pripisati tudi dejstvu, da to neokrnjeno lepoto opazujem iz toplega, varnega prostora.

Ptice pa, kot da se jih zima ne tiče, razposajeno ščebetajo pod oknom in vnašajo življenje v čas, ki mu sicer vlada mrtvilo. Krmilnice imajo polne, gnetejo se v njih, v igrivi borbi za najboljše zrnje, preletavajo iz veje na vejo, da grmičevje zgleda, kot bi oživelo.

Oblečem se, obujem tople gojzarje, prek katerih navlečem še gamaše in odidem ven, ob misli, da bom izkoristila sonce, se kislo nasmehnem, kajti to je pogojeno zgolj z nujo, povsem zadovoljna bi bila, če bi me razveseljevalo skozi steklo kuhinjskega okna. A moram si navoziti drva in za to opravilo je vsekakor najprimernejši čas takrat, ko se dvorišče koplje v sočnih žarkih, četudi je toplota zgolj nek obet, kajti zunaj je peklenski mraz, a vsaj malce manj depresivno je, zaradi zlate svetlobe, ki obliva pokrajino.

Preden se lotim dela, se v hipu odločim za obhod po posestvu. Pogumno zagazim v sneg in si tesneje ovijem šal okrog vratu. V prijetnejših časih tak obhod naredim večkrat, v mrazu in snegu pa se ga lotim le poredko. Korakam počasi, preseneti me, kako pust in prazen zgleda breg, ki se spušča k reki. Ob obrežju, kjer je voda mirna, se že dela tanka ledena skorja, veje drevja se vdano šibijo pod težo snega, tiste pa, ki so jih obliznili sončni žarki, se vlažno lesketajoče stegujejo proti nebu. Vse izgleda pusto in mrtvo, turobnost pa razbijajo malenkosti, ki jih prek leta težko opaziš. Rdeči plodovi šipka in živo zeleno ter rdečkasto lubje grmovja, ki obrašča breg. Lepoto se vsekakor da uzreti tudi v najbolj puščobnih obdobjih leta.

Pot mi prečka kuna. Skoraj istočasno obstaneva, jaz rahlo vznemirjena in navdušena, ona, vsaj navidezno, povsem brezbrižna. Mežika vame s tistimi temnimi očmi, vsa krasna in košata, nato povoha ozračje in nadaljuje pot, počasi in brezskrbno. Vedno znova me preseneti, kako skorajda udomačene so te živali. Človeška prisotnost jih sploh ne zmoti več, nakažejo, da so te opazile, nato pa nadaljujejo svoje početje, kot bi se zavedale, da jim ne preti nobena grožnja.

Ko se vračam proti hiši, pomislim – kot vedno na takem obhodu, da je vse to preveč zame. Vedno ostane nedokončano delo, a ta misel me ne bremeni pretirano. Vse kar počnem, počnem v skladu z razpoložljivim časom in zmožnostmi in povsem jasno mi je, da vsega pač ne zmorem, tiste samodiscipline in entuziazma, ki bi me gnala v delo od ranega jutra do poznega večera pa tudi ne premorem. Pa četudi bi, bi še vedno ne bilo vse brezhibno postorjeno, že samo za košnjo je potrebno več kot deset ur neprekinjenega dela, kje je še vse ostalo.

Ob takem razmišljanju odtavam v pomlad. Takrat bo dela največ. Potrebno bo obrezati drevje, urediti vrt in okolico, pripraviti drva za naslednjo zimo. Kljub temu, da je dela obilo, mi je v veselje, saj delam zase, takrat ko mi ustreza, saj ni nikogar, ki bi mi dihal za vrat in negodoval, ker nekaj ni postorjeno ravno tisti trenutek, ko si je zamislil. Življenje sem si zastavila lahkotno in spontano in vse v njem se odvija tako. Ob tem občutim zadovoljstvo in svobodo. Seveda imam plane, imam želje, a nič ni zastavljeno preveč visokoleteče, nič ni preveč ostro začrtano. Predvsem pa, premorem voljo, da jih uresničim. Zgolj želja je premalo, polagati svoje upe in z njimi lastno življenje v roke nekakšne usode ali imaginarnih višjih sil pa se mi zdi trapasto. Tako kot so trapaste razne novoletne zaobljube.

Tega kar nekako ne razumem, dejstvo je, da nastop novega leta ne spremeni ničesar. Vse bo isto, ali kvečjem slabše, kajti če do sedaj nismo naredili ničesar zase, če do sedaj nismo bili dobri ljudje, nismo živeli zdravo in kar je še tega, je kar precej možnosti, da tudi v prihodnje ne bomo. In če sami ne ustvarjamo pogojev za spremembe, jih tudi nihče drug ne bo namesto ali za nas. Spremembe pa so mučne, boleče in naporne, kajti vsako novo življenje se porodi v mukah in bolečini in za dejansko spremembo ne zadostuje zgolj namestitev novega koledarja na zid v kuhinji.

Vse, kar se mi zdi pomembno, se že odvija in odvijalo se bo tudi v prihodnje. Ostalo pa…bo, kar bo. Veselila se bom sonca, ki bo sčasoma vedno bolj radodarno, razveseljevalo me bo življenje, ki ga bom odkrivala v skritih obronkih moje domačije, uživala bom ob dišeči kavi in cigaretu, tkala svoj svet, varen in ljubeč, neodvisen od zunanjega, ponorelega sveta. Zakaj? Ker lahko!

Zavem se, kako sem odtavala v mislih, sonce pa se počasi poslavlja. Prek neba se zgrinjajo težki oblaki, zopet je napovedano sneženje, dnevi bodo mrakobni in pusti, a pomlad ni več tako daleč, le nekajkrat še navozim drva v kurilnico, morebiti opravim še kakšen obhod, ki ga bo spremljalo škripanje snega pod nogami in zime bo konec.