Ista jaz

Privzet

Medtem, ko so razglasili oranžen alarm zaradi minusa pozimi, kar seveda pojmujem kot prvovrstni idiotizem, jaz vsako jutro rinem v ta zajeban hrib, kar v teh dneh pomeni pri -15, ob tem seveda vsem znancem, tudi le bežnim, prekolnem vse prednike za kar nekaj pokolenij nazaj. In če bi me kdo vprašal, zakaj, čemu mi je tega treba, mu pravzaprav ne bi znala odgovoriti, a to se k sreči ne zgodi, saj je že nekaj časa moja edina interakcija s svetom zgolj ta hrib, kjer tako ali tako ne srečam žive duše, ne krščene, ne kakšne bolj kosmate. Seveda je to moje trmasto početje zrelo za kakšno od prestižnih Darwinovih nagrad, ker četudi si domišljam, da so ti moji jutranji vzponi ob skoraj nečloveških pogojih nekakšen sredinec naravi, mi je povsem jasno, kako hitro me lahko narava krcne po tem sredincu. Zgolj manjša nezgoda na strmem, skalnatem, poledenelem pobočju in bi bržkone zmrznila, preden bi me sploh kdo uspel pogrešiti.

Zakaj mora biti moje vedenje vedno nekako odklonilno, iz enega ekstrema v drugega? Zakaj je edina stvar, v katero se uspem prisiliti, pravzaprav svojevrstno mučenje, drugače pa se zgolj prekladam med štirimi zidovi, umaknjena, odrezana od vsega in vseh? Niham med mojimi ljubimi in osamo in ne vem, katera opcija mi je ljubša, rada sem z mojimi, ker takrat sem prisiljena delovati kot funkcionalen član družbe, a v osami si dam duška, privoščim si malodušje v vseh razsežnostih, kot bi prav uživala v vsej bedi svojega bivanja, mrkogleda in naveličana sveta in vseh kretenizmov, ki jih ta svet sproducira. Saj ne, da bi želela biti vzvišena, nad vsemi, kot nekakšen nadčlovek, a sobivanje, sploh širše, se mi prav fizično upira.

Jebena princeska sem, na namišljenem zrnu graha, ker kakorkoli obračam vse metaforične pernice in vzglavnike lastnega življenja, tistega zrna ne najdem, a vendar me ves čas nekaj tišči, dreza pod reba in zbada nekam v ozadje možganov. Očitno res nisem za ta svet, a kam naj grem? Če je sreča človeka pogojena s številom sončnih dni v letu, potem je moja mizerija povsem geografskega izvora, a nekako dvomim, da bi se na nekem eksotičnem otoku uvrstila med najsrečnejša bitja pod soncem. In še vedno sem kar nekako užaljena, ker nimam funkcije, s katero bi vklopila hibernacijo in čao vsi do maja!

Izogibam se ljudem, izogibam se komunikaciji, kakršnikoli, ne odzivam se na hišni zvonec, ne javljam se na telefon, kot kakšen zločinec kukam skozi žaluzije, če se na dvorišče pripelje avto, v upanju, da je namenjen k sosedu, dneve preživljam ob ugasnjenih lučeh, da bi kdo ne posumil, da sem dejansko doma. Počutim se krivo, nekoristno, ker sem se umaknila od vseh, razmišljam o tistih, ki so mi blizu, a stika ne vzpostavim, pisanje smsov oz. nekakšnih chatov se mi upira, nekako žaljivo se mi zdi, brezvezen smalltalk v smislu kako si, kako življenje, kako to, kako ono…. a za kakšne globlje pogovore se mi tehnologija ne zdi primerna, ker je tako neosebna, s telefonskimi pogovori pa imam že tako precejšnje težave, kar je pravzaprav absurd, saj se obnašam, kot bi telefon izumili včeraj, ob tem, ko se večini zdi nekaj povsem običajnega in nepogrešljivega, je meni še vedno nekako nepredstavljivo, pogovarjati se z nekom, ki ga ne vidiš. Kajti zame pogovor ni zgolj glas, zvok, ki ga nekdo oddaja, ko govorim, govorim s celim telesom, krilim z rokami, se nagibam, prestopam, moja obrazna mimika je precej izrazita, kot bi se neznansko vživela tudi v najbolj banalno stvar, marsikdo je ob prvi komunikaciji z mano povsem šokiran in verjetno sumi, da sem ves čas na nekakšnih drogah. Razmišljam, da nisem kaj prida prijateljica, a računam s tem, da moji vedo, da jih imam ves čas v mislih, a vzdrževanje stikov na daljavo mi preprosto ne gre, še v trenutkih najboljšega razpoloženja ne.

Koliko noči že ne spim? Lahko bi jih štela, kot ovce, mogoče bi pomagalo? Ležim na hrbtu, povsem negibno, trudim se imeti dihanje pod kontrolo, da bi slučajno ne pobezljalo, v glavi pa vre, noč resnično naredi čudne stvari človeku. Posegam po toplem telsu poleg mene, nisem prepričana, ali dajem, ali jemljem, še manj če dam toliko, kot vzamem, a fuk je pravzaprav edino, kar utiša glavo, umiri misli, le telo sem, toplo, voljno in lačno. Nato spet norim, zagrizem v lasten drob, povzročam si bolečino, kaznujem se, za vse zločine nekih življenj, ki si jih pravzaprav sploh ne bi smela lastiti.

Vem, da zmorem zgolj biti, a to je očitno preenostavno, premalo resnično, neotipljivo, če ni bolečine, ni življenja, seveda bi se lahko prepričala v kakšno drugo, bolj prijazno neumnost, a očitno nočem.

A vendar ni vse tako mrakobno in brezupno, vse imam, kar sem si kdaj želela in še več in da, hvaležna sem za to, a kot bi ne vedela, kaj točno s tem početi. Ustvarila sem si sliko o sebi, o svetu, o ljudeh in krčevito se je oklepam, kot bi se bala, da bom drugače pristala na nekakšno povprečje in s tem zavrgla vse, kar se mi je kadarkoli zdelo pomembno. Zato mučenje ostaja brezkompromisno, sama svoj inkvizitor, eksorcist in tolažnik po potrebi, mar si bom na koncu tudi rabelj?

Nov dan, isti hrib, nov poljub na čelo, novi dvomi, isti ljudje, za odtenek več sonca, da bom lahko vrgla senco, bolj očitno, bolj otipljivo.

Ista jaz. Jebemti.