Tisti pob

Privzet

Jutro se je v času, ko je bilo poletje na vrhuncu, kar naredilo. Tako, povsem preprosto, kot bi nevidna roka zgolj zamenjala kuliso. Najprej je bila tema in trenutek za tem svetloba, skorajda biblijski dogodek. V tej luknji, bogu za hrbtom, obdani z visokimi hribi in gozdom, je bilo to povsem običajno.

Trave na jasi so se biserno lesketale, nad potokom, ki je vijugal prek ravnine, so se dvigovale jutranje meglice, mogočne smreke, ki so se bohotile ob obronku jase, pa so metale senco, ki so jo počasi, a vztrajno oblizovali sončni žarki.

Lep, pravljični košček sveta je to, posebno ob poletnih jutrih. Podobo kazi le hiša, ki niti ne zasluži tega imena, saj tukaj propada že desetleja, skupaj z njenim prebivalcem. Martin jo je podedoval od deda, takrat je bil še mlad fant, poln življenja, z izjemnim zanosom jo je obnovil, uredil, bila je to lična hiška svojčas, njegov mali raj, le lučaj proč od vasi, a vendarle se je zdelo, kot da stoji na koncu sveta. Ko je vanjo na začetku svojih dvajsetih pripeljal ženo, so hiško kaj kmalu napolnili otroški glasovi in življenje ne bi moglo izgledati boljše. A kaj, ko usoda precej kruto udari tudi na najbolj ljubkih, čarobnih koščkih sveta.

Vstal je, kot navadno, že pred zoro. Spanje mu ni šlo dobro od rok, neprestano ga je zbujal kašelj in njegovemu razbolelemu telesu ležanje ni najboljše delo. Tako je pozno odhajal spat, vstajal pa je zarana, resnici na ljubo, spanca niti ni potreboval kdo ve koliko, saj se je po cele dneve zgolj prekladal po hiši, posedal na stopnicah pred njo, ob večerih pa je zamaknjeno buljil v televizijski zaslon.

Spekel si je jajca, ki jih je, kar stoje, ob štedilniku zmetal vase, nato je iz kupa mastne, slabo pomite posode izbrskal lonček in pristavil vodo za kavo. Iz srajčnega žepa je povlekel pomečkano škatlico starih 57 in z okornimi, tresočimi prsti s težavo iz nje izvlekel cigareto. Uprasnil je vžigalico in prižgal, globoko je potegnil vase prvi dim, ob tem pa ga je popadel silovit kašelj. Kar v korito, med krožnike in kozarce je izpljunil kepo rjavkastega gnoja, pomešanega s krvjo in spustil malce vode iz pipe, da je odplaknila ogabno gmoto v odtok. Medtem, ko je zakuhal kavo, je pokadil cigareto do konca in ob tem neprestano pokašljeval, nato si je v kovinski lonček nalil rjavo brozgo in se odvlekel na drugo stran kuhinje, vzel iz predala zavitek tobaka, pribor in pipo, ter šel sedet na stopnice pred hišo.

Iz pipe je najprej postrgal ostanke tobaka in ga iztrkal kar na stopnico, kupček je nato z dlanjo pometel na tla. Odprl je zavojček in ga iz navade ponesel pred obraz. Vdihnil je tako poznani, omamni vonj po viskiju in suhem sadju, nato si je natlačil pipo, jo prižgal, puhal predse dišeče oblačke dima in srkal kavo iz lončka. Vsake toliko je kar na stopnice pred sabo pljunil gnoj, ki ga je dušeč kašelj trgal iz njegovih pljuč. Pomislil je, da gnije od znotraj in se ob tem kislo nasmehnil.

Pljuval je kri, scal je kri in kadar se je usedel na školjko, je iz njega tekla penasta, smrdljiva brozga, že toliko časa, da je pozabil, kako je, ko se normalno userješ, tako da temu niti ni več posvečal pozornosti. Tako pač je, staranje je grda reč in nič ne more človek tukaj. Kadar je razmišljal o tem, se je vedno spomnil oddaje, ki jo je gledal že pred časom. O pajkih, o tem, kako vbrizgajo strup v svoj plen, strup, ki dobesedno utekočini notranjost žuželke, pajek pa jo nato posrka. Da, točno tako se je počutil – kot bi nekdo vanj vbrizgal strup, ki je njegovo notranjost spremenil v smrdljivo, gnojno zdriz.

In – hecna reč! – on je preživel Lojza, ki je ravno ležal na parah v vasi. Kdo bi si mislil, tak mogočen možak, še pri teh letih, pa ga je en dan kar pobralo, odpoved srca, ravno ko je vstopil v delavnico, zaradi ropota strojev ga nihče ni slišal, četudi se je trudil koga priklicati, našel pa ga je eden od zaposlenih, ko se je skušal izmuzniti na cigareto, pa se je revež spotaknil ob že hladno truplo šefa.

Um ga je ponesel desetletja nazaj, ko sta z Lojzem služila vojaški rok v Jajcu. Pred očmi je zopet v živo videl obraz tistega poba, dobro so ga zdelali, on, Lojz in še en srb, njegovo ime se mu je že davno izbrisalo iz spomina. A ne tisti obraz, o ne. Sedaj, na starost, ko so mu bili dnevi šteti, si je vdano priznal, kako jih je tisti fant vznemiril. Ni bil ravno učen, še manj svetovljan, pa je v svoji kmečki pameti prišel do zaključka, da takšne stvari se zgodijo, med vojaki, zaporniki, med mornarji. Ni potrebno da si buzerant, ah kje. Razgreti mladci, polni življenjske sle, ki celo večnost gledajo zgolj druge moške, ob vikend izhodih pa jim burijo domišljijo lokalna dekleta, hihitava, včasih malo izzivajoča, to pa je bilo tudi vse.

Pa je prišel tisti pob, v kratkih hlačah, precej prekratkih, da bi bilo spodobno, z majico, zavezano nad popkom, s tankimi, gladkimi nogami, ki so preveč spominjale na ženske, s kodri svetlih las, ki so mu padali prek čela, ves čas je šobil tiste polne ustnice, vsak gib je bil izzivalno koketiranje, namigovanje, vznemiril jih je, a so to vznemirjenje zadušili z ubijalskim besom, zvabili so ga v prazno ulico in ga zverinsko premikastili. Pesti so neumorno in z vso silo padale po nebogljenem telesu, njegov dekliški obraz so izmaličili v neprepoznavno, krvavo gmoto in ga pustili ležati tam, v mlaki lastne krvi.

Še dolgo po tistem so se petelinili, če se je le ponudila priložnost, kako so ga, buzeranta prekletega, se krohotali ob pripovedovanju, ki ga je obvezno spremljalo praznenje kozarčkov kratkega in prijateljsko udrihanje po ramenih, kot se za prave dedce spodobi. Za ostala dva ni mogel trditi, a za njim je prišlo. Vest ga je žrla in dušila, zavedanje, kakšno zverinsko krivico so storili, ga je mučilo, iz leta v leto leto bolj in poskušal je tega nadležnega črva, ki mu je vrtal v možgane zadušiti z besom, s krohotom, kot je to počel vsa leta poprej, a vedno manj je delovalo.

Dokončno ga je strlo, ko je pokopal Jerneja, svojega poba. Kajti, buzerant gor ali dol, bil je od nekoga sin, od nekoga otrok in vedel je, še kako prekleto dobro je vedel, da je ni hujše bolečine od tiste, ki jo občutiš, ko se nekaj groznega zgodi tvojemu otroku.

Ko je tako razmišljal, spet ni mogel mimo Marte. Babnica in pol je bila, njegova Marta. Nikoli mu ni bilo povsem jasno, kako jo je ravno on osvojil, jo omožil in pripeljal v svojo hiško, življenje je takrat toliko obetalo. Resda je bila večno nezadovoljna, a temu ni posvečal posebne pozornosti, dokler ni nekega dne odšla. Kar tako, brez besed, en dan je ni bilo več, pustila jih je same, njega, Jerneja in Kristino, brez da bi se kdaj ozrla nazaj. To ga je zlomilo, povsem, takrat se je bržkone začel propad vsega, kar bi neko življenje naj bilo. Ni vedel, kaj točno naj z otrokoma, kot izučen mesar je imel precej dela po okoliških kmetijah, tako da sta bila večinoma prepuščena sama sebi, skrb zanj, za brata in hišo pa je padla na Kristinina pleča.

Takrat je štela komaj devet let, Jernej pa tri leta manj. Nikoli se ni pritoževala, nikoli ugovarjala, bila je pridno, ubogljivo, vodljivo dekle in ko je nekaj dni po dopolnjenem osemnajstem rojstnem dnevu oznanila, da se kani poročiti in se bo seveda odselila, je najprej od šoka ostal brez besed. Nato je pobesnel, vpil je nanjo, ves zaripel v obraz, jo zmerjal z vlačugo, celo klofuto ji je primazal, prvič v življenju. Pa je kljub temu šla, pa saj, kako bi ji zameril. Preveliko breme ji je bil naložil, čeprav sprva ni hotel prevzeti te krivde, a tako je bilo. Reva je verjetno komaj čakala priložnost, da pobegne iz svojega zanikrnega življenja.

Pa k vragu z vsem tem, je zakrementil v brk, mukoma vstal in odkrevsal v hišo. Nobene koristi ni od premlevanja preteklosti, stvari so, kot so. A vedel je, da tako je pač z demoni iz preteklosti, lahko jih pustiš nekje zadaj, povsem brezobzirno, nonšalatno, a kaj, ko capljajo za tabo, vztrajno, kot zanikrni berači, zaznaš jih le s kotičkom očesa, a jih ignoriraš, dokler te ne zalotijo, povsem nemočnega, ranljivega in takrat te popadejo, zarinejo vate svoje kremplje in moraš jim plačati ceno. Vedno plačaš ceno, v duši in z dušo. In cena je vedno visoka.

Ni mogel mimo misli, kaj bi bilo, če takrat ne bi premikastil tistega poba? Bi bil njegov Jernej še živ? Je bila to cena, ki jo je moral plačati? Misel je bila težka, tako težka, da ga je dušilo v prsih in ščemelo v očeh. Stisnil je čeljust in zamahnil z roko.

Odpravil se je v spalnico, za silo poravnal posteljnino, iz omare izbrskal svežo prevleko in jo pogrnil prek postelje. Vrnil se je k omari in iz nje vzel eno tistih plastičnih vreč, v kateri je hranil obleko. Previdno jo je vzel iz vreče in jo položil na pregrinjalo. Pogladil je črn suknjič z dlanjo in v očeh so se mu nabrale solze. Nazadnje jo je vzel iz vreče, ko se je poslovil od Jerneja. Marte ni bilo. Kakšna mati je to? Zmajal je z glavo, si otrnil solze in mukoma slekel zamaščene, umazane hlače, srajco ter nogavice. Oblačila je zmetal na kup ob postelji in se vrnil do omare, poiskal je modro škatlo, v kateri je imel čevlje, zavite v bel, povoščen papir. Sedel je na posteljo in jih previdno odvil. Že je hotel enega natakniti na stopalo, toliko, da bi videl, če so mu še prav, ko mu je pogled obstal na skrivenčenih prstih in svinjarijo za nohti. Segel je po stopalu in podrgnil med prsti, ko je roko ponesel pred obraz, se je kar skremžil od rezkega, kiselkastega vonja, ki mu je butnil v nosnice. Zavzdihnil je, zopet vstal, vzel iz omare sveže perilo ter brisačo in se odpravil v kopalnico.

Nekaj časa je zrl v kad, pravzaprav v rob svinjarije v njej, nato je odprl vodo, s kupa cunj izvlekel prvo reč, ki mu je prišla pod roko in z njo malce zdrgnil kad. Poiskal je čep, jo zamašil in si natočil vroče vode. Okorno je zlezel vanjo in se zleknil, kolikor se je pač lahko, saj je moral malce pokrčiti noge, kajti kad ni bila ravno velika. Nekaj časa je tako ležal in razmišljal, da bi to lahko storil večkrat. Ne toliko zaradi higiene same, a vroča voda mu je prijala, dobro je dela njegovemu utrujenemu telesu, kar čutil je, kako vročina vdira skozi pore in izpodriva topo, vseprisotno bolečino.

Namilil se je, spral in zlezel iz kadi, voda je medtem že odtekala v vrtincu, otrl se je z brisačo in si poščipal nohte. Z brisačo je obrisal paro z ogledala, si počesal lase, nazaj in malce na stran. S škarjicami si je pristrigel mogočne brke, ki so se bohotili pod nosom, pristrigel si je tudi obrvi, tistih nekaj dlak, ki so tako muhasto štrlele nekam po svoje in mu dajale nekakšen divji videz. No, temu vsekakor niso bile krive samo obrvi. Z britvico si je obril lica in brado, trajalo je celo večnost, saj je bila reč precej topa, ni šlo brez nekaj ureznin. Podobe v ogledalu skorajda ni prepoznal.

Navlekel je nase majico in gate, ki so nekako malomarno visele z njega, vse mu je bilo bolj ali manj preveliko, saj je iz dneva v dan vidno hiral. Ko je počasi krevsal proti spalnici, je vstopila Kristina, vihravo kot ponavadi. Ko ga je zagledala, je izpustila nekakšen pridušen vzklik, se obrnila proč od njega, prekrižala roke na prsih in živčno udarjala s salonarjem ob tla.

”Atek, no, kakšen pa hodiš po hiši!?!”

”Ah, Kristina, v svoji hiši pa res lahko hodim, kot hočem, pa dedca v gatah si tudi verjetno že videla, kaj?”

Medtem, ko se je oblačil, jo je slišal, kako postopa po kuhinji, namuznil se je, saj je vedel kaj sledi. Plaz besed, negodovanje, v kakšni svinjariji da živi, kako je vse zanemarjeno, da še torbice nima kam odložiti, kaj šele, da bi si upala nekam usesti in takšno. Vedno je bilo tako, kadarkoli je prišla. Negodovanje in pritoževanje, nikoli se nista pogovarjala kaj drugega, saj, ravno bistra resda ni bila, njegova Kristina, a ga je vseeno bolelo, da ne zmoreta nečesa, kar bi vsaj približno zvenelo kot pogovor. Nekajkrat mu je poslala čistilni servis, prišli so, s stroji in stekleničkami, pa jih je vedno odpodil, še preden jim je uspelo premakniti eno samo stvar. Pha, čistilni servis, pa kaj še! Da bi nekdo čistil za njim, njegovo svinjarijo? To pa ne. Seveda je nato obupala, ni pa obupala nad negodovanjem.

Prišel je iz spalnice, pražnje oblečen in ves spodoben, postavil se je pred njo in malce dvignil roke.

”Kaj praviš? Greva?”

Premerila ga je od glave do pet in ga pogladila po licu. Kretnja je bila skorajda ljubeča.

”Krasno izgledaš, atek. Škoda, da mora nekdo umreti, da napraviš človeka iz sebe.”

Besede so ostro zarezale. Stisnilo ga je v prsih in težko je pogoltnil cmok, ki se mu je napravil v grlu. Resda ni bila najbolj bistra, njegova Kristina, a včasih je znala zadeti v živo.

Za vse ljubezni

Privzet

Ohrani me še malo v srcu, saj sva se nekoč vzljubila, spomni se, kako mi dišijo lasje in kako mehka je moja koža. Prikliči si v spomin, kako zveni moj smeh, kako tiho stopa moj korak po pernati iluziji, ki sva si jo polagala pod bosa stopala. Živela sva in sanjala, nekoč, nekje.

Četudi sva prišla do razpotja, navzkrižja, kjer je tišina rezala ostreje od ravno skovanega in nabrušenega rezila, kjer so bile besede le še strup in sva se ranila, razčlovečila do katarzične razsežnosti, da je bil vsak vdih, pogled, dotik zgolj agonija, ohrani me še malo v srcu.

Kajti vsaka izgubljena ljubezen povzroči peklensko črno luknjo, v lastnem vesolju, v prsnem košu in vsak, ki bo prišel, bo segal vedno bolj v prazno, saj me je vedno manj, le po robovih sem še, kot obris same sebe.

Vedno je nekdo, bil in bo, očaran, hrepeneč, ki zatrepeče že zaradi mojega pogleda, ki v temni noči, brez sna, pridušeno dahne moje ime, nikoli ne opazim vseh, še manj jih vzljubim, naklonjenost je zame vedno mali čudež, zato ohrani me še malo v srcu, ker veš, kako so moji dnevi polni stisk, preživljam jih v lastnem peklu, vsak vdih je tako boleč, saj mi pljuča stiska teža vseh življenj, ki pa jih ne živim. Goreče se zaklinjaš, da boš moj rešitelj, moj osebni junak v bleščečem oklepu, a kako boš reševal nekoga, ki si rešitve ne želi iskreno?

Naložila sva si breme, izruvala srci, zaplodila otroka, zaplodila krivdo in sram, z melanholično otožnostjo bova tlačila spomine, nekam globoko, daleč, na obronke, vse do bridkega konca, jaz in ti, nekdo, vsakdo in na koncu nič več ne šteje, nič ni pomembno, razen mogoče to, kdo vse te ohrani v srcu, preden črna luknja použije vse tako lahkomiselno zapravljene ljubezni.

Ohranimo se še malo v srcu, naj imena toplo prasketajo, kot v večno ognjišče položena polena, naj se hlad ne zažre pregloboko, dolgotrajno, toliko smo si dali in da, toliko vzeli, krogotok nekih bežnih trenutkov, tako tragično vpetih v večnost vseh davno pogubljenih junakov.

Ob letu osorej

Privzet

Usedem se na pomol in si prižgem cigareto. Noč je topla in mirna, a čez nebo se vlečejo oblaki, zato je še prav posebno temna, celo cigareta gori neko zamolklo, ubito, kot bi črnina okoli mene posrkala še tisto malo svetlobe, ki jo nek ogorek lahko daje.
Najprej sedim po turško, nato potegnem kolena k sebi, nanje naslonim glavo in zrem nekam v daljavo, več ali manj v prazno, saj niti ni nobene točke, kamor bi dejansko lahko uprla pogled.
Črna gladina pred mano deluje povsem mirno, a nalahno pozibavanje zanikrnih čolničev, ki so privezani ob pomolu nakazuje, da temu le ni povsem tako. Vse se giblje, vse se premika, vse gre naprej. Življenje ne pozna faze mirovanje in morje vsekakor je življenje. Pomislim, da bi zaplavala, a to misel v trenutku opustim, kar srh me obide, povsem črna voda se mi zdi kar nekako grozljiva in na tilniku začutim tisti zoprni hlad. Malce se nagnem naprej in pogledam pod pomol, kljubovalno iztegnem nogo in s konicami prstov zarišem polkrog v gladino, občutek je nekako prijeten, poznan in zaradi tega domač, a hkrati hladen, tuj in srhljiv, hecno pravzaprav, kakšna sprememba, celo zmeda nastane v občutenjih, ker oko zaznava nekaj drugače, kot telo. Izvlečem nogo ravno v trenutku, ko se prikaže luna in oblije z mesečino turobno gladino, zibajoče čolne in obalo pred njimi. Mehurčki, ki se sprostijo zaradi mojega poseganja v gladino, se ob mesečini biserno zaleskečejo, ljubkost prizora za hip odrine srhljivost, očitno se oko uskladi z zaznavo telesa, um pa seveda krene nekam po svoje in situacijo v hipu poveže z nekim drugim dogodkom, z neko drugo nočjo, z nekim drugim krajem, mnogo let nazaj, ta dogodek je celo vseboval nočno kopanje.
Pomislim, kako je mladost pravzaprav brezskrbna, kako mladost ne razmišlja o nevarnostih, o pasteh, o temi, mladost zgolj je. Kako brezskrbno sem takrat odvrgla oblačila in se v smehu zapodila v hladno morje, noč je bila, za spremembo od te, povsem jasna in vsak moj gib, vsah zamah v prijetno hladni, temni vodi, je sprožil na tisoče bisernih mehurčkov in trenutek je bil čaroben, brez kančka dvoma v črno vodo, v lastno goloto, v goloto ostalih prisotnih. Večkrat se čudim, kako sem bila v tisti rosni mladosti neobremenjena z lastnim videzom, z lastnim telesom. Ne spomnim se niti enega trenutka, da bi se – kot je značilno za najstnike – obremenjevala zaradi izgleda, mozoljev, lepote, kilogramov in kar je še tega. Vedno sem zgolj bila, sama sebi se nikoli nisem zdela lepa, pa grda tudi ne, telo je bilo samo telo, kot bi bila povsem brezspolna, nekako androgena, vsekakor pa sem bila precej naivna. Precej let kasneje je moje dojemanje povsem drugačno, tako življenja, kot seveda tudi golote kot take. In ni sram tisto, kar bi povzročilo spremembo, kot tudi strah ne, zgolj zavedanje. Spolni konflikti, pasti, ki prežijo vsepovsod in leta izkušenj prinesejo neko previdnost, pa nisem povsem prepričana, ali je to dobro, ali slabo.
Včasih se zalotim, kako strmim v svojo podobo v ogledalu, kako brezkompromisno in precej neprizadeto ocenjujem svojo pojavo in še vedno ob tem ne občutim praktično nič, nobenega navdušenja, obžalovanja, zgolj neko sterilno ocenjevanje sprememb, staranja, umiranja, razkroja. Indiferentnost do lastnega bitja mi ni tuja, le da sedaj zmorem, ali znam, opredeliti atribute, oz. kaj je tisto, zaradi česar se komu zdim lepa, zanimiva, privlačna, seveda zopet z distanco in brez kakšnih posebnih občutkov. Vsekakor pa bi bilo kar malce trapasto, če bi ravno sedaj, ko je dejansko neizogibno, da me bo začel najedati zob časa, padla v kremplje nekakšni nečimrnosti.
In tako sedim tukaj, na pomolu, razmišljam o letih sprememb, v življenju, v izgledu, v pojavnosti, zaznavanju in opredeljevanju sebe in sveta, zrem v temno vodo in v prsih me neprijetno stiska. Druga jaz, nič več čista, naivna, neoskrunjena. Z bremenom, težkim za cel svet, zrem v prihodnost, z nezaupanjem in s strahom. Zdi se mi takšna, kot to morje, temna, strašljiva, tesnobna. A kot krivda ne spremeni preteklosti, tako tudi tesnoba ne spremeni prihodnosti in vse modrosti s celega sveta ne spremenijo groze, ki jo občutim. Raje bi preplavala vse črne globine, kot se podala v to, povsem nepoznano prihodnost. A je neizogibno, ne pomaga oklepanje simbolnega pomola, ne pomaga predstavljanje grozljivih reči, ki prežijo name, ne pomagajo stiske, napadi panike, nespečnost, ne pomaga prepričavenje, da bo vse dobro in kot mora biti. Pomaga edino zavedanje, da leto dni od tega trenutka, bo vse za mano, veliko več bo jasno, morebiti bom spet sedela na pomolu, nekem drugem, ob neki drugi vodi, spet malo drugačna jaz, z drugačnimi občutki, s polnimi pljuči zraka in življenjenja, z novimi spoznanji in zavedanji.
Morebiti…torej…ob letu osorej.

Obred

Privzet

že dolgo

več ne brusim krempljev

in ti brusiš nož

žrtveno jagnje bom

nad katerim zneseš srd

ponudim ti vrat

zareži

čudno bo

hreščeče

kot bi rezal

izolacijsko cev

a klanje vendar ne sme biti

preveč enostavno

zareži!

lahko si izbereš

glasbo po želji

koračnico

žalostinko

lahko si zgolj

požvižgavaš

zareži…

kri

bo pojila zemljo

ki že tako ječi

od vse pradavno

prelite krvi

in tebe naj poji

sovraštvo

kot mene otožnost

nad zavrženim življenjem

drobcenim

nevrednim

nedolžnim

bila sem rabelj

lahko sem tudi žrtev

le kaj je bolj

nevredno človeka?

zareži!

Dober dan

Privzet

Z muko odprem oči, skozi špranje med zavesami sili svetloba in prek ledvic začutim hlad. Obrnem se na drugo stran, med godrnjanjem se tesno zavijem v odeje in zatisnem oči. Mižim, nekaj časa, a ne gre. To je to. Jebemti. Ob vzdihu nekoga, ki je najmanj na smrtni postelji, če ne še kaj hujšega, sežem po telefon. Preverim uro, pol sedmih. Zjokala bi se lahko, prav res, če bi bila za odtenek manj nataknjena, kar mi seveda preprečuje preveliko občutljivost. Zavem se, da bo to en kurčev dan, no vsaj začel se je tako.

Vstanem in se odvlečem v kopalnico, ugotavljam, da me boli praktično celo telo. Mrko zrem v obraz v ogledalu, medtem ko si ščetkam zobe, sama sebi se zdim trapasta, pa dobro, tako občutim tudi ob dnevih, ki se začno precej boljše. Umivanje zob je res takšna prav blesava aktivnost, mogoče jo ravno zato vedno opravljam v popolni zasebnosti in se mi lahko kar malce utrga, če želi kdo prisostvovati pri tem nečednem opravilu. Ampak, če iskreno povem, je takih reči precej, torej ni težava v aktivnostih, pač pa v meni. Ker zakaj človek ne bi oteževal življenja, sebi in drugim, m? Sperem si usta in grem z jezikom preko zob, gladki so kot porcelan, čeprav v tem kontekstu primerjava ni najbolj posrečena, no k sreči niso porcelanasti, zgolj gladki kot porcelan, lucky me.

Umijem si obraz z mrzlo vodo in si grem s prsti skozi lase, moj približek česanju, povsem zadovoljiv in se odpravim v kuhinjo. Nahranim mačke, ki hodijo za mano kot japonski turisti, jim očistim pesek, ob tem se zavem, da me strahotno tišči lulat, možgani očitno še niso preklopili na budno stanje, telo pa tako ali tako nekam čudno funkcionira. Opravim, pristavim vodo za kavo, ponev za jajca, razpolovim si avokado in ga pojem kar z žlico, medtem ko si pečem jajca in kuham kavo. Multitasking level – master!

Zmečem vase tista jajca in razmišljam, zakaj sem pravzaprav tako tečna, mogoče zato, ker se nisem zbudila ob toplem, ljubem mi telesu, a najverjetneje me spravlja v obup splošno slabo stanje in počutje, lahko pa je seveda karkoli drugega, nisem ravno izbirčna in zahtevna. Vsaj ledvice so me prenehale boleti, še vedno pa se mi zdi, da me boli prav vse, a zagotovo ni tako hudo, kot se mi zdi. Tolažba pač. Zdi se mi kot bumerang direkt v glavo, vedno se hvalim, kako sem čvrstega, trdnega(in kar je še teh stabilnih pridevnikov) zdravja, a zadnje čase me neprestano nekaj jaha. Dobro, zadnje čase pomeni zadnjih nekaj dni, da ne bo izpadlo, kot da govorim o letih ali celo desetletjih! Z izjemo ene zadeve, na katero sem se pa že tako privadila in jo praktično ignoriram, trmasta kot sem. Mogoče sem pa samo navadna pička, nenavajena bolečin, tegob in zdaj nekaj brezveze javkam in se smilim sama sebi? No, vsekakor tudi ta možnost ni izključena. Lahko pa, da drži tisto, da ko prideš v ta moja leta, si sicer nekako spraviš glavo v red, a telo začne razpadati. Najbolje torej, da se kar sprijaznim. A kaj, ko niti v tisti del z glavo nisem povsem prepričana.

Oblečem se, pajkice, hoodie, obujem gojzarje in jo mahnem čez cesto v gozd. Pa bistvo ni v gozdu, niti v tem, da sem kak blazen ljubitelj jutranjih sprehodov po vlažnem, po trohnobi dišečem listju, kjer moja duša črpa energijo dreves, ta nato regenerira moje telo in mi bistri um, pa prizori srnic in zajčkov, ki jih ujameš s kotičkom očesa in te napolnijo s srečo še za nadaljni mesec ali dva in kar je še tega ezoteričnega sranja, ne, bistvo je v bregu! Zima in bolečina sta namreč opravili svoje in sem kondicijsko precej v.., no, nizko, zato torej vsak dan, če je le možno, rinem v ta zajeban breg in niti malo ne pretiravam – čeprav sem načeloma nagnjena k temu – ko rečem zajeban breg. Ker je strmo, da bi še gamsi jokali od muke, skalnatno in blatno, preden pridem do vrha, prekolnem vse žive in mrtve, ki mi padejo na pamet, vmes so trenutki, ko bi najraje kričala, za koji kurac mi je tega treba, pa me je malo sram, ker dejansko mi ni, mar ne, ali pa bi se kar vsedla na skalo, jokala in čakala, da me kdo najde, kar se pa tako ali tako ne bi zgodilo, kajti skoraj zagotovo nihče normalen ne rine tja gor, da me najde kdo nenormalen, pa si resnično ne želim.

No, po dobrem mesecu je res precej boljše, sicer ne odskakljam gor in dol kot kak presneti kozorog, a vzpon je sedaj že vsaj toliko dostojanstven, da me ni več sram pred samo sabo. Tako se tudi danes skorajda prigrizem na vrh, mimogrede preverim(kot vsakič!), kako so se prijele smreke, med sajenjem le-teh sem namreč dobila idejo o tem mučnem kondicijskem treningu, oziroma, če sem čisto natančna, nekaj dni kasneje, ko je že malce zbledel spomin na precej boleče in mukotrpno pogozdovanje. Ko se vrnem, me na dvorišču pričaka dimnikar, kar pomrači se mi, pa saj ni normalen, ob tako zgodnji uri se niti slučajno nisem pripravljena ukvarjati z ljudmi, če k temu prištejem še dejstvo, da mi bo odžrl tuš in da sem že tako ali tako precej nestanovitne volje, občutim jezo skorajda epskih razsežnosti.

Že odprem usta in skorajda izbruham plaz besed, precej neprijaznih seveda, ki se mi s svetlobno hitrostjo oblikujejo v mislih, pa moj um, kljub vsej aktivnosti, od nekod privleče podatek, da je pred več kot dvema tednoma prišla pošta, ki je oznanila ta obisk. Zato s težavo pogoltnem in mu skorajda bevsknem, da naj gre z mano v kurilnico. Iritira me prek vseh možnih mej, a tu ni krivda zgolj v meni, njegovo obnašanje je naravnost odurno. Dejansko sem šokirana, ma daj človek, samo jeben dimnikar si in ne kvantni fizik, jebote!! Z muko se zadržujem, medtem ko z nogo živčno rišem kroge v saje po tleh, skušam iz spomina izbrskati podatek, če je za dimnikarja potrebna izobrazba. Neuspešno, pojma nimam, priznam. A ta se obnaša, kot da je naredil najmanj doktorat in res bi ga najraje z omelom treščila po tisti prepotentni betici. On pa kar nabija in nabija, jaz pa le še prikimavam in razmišljam, če bi poguglala, kako umoriti dimnikarja in seveda, kam s truplom. Človeštvu, no dobro, našemu(njegovemu) rajonu bi zagotovo naredila uslugo. Gromozansko.

Ko se končno odpravi, se kar sesedem na stol, počutim se povsem izžeto in kar malce tesnobno, neuravnovešena kot sem, bom očitno doživela napad panike zaradi dimnikarja! Skadim cigareto in grem pod tuš. Dobro mi dene, prav res, da mi. Odločim se, da ta dan ne bom družbeno koristna, usedem se za računalnik, ob belini wordovega dokumenta začutim tisto prijetno vznemirjenje, toliko moram zapisati, danes bo dober dan za to.

Yey!

Resnica. Ob pivu.

Privzet

Odprla sem si pivo, drugo pravzaprav, občasno naredim tako, ko sem sama s sabo, s prepolno glavo in s premalo volje, da bi počela karkoli produktivnega. Nekako velja, da je pitje alkohola sam s sabo pomilovanja vredna, žalostna aktivnost, pa k vragu s tem.Mogoče je celo kaj resnice v tem.
Resnica.
Večji del življenja se ubadam z resnico, sprejemam jo, jo podajam, razmišljam o njej, jo analiziram, racionaliziram, pa še vedno ne vem, kaj točno naj z njo naredim. Kam naj jo uvrstim. Najverjetneje si jo lahko lepo nekam zataknem, kot tudi vsi ostali, kajti resnica je, milo rečeno, hecna reč. Tako polna usta so nas, te resnice, radi na veliko opletamo z njo, jo manipuliramo, seveda, laž je grda grda reč, ampak resnica ne zaostaja prav veliko, vsaj kar se škodljivosti tiče.
Pha, resnica!
Nagibam se k temu, da ima vsak svojo resnico, ki mu služi, kakorkoli že pač. Kdo je tisti, ki presoja? Vsak sam se odloči, ali bo nekaj verjel, ali ne. In ko nekaj vzamemo za resnico, nato pa se izkaže, da temu ni tako, smo seveda prizadeti, ranjeni, podre se svet in ves srd se osredotoči na lažnivca.
Ampak!
Imeli smo možnost ne verjeti. Lahko bi se odločili ne verjeti, a odločitev je bila drugačna. Vedno gre pravzaprav za odločitve. Stvar seveda ni tako preprosta, nekaj, kar je za nas resnica, je za drugega laž. In obratno. V trenutku, ko je nekdo izrekel laž, ki smo jo imeli za resnico, je ta laž povsem lahko bila resnica, tudi tisti, ki jo je izrekel, je lahko verjel, da je temu tako.
Preveč zapleteno, ni in ni konca, ne rešitve.
Velikokrat vemo, ne vemo, nekako slutimo, instiktivno, ali nam nekdo govori resnico, ali ne. Včasih nam nekdo laže, ampak si obupno želimo verjeti. Obupno in obupano, vzvodi in razlogi za to so seveda različni. Spet drugič nam nekdo govori resnico, pa ne želimo verjeti. Lastna pričakovanja, želje, povodi nas vedno ženejo v takšna destruktivna dejanja.
V življenju sem se kar nekajkrat znašla v situacijah, ko so me take stvari zlomile. Vedno je grozljivo, boleče, ena sama agonija pravzaprav, ko poči milni mehurček, v katerem sem snovala življenje, ko se vse sesuje, zruši v nič. Pobiranje po takih dogodkih je bilo vedno težavno, mučno in vedno sem se zaklinjala, da nikoli več. Zidala zidove, živela v suminčanju, v neki brezbrižni odsotnosti, odganjala ljudi, tako in drugače. A na koncu sem se vedno odločila drugače, kakorkoli naivno in neumno to zveni, sem dala priložnost ljudem, verjela, zaupala, si izbrala resnico. Dvomim, da bo ta naivnost, zaupljivost kadarkoli poplačana, bo bolečina, bodo rane, nobenih utvar si ne delam, da se mi bo to kdaj obrestovalo. Je mar vredno, nekaj lepih trenutkov, trenutkov na meji božanskega, je to vredno vseh trenutkov bolečine in bede, ki lahko da bodo sledili? Je, mislim da je vredno. Zakaj? Ker sem se odločila, da so v danem momentu bili pristni, resnični. Odločila sem se verjeti v to, to je moja resnica in tega mi nihče ne more odvzeti. Ker…kaj pa nam sicer še ostane v življenju? 
Ne maram laži. Lahko bi rekla, da nisem spretna z njo, pa bi to bila laž. Preprosto ne maram je, povsem fizično se mi upira. Resnica pa mi ni nič ljubša. Sploh, kadar jo moram podati. Seveda, laž ni nikoli boljša od resnice, res nikoli, ampak tudi resnico se da povedati na različne načine. Resnico kot resnico, ali malce drugačno resnico, ne spremenjeno, prikrojeno, to bi bila laž, pač pa, recimo, malce olepšano. Izpuščen detajl, ali dva…ogromna razlika, še vedno pa je resnica. En primer, krut, ampak se mi zdi povsem primeren. Nekoč sem pomagala sneti človeka z radiatorske cevi. Obesil se je v kuhinji, s pasom iz hlač, našli smo ga, posranega, poscanega, vijolično zariplega v obraz, oči je imel izbuljene in krvave, saj so mu popokale vse žilice. Smrad je bil strahoten in izraz na obrazu….nikoli ne bom pozabila, smradu in njegovega obraza, dejstvo je, da si sploh ne morem priklicati v spomin, kako je izgledal drugače, pa sem ga poznala kar lep del življenja. Vedno in izključno le tisti obraz. In smrad. To je resnica. Kakšno resnico povedati njegovi hčeri? Da je oče nenadoma preminil v spanju, bi bila laž. Strahotna laž, s še bolj strahotnimi posledicami. Da se je njen oče obesil, je resnica in ta resnica povsem zadostuje. Brez podrobnosti o izločkih, izgledu, vonju, ne glede na resničnost teh podatkov. Zakaj lomiti nekoga, že tako zlomljenega? Tako, mimogrede – če bi ljudje vedeli, kako nedostojanstvena je smrt z obešanjem, se je bržkone ne bi posluževali, misel, da te nekdo najde v takem stanju, sploh lasten otrok, ni najbolj prijetna. Kar hočem povedati, je to, da dejstvo, da vedno govorim resnico, me še ne naredi dobro. Kaj je dobrega v tem, povzročiti nekomu bolečino v že tako obupni situaciji? Seveda, vedno se lahko užaljeno šobim in se sklicujem na resnico in nihče mi ne more oporekati, ampak ali resnica služi nam, ali mi služimo resnici? Meni je ljubša prva varianta. Resnica naj služi nam. Z njo lahko, vseobče vpletenim, prav tako povzročimo škodo, kot z lažjo. Lahko pa z njo rokujemo na način, da bo služila namenu. Spet stvar odločitve. Ljudje delujemo različno. Imamo različne izkušnje, predpogoje, dojemanja, stališča. Vedno delujemo v skladu s tem, saj drugače ne moremo. To razumem, zato si težko ustvarjam mnenje o ljudeh. No, moje splošno mnenje o ljudeh je vse prej kot prijazno, naklonjeno, ampak tukaj imam v mislih posameznike, ki mi križajo pot v življenju. Precej časa preteče, da o nekom izrazim mnenje in skrajno iritirajoče se mi zdi, ko me nekdo sprašuje po mnenju o nekom, ki sem ga komaj spoznala. Navadno se ne pustijo odpoditi zgolj z ”ne vem, verjetno je ok”. Ampak to je vse, kar zmorem v danem trenutku. Prvi vtis….bedarija! Lahko imaš dober dan, lahko slabega, pa to nič ne pove o tebi. Nekdo, ki me spozna na moj slab dan….verjetno se me bo do konca življenja izogibal v velikem loku, če mu bo merilo prvi vtis, kajti znam biti neznansko tečna, zadirčna, nesramna. Oh, znam pa biti biti tudi nadvse prijazna, prisrčna, zabavna, prefinjena in nekdo, ki bo to vzel za sveto, bo v življenju precej razočaran nad mano. Kaj je torej resnica? Da resnice ni? Najverjetneje je to še najbližje resnici. 

Blodnje nekega popoldneva

Privzet

Medtem, ko se mrščim pred omaro, ugotovim, da sem že pozna. Odločanje, kaj bi oblekla, mi povzroča preglavice, ne pomagajo še tako globoki vzdihi. Namreč, nogo mi vse od kolena pa do gležnja krasi nova, še sveža tetovaža in dejstvo, da je sveža, pomeni predvsem eno – noga je dejansko ena sama rana. Tako odpade vse oprijeto, najlonke, pajkice, tudi jeans mi ne diši, za zgolj krilo je prehladno…k vragu. Navlečem trenirko, črno, takšno bolj ohlapno, prevelik, črn pleten pulover, obujem superge, pograbim ključe, čike in telefon ter odšibam. Medtem, ko se vozim, razmišljam, da za nastop otrok to verjetno, vsaj v očeh večine, ni najbolj posrečena izbira oblačil, pa mi je dejansko prav malo mar. Vsekakor bom izbrala udobje pred izgledom, sicer pa so, tako ostali starši, kot tudi učitelji z moje strani navajeni vsega, včasih se v šoli prikažem vsa doterana, kot bi pravkar prišla s kakšne gotske prireditve, spet drugič pa v blatnih gojzarjih, z listjem v laseh, za sabo pa puščam sled žagovine, ki se usipa z mojih oblačil. Ko se pripeljem pred dvorano, porabim kar nekaj časa, da v nepregledni množici pločevine najdem parkirni prostor, prav tako je nepregledna množica obiskovalcev, ki se drenjajo ob vhodu, ob čemer se kar malo zgrozim, četudi sedaj že vem, da na je predstave naših sončkov, srčkov, indigo, mavričnih in v vseh pogledih genialnih bodočih zmagovalcev talent šovov, plesnih tekmovanj in zvezd svetovnih odrov potrebno pripeljati kompletno sorodstvo iz najmanj petih kolen, prav vse od nekaj mesečnih otročičev, tja do pra pra prednikov, ki so z eno nogo že praktično v grobu in ko med množico uzrem nekaj tresočih se starostnikov, ki se s pomočjo palice in z izrazom strahu na obrazu poskušajo, precej neuspešno, prebiti v dvorano, malce zlobno pomislim, da so jih očitno nekaj potegnili kar iz groba. 

Ah, otroci, naš ponos! 

Prerinem se nekam na sredino tribune, sedim tam in si ogledujem svoje popolno nalakirane nohte, ki nikakor ne sovpadajo k mojemu skorajda klošarskemu videzu, medtem ko si ostali dajo opraviti s telefoni in fotoaparati, seveda je potrebno urediti nastavitve, da bodo posneli kar se da najbolj perfekten posnetek svojega potomca. To je absurd, ki ga nikoli ne bom razumela, prideš na nastop svojega otroka, nato pa ves čas buljiš v neko napravo in ta nastop dejansko zamudiš, seveda pa kader posnameš pod pravim kotom, primerno zoomiran in v visoki resoluciji, tega posnetka pa potem tako ali tako nihče, nikoli v življenju ne pogleda. 

Predstava se prične, začnejo najmlajše, vrtčevske skupine, ti mulčki so vedno najbolj posrečeni, kajti pri njih je dosežek že to, da jih sploh uspeš spraviti na oder, ves čas jih je treba loviti okoli, ko bezljajo vsak v svojo smer, jim zavezovati čevlje in brisati noske, nekaj jih povsem zaprepadenih zgolj stoji, drugi se trudijo odplesati sicer preprosto koreografijo, vsak nekaj maha in skače po svoje, požanjejo pa seveda pravi val navdušenja! 

Nastop se nadaljuje, ena za drugo se vrstijo starostne skupine, nekje vmes je tudi moje dete. Kar malo me stisne, ko gledam to moje drobceno bitje, kako stoji tam, kot kupček nesreče in s pogledom bega po množici na tribuni in me išče. To sva že precejkrat obdelali, naj se osredotoči na nastop, namesto da ves čas gleda, kje sem jaz, ker jaz bom zagotovo tam in jo bom tudi videla, a očitno je tista zgodnje otroška logika – če te jaz ne vidim, me tudi ti ne – precej globoko zakoreninjena. Poleg tega jo daje še precejšna trema, ni ji prijetno nastopati pred tolikšno množico, a se je nastopa kljub temu želela udeležiti, odločitev je pospremila z besedami, da bo že nekako preživela. 

Ko so na vrsti starejši, pa tisti najmlajši med obiskovalci postajajo že precej nemirni in zdolgočaseni, z vseh strani se sliši jok, vreščanje in sikanje staršev, to se mi je vedno zdelo nekako nepošteno do nastopajočih, saj jim, vsaj večini, ta nastop nekaj pomeni. Res ne razumem, zakaj bi na skoraj dvourno predstavo hodil z malčkom, ki premore za borih petnajst minut koncentracije? Ker je treba izkoristiti nastop bodočih zvezd, dokler je še brezplačen in na dosegu? 

Gledam te bodoče zvezde in ne morem mimo razmišljanja, če so med nastopajočimi tudi tisti sedmošolci, ki so jih zalotili, ko so na šolskem stranišču vlekli speed? Menda je prvi znak, da se staraš, ko se začneš zgražati nad mladino. Pa ne gre ravno za zgražanje, bolj za skrb, kajti še nekaj let, pa se bom sama spopadala s takimi rečmi. Danes imajo mulci vse precej bolj na dosegu, kot smo imeli mi. Resda ne morejo kupiti čikov v trgovini, lahko pa kupijo drogo za vsakem vogalu, očitno tudi na šolskem dvorišču. Nisem nobena svetnica, a pri teh letih nisem niti vedela kaj je speed, seveda sem svojo neizobraženost kasneje konkretno nadoknadila, še danes se deklariram za rekreativnega uporabnika določenih substanc, zato si, povsem odkrito, nisem na jasnem, kaj točno naj občutim ob takih dejstvih in niti sanja se mi ne, kako se bom spopadala s tem, ko bosta v igri moja otroka. Najbolje, da ju do poznih tridesetih zaprem v klet? Mnjah…

Če je v času mojega odraščanja punca želela pokazati sošolcu joške, se je morala z njim dobiti, premagati strah, sram in dvome, ga pogledati v oči in dvigniti majico. Danes posname nekaj fotografij, izbere tisto, ki je posneta pod najboljšim kotom, da ja izgleda čimbolj popolno in da slučajno ni opaziti kakšnih ostankov otroške zalitosti prek trebuha in jo pošlje izbrancu, povsem neosebno, povsem skregano z realnostjo. 

Vem, primerjave z včasih in danes so neumestne. Bilo je tako, zdaj je drugače, otroci se v tem času ravno tako dobro znajdejo, kot smo se mi v svojem, no, eni verjetno bolje, drugi slabše, ampak se. Kljub vsemu racionaliziraju, kljub poskusom ohraniti pravo mero razuma, me stiska že ob povsem nedolžni prošnji moje prvorojenke, da bi imela telefon. Menda je edina v razredu, ki ga nima. Prav dolgo ne bo ostalo tako, to mi je jasno. 

Ko se zalotim ob vprašanju, koliko ljudi v tej množici se med nastopom ubada s takimi rečmi, ponovno ugotovim, da te prireditve res niso zame. Vedno zatavam nekam po svoje, v vse možne smeri, kot tisti malčki na odru, le da jaz nimam ob sebi učiteljic, ki bi tekale za mano in me spravljale nazaj na kup. Manjka le še to, da se v mislih vrnem še dlje nazaj, k porodom, pa k vsem skrbem in dvomom, ali – boženedaj- v lastno otroštvo, pa bom dvorano zapustila v solzah in s cmokom v grlu. Jebeš to. Prav res, jebeš vse to.

Prekla

Privzet

Dnevi se spreminjajo, počasi in muhasto, a vendarle vztrajno, kar mi je v neizmerno veselje. Jutra so še sveža, velikokrat zavita v meglo, ki se kot nežna koprena dviga nad zoranimi polji in sveže pokošenimi travniki, a vendarle nima več tiste zimske teže in trpežnosti, pod žarki jutranjega sonca se hitro porazgubi in svet okoli mene se zaleskeče v vsej svoji pomladni lepoti.Gozdovi so se že odeli v vse odtenke zelene, najljubši pa mi je jutranji pogled na bližnje breze in vrbe, krasne so. Njihovo mlado, nežno listje, ki se kot najbolj prefinjena čipka narave vije prek vej, na njem pa se biserno leskečejo kapljice rose, izgleda pravljično, čarobno.

Teh nekaj dni bom preživela sama, kar mi dejansko prija. Biti sam ni nujno povezano z osamljenostjo, prav tako kot prisotnost ljudi ne nudi vedno zadovoljstva. Saj ne, da ne pogrešam glasov, smeha ljubih mi oseb, a mir in tišina, čas ki ga preživim sama s sabo, mi dobro dene. Vstajam zgodaj, kljub temu, da bi lahko poležavala dokler bi se mi dalo, ne vem kaj za en vrag je to, ko pa večkrat, malo za šalo in malo za res potarnam, da se bržkone nikoli več ne bom naspala, sedaj pa, ko imam priložnost, je nikakor ne izkoristim.

Jutranja rutina v samoti, ko se s pomočjo hladne vode in ogromne skodelice močne, črne, dišeče kave prelevim iz godrnjave, pomečkane kreature (toliko o lepotnem in zdravilnem spancu) v kolikor toliko družbeno sprejemljivo bitje, se mi po svoje zdi zabavna. Navadno je zjutraj drenj, stiska s časom, teh nekaj dni bo dejansko pravi balzam, za telo in dušo.

A ravno tako, kot ima biti sam s sabo prednosti, so tudi slabosti, kajti kot zakleto, se ravno tedaj, ko ni nikogar, ki bi se nanj lahko obrnil, pojavi nekakšen zaplet, zoprno opravilo, težaško delo.

Zavzdihnem.

Kajti čaka me zoprno opravilo in nima smisla, da ga odlašam, oz. ga poskušam prevaliti na nekoga drugega. Že nekaj dni mi namreč moje sicer tako spokojno in mirno življenje grenijo odtoki. Jebemti, vodovodar pa resnično nisem in precej časa sem porabila v raziskovanju in poizvedovanju, kako in kam so te stvari speljane in kje tiči problem, kajti če v kopalnici ali v kuhinji točim vodo, le-ta udarja skozi sifon v pralnici, tako da se večkrat dnevno spopadam s poplavo, ko rečem spopadam, niti ne pretiravam, kajti sifon je – le kako drugače! – na najvišji točki v prostoru! V mislih prekolnem vse mojstre tega sveta, samooklicane, kot tudi profesionalne, pomaga seveda ne kaj dosti.

In sedaj, ko vem kje najverjetneje tiči problem, se ga bom pač lotila. Oblečem se, si malomarno spnem lase, navlečem gumijaste škornje, poiščem rokavice in motiko, ter se odpravim proti bregu za hišo. Zakorakam nekaj korakov v breg, opirajoč se na motiko, tla so mehka, vdirajo se mi pod nogami. Nekje tukaj bi naj bila speljana cev, po kateri odtekajo komunalne vode, misel se mi zdi ogabna, saj te vode stečejo po bregu v reko, vkolikor pač ne poniknejo v zemljo. Pomislim, da dobro, da ne uporabljam nobenih strupenih in agresivnih čistil, mil, itd., a ta misel je povsem brezpredmetna, je, tako kot je.

V nosnice mi buta oster vonj po česnu, čemaž na obrežju je v polnem razcvetu, bela socvetja se plaho svetlikajo izmed kopriv, ki se bohotijo vsepovsod okoli. Nekako na pamet ocenim, kje približno bi ta cev naj bila in začnem previdno odkopavati zemljo. V vsem tem času nisem nikoli opazila te cevi, zato predvidevam, da je popolnoma zasuta z zemljo, kar je najverjetneje razlog, da voda ne odteka. Lovim ravnotežje, drsi mi, teptam koprive, počasi obupujem, kajti prekopala sem že vso površino, kjer bi predvidoma lahko bila cev, pa nič. Krementim si nekam v brado in ko me skoraj mine vsa volja, z motiko zadanem ob nekaj betonskega. Ne vem, če sem že kdaj tako razveselila nekega zamolklega zvoka. Previdno odkopljem debelo plast zemlje okoli cevi, očistim tudi zemljo pod cevjo in izkopljem nekakšen jarek. Cev je popolnoma zabita z zemljo, čudim se, da so se težave začele šele sedaj, verjetno je voda nekako pronicala skozi zemljo, dokler se ni zamašilo v takem obsegu, da to ni bilo več mogoče.

Z motiko poizkusim izbezati zemljo, seveda ne gre, v cev podrezam še z ročajem, a je prekratek, da bi z njim lahko prebila vso to svinjarijo. Zakorakam v breg in grem poiskat preklo, fižolovko, dolgo nekje 4 metre. Če to ne bo dovolj, potem pa res ne vem. Vrnem se v breg, nerodno opletam in se zapletam v grmovje s tisto preklo. Dobro se vsidram ob cevi in previdno tiščim preklo v odprtino, malce me skrbi, da bi se mi nekje v notranjosti zlomila. Potem bi šele bila v dreku. Dobesedno.

Zgroženo ugotovim, da mi bo prekle zmanjkalo, z vso dolžino že bezam v cev, ko začutim nekakšno gomazenje. Izvlečem preklo, vso blatno in nekako sluzato in ponovim. Iz cevi se prav na počasi začne valiti zemlja, pomešana z gosto, rjavo tekočino. Obupen smrad butne vame, da se mi od hudega kar malo zašibijo kolena, podrezam odločneje, bolj sunkovito in spet izvlečem preklo, z njo pa neverjeten kup blata, zemlje, smrdljivo, ogabno zmes, ki se počasi vali iz cevi. Odložim preklo in skorajda stečem v hišo, nerodno in opotekaje v tistih prevelikih škornjih in odprem vse pipe, nato se vrnem k cevi in čakam, da priteče voda. Nič. Le tista gostljata brozga, nato še to preneha. Zavijem z očmi, upam, da v pralnici ne buta spet vse skozi sifon, poprimem za preklo, vso blatno in ogabno in spet, ponovim vajo. Izvlečem še en kup zemlje, vse skupaj odteka hitreje, nato pa v curku iz cevi brizgne voda, rjava, umazana, smrdljiva, ki za sabo izpira ostanke zemlje. To! Uspelo je. In tako stojim tam, s preklo v roki, kot nekakšen vojšak, dobro vkopana in razkoračena prek jarka, po katerem mi med nogami odteka voda, ki sedaj v slapu buta iz cevi, smejem se sama sebi in prizoru, ki je zagotovo fascinanten, popravim si pramen las za uho, ob čemer me obide rahla slabost, saj se zavem, da imam rokavice prekrite s tisto sluzasto ogabo, nato izbruhnem v glasen krohot, to so namreč tisti avtomatski, spontani gibi, ob katerih se zgroziš, a vedno se mi zdijo tudi sila zabavni. Kot recimo takrat, ko sem mačkam praznila konzervo na njihov krožnik, zraven poplesavala in si potihem popevala ob glasbi in ko sem si vsebino konzerve spravila na prst, sem ga avtomatsko obliznila in v isti sekundi obstala kot okamenela, niti prsta nisem izvlekla iz ust, pred očmi pa se mi je začelo kar malce temniti.

Hja, še dobro, da se vse to preživi, zagotovo bom preživela tudi to svinjarijo na laseh, sploh sedaj, ko si bom lahko privoščila dolg tuš, brez skrbi, da mi bo ob tem zalilo pol bajte.

Gremo!

Privzet

pomislim
da preveč razmišljam
že to
da razmišljam o tem
da preveč razmišljam
ni zdravo
zdravo je jabolko
a kaj ko imam raje meso
med poskusom ogleda
prizora brutalnega posilstva
(zver je lačna in besni)
me prešine
kaj je to z mano?
sem omejena
je to pogum ali norost
preponižna
sem pička
zakaj zakaj zakaj
vedno stiskam zobe
in grem dalje
mrmraje si v brado
tako pač je
se zgodi
življenje je prasica
saj sem tudi jaz
gremo gremo
naprej!

kriči, ženska kriči in praskaj,
obupuj,
jokaj in meči se ob tla,
zlomi se že, prekleto!
ne bodi vendar
tako zategnjena

lahko me posiliš
sprejmem tudi udarce
levo lice
pa še desno
lahko mi odsekaš roko
izruvaš srce
izbiješ zobe
še vedno jih bom stiskala
imaginarne
in gremo gremo!
se zgodi
življenje pač

zakolnem
polglasno
glasno
glasneje
jebem vse po spisku
življenju

zmajujte z glavo
ccc vulgarno
umikajte pogled
in vijte roke v nebo
tisti bolj nadarjeni
lahko tudi zardite
pobledite
kot je gnadi ljubše

preklinjala bom
kot star knap
ali mornar
ali hribovski omejenec
ne vem točno
iz koga se je trenutno
aktualno norčevati
iz pljuč bom potegnila
ves kadilski gnoj
zadnjih dvajsetih let
(ne vem kako to storiš
a zagotovo se da
saj sem videla v filmih)
in pljunila prek rame
vulgarno
in prostaško
pfej življenje
pfej
zbudi se deklica
zbudi se
stisni zobe
in gremo!

nikomur ne bo treba
mi izbiti zob
zgulila jih bom sama
do krvavečih dlesni
lahko pa mi
narišete nasmeh
kdor si drzne

razvijam gibe, tike,
ki mi ledenijo kri v žilah, mar postajam ona?
z grozljivo, androidno gracioznostjo,
luske še poženem
in mogočna, vranje črna
krila!
dvignila se bom,
visoko, višje,
najvišje obljudeno,
skozlala bom po vas
ves gnev, žolč
in svinarijo.
zbudi se, deklica!
sama sebi paradoks,
mizantrop,
k sočuti z ljudmi!

si z meter petdeset
prevelik
za namišljene prijatelje?
namišljene sovražnike?

gremo gremo gremo!
pogladila si bom obraz
kot bi bil
iz plastelina
si nadela nasmeh
po želji
mil in nežen
prisrčen
mogoče nagajiv
lahko tudi trapast
malce bebav
zraven bom gratis
trikrat trepnila s trepalnicami
namazanimi
s črno maskaro
hvalili me boste
in gladili
posegali po meni
mi ponujali
svojo hrano
nasvete in otroke
a ne opazili
kako zmajujem z glavo
se umikam
z nasmehom na obrazu
in grozo v očeh
dokler ne bom šavsnila
takrat
vsak opazi grozo
a zgolj svojo

stisni zobe
in gremo!

preveč razmišljam
in ni zdravo
izklop
lobotomija
bila bi bebček
vodenoglav
sedela v kotu
in z glavo butala ob zid
z blaženim izrazom
na obrazu

je mar lahko huje?

Končano

Privzet

Že nekaj časa se me pogosto loteva občutek, da je že vse povedano. Vse izrečeno, zapisano, iztrošeno pravzaprav, ceneno in oguljeno.

Prešine me ideja, misel, ne le ena, mnogo, res mnogo jih polni mojo že tako prenatrpano glavo, pa le malomarno zamahnem z roko, ta gib pa obvezno spremlja tisti pridušen ”mnjah…”. 

Možnosti, neskončno jih je in obetajo, jaz pa se jih otresem, nekako vehementno, brez pravega interesa in zapisujem zgodbe. Da, zgodbe, na desetine njih, takšne, ki si zaslužijo stoječe ovacije, pa tudi tiste, ki vzbujajo neugodje, tesnobo. Odpor, ki je povsem fizičen. Gnus. 

Kot bi bila obsedena in bi mi nekaj strahotnega, neotipljivega ždelo za vratom in me priganjalo, da pišem, da zapišem vse, preden zbledi v pozabo, da zapišem, za spomin in v opomin, česa vsega je zmožen človek, tisti mali, vsakdanji, neopazen in v ničemer izstopajoč človek. Kako zmore ljubiti, se razdajati, kot tudi mrziti, škodovati, kako nizko pade, a včasih se tudi povzpne, visoko, nadse in nad vse ostale. 

In tako vedno vzamem za osnovo človeka, zaradi določene lastnosti, vrline, hibe, ali zgolj zaradi nekega dogodka in tkem zgodbo, dodam ji svoje videnje, dodam ji ton, jo obarvam v odtenke vznemirjenja, obupa, besa, malodušnosti, stisk in ščemenja, paleta občutkov je tako bogata in pestra, neskončna, kajti vedno znova se odtenki prelivajo, mešajo, mehko se združujejo, da jih je včasih že kar težko ločiti in opredeliti. 

Četudi je osnova vedno resnična, realna, pa ne morem trditi, da je celotna zgodba, ki sem jo stkala okoli nje, povsem verodostojna, kajti vse, kar zapišem, orišem, obarvam, je projecirano z moje perspektive, je plod mojega dojemanja, mojih lastnih dognanj, okarakteriziranj, a vendar brez osebnega čustvenega pridiha, kajti upira se mi moraliziranje, ne želim soditi, le zapisati želim moj pogled na vso bedo in veličino nekega človeka. 

Ogromno jih je, teh zgodb in ljubosumno jih skrivam pred svetom, najverjetneje jih nikoli ne bo uzrlo oko morebitnega bralca in precej pogosto se mi poraja vprašanje, v čem je pravzaprav smisel zapisovati besede, jih tkati v stavke, spletati v zgodbo, če nikoli ne bodo ponujene svetu? 

Odgovora nimam. 

Mar je zgolj nuja, potreba, ali se za tem skriva kaj globjega?

 Je en vidik, za katerim tiči eden od razlogov in to je tisti presneti, tolikokrat nepotreben moralni vidik. Ni lahko razgaljati, obelodanjati življenj drugih, pa četudi ne obstaja realna možnost, da bi jih te moje zgodbe dosegle in četudi bi jih, se morebiti sploh ne bi prepoznali, kajti njihovo dojemanje se skoraj zagotovo precej razlikuje od mojega. 

Seveda tudi percepcija bralca ni zanemarljiva, kajti- mar zmoremo, kot zgolj naključni opazovalci doumeti, kar nam je ponujeno, mar znamo razumeti včasih nerazumljivo, videti lepoto in ljubezen v bedi in ostudnih dejanjih, opazimo sprevrženost in strahoto v potezah, ki obče veljajo za sprejemljive, dobrohotne, občudovanja vredne? 

Zmoremo zgodbo zgolj použiti, brez pretiranih reakcij v eno ali drugo skrajnost, zmoremo sprejeti vse, kar je človeško, to razumeti, si dovolimo biti zgolj zunanji opazovalec? 

Dvomim, lahko rečem celo, da močno dvomim, kajti premnogokrat smo priča reakcijam, izbruhom, navdušenju, izražanju gnusa ali občudovanja, vse to pa je odvisno izključno od naravnanosti bralca. 

Pa vendar, navedeno ni razlog, vsekakor ne zadosten, da je zapisano le zame, razlogi tičijo še marsikje drugje, resnici na ljubo pa se niti ne trudim jih iskati in razvozljati, ker v vsem svojem bistvu niti niso pomembni. 

Pišem, zase predvsem. Ob tem se počutim dobro, kot tudi olajšano, nekako razbremenjeno. In zgleda, da posedujem precej tovora, ki ga moram, kot tudi zmorem, odložiti, preliti v besede, mu dati nekakšen zaključek, tak, ob katerem lahko mirno vdihnem in z zadovoljstvom dahnem : ”Končano…”