Strah

Privzet

”Poseg bo trajal približno pol ure, opravil ga bom v splošni anesteziji.”
Debelo pogoltnem in ga kar malce nejeverno pogledam.
“V splošni…?” mukoma izdavim. “Ne gre v lokalni?”
“Žal, če operiram v lokalni, boste čutili bolečino. Nemogoče je povsem omrtviti ta del med kostmi in hrustanci.”
Čutim, kako lezem skupaj na stolu in v grlu se mi pojavi cmok.
Podvomim v njegove besede. Ne mi rečt! Kaj vse opravijo v lokalni anesteziji! Operirajo trebušno kilo, opravijo carski rez, en kup stvari, tole pa ne gre? Poskušam ovreči dvom, ker kdo pa sem, da smem dvomiti v kirurgove besede? In hip za tem ovržem tudi to ponižnost pred možakarjem v belem, jebeš to, jebeš, da ima zdravnik vedno prav, a nekako mu ne zmorem kontrirati. Kot bi me informacija povsem ohromila, če bi me operiral v tem trenutku, ne bi potreboval nikakršne anestezije, ne splošne, ne lokalne.
“Pa ne da vas je strah anestezije?” se nasmeje.
“Mah, ne. Ne da me je strah, na smrt me je groza!”

 

To je bilo malo več kot mesec dni nazaj. Uvrstil me je na čakalno listo, pod hitro in sedaj čakam na klic, ko mi bodo sporočili datum operacije, dneve pa preživljam napol nora!
Skušam racionalizirati ta strah. Strah. Saj ne vem, če je strah? Tesnoba, nervoza, panika, groza. Ma k vragu, seveda je strah! Prepričujem se, kako trapasto je in povsem nelogično, neracionalno, saj sem vednar razumno bitje! A bržkone je vsak strah tak.

Vsak dan si rečem- dobro! Se bom pač soočila s strahom! A to je praktično nemogoče, kako se soočiš z nečem, če si med soočenjem uspavan? Nezavesten? Nepriseben? Eno je, če te je strah pajkov, kač, zaprtih prostorov. Kajti to so vendarle povsem otipljive stvari. Dovoliš, da ti pajek leze po roki, pobožaš kačo, vstopiš v dvigalo. Premagaš strah, ali ga pač ne. Tole…mnjah.
In ne, ni me strah anestezije kot take, niti tega, da bi se iz nje več ne zbudila, čeprav je misel na to tudi precej tesnobna. Milo rečeno.

V igri je zgolj nadzor. Groza me je situacij, kjer bi se z mano nekaj dogajalo, pa ne bom vedela kaj. V življenju se nisem nikoli napila v tolikšni meri, da bi ne vedela zase! Ok, to je laž, majčkena, drobcena laž. Enkrat! Ker nisem bila ravno vešča rokovanja z žganjem. K sreči sem imela ob sebi ljudi, ki so poskrbeli zame, me pripravili do bruhanja, kar je sicer sramotno, a je bilo menda potrebno, me spravili spat in pazili name. Marsikdo v takšnih situacijah te sreče nima.  In še danes, dvajset let po tem dogodku me stisne v prsih, če samo pomislim na to, kljub temu, da se ne spomnim popolnoma nič. Absolutna tema. In ni se več ponovilo. Nikoli. Kljub precej burnemu, divjemu najstniškemu obdobju, polnemu raznih eksperimentiranj.
In sedaj tole. Ultimativni odvzem nadzora, na katerega moram prostovoljno pristati. Skoraj bi raje videla, da me operira na živo, kar je spet neumnost, kljub temu, da imam precej visok prag bolečine. In to ni nekaj, s čimer bi se hvalila, dejansko je zoprno in moteče. Ker nekaj boli in boli in boli…do točke nevzdržnosti, jaz pa kar prenašam. Trpim bolečino v meri, ki je povsem nekoristna. Sicer je težko opredeljevati, opisovati stopnjo bolečine. Meni se vedno zdi, da tako pač je. Da tako mora biti in je to povsem normalno. Potem pa mi tu in tam kakšen specialist z rahlo karajočim glasom namigne, da ni normalno. Še manj potrebno in da naj že za vraga požrem tisto tableto!

Kako je strah pravzaprav hecna reč. Ne vem, če sem se kdaj v življenju soočala z njim v tolikšni meri. Hromi me in me navdaja z grozo. Počutje skušam prikriti, občasno se celo norčujem iz situacije. Skušam preslepiti, predvsem samo sebe. A um dela po svoje. Nimam apetita, čutim da me grabi panika, tesnoba. Slabo spim. Ponoči vstajam, si prižgem cigareto in mozgam.
Sedim za mizo, kjer vlada kaos. Dobesedno. Kupi risb, osnutkov, zapiskov. Med vsem tem pa poln pepelnik, skodelice napol popite kave, svinčniki, flumastri, rotringi, nalivna peresa. Učim se kaligrafije, kar me po svoje zabava. Lepopisje resnično ni moja vrlina, naj bo dovolj, če rečem, da včasih, ko kaj berem za sabo, zgolj ugibam kaj sem napisala. Obup. Zato mi to predstavlja poseben izziv in mi prinaša precej zadovoljstva, saj sem v svojem bistvu vendar estet! Rišem, skiciram nove osnutke, dokončujem že narejene, med tem me zagrabi in pišem, čeprav to pisanje najverjetneje nima neke vrednosti, saj gre zgolj za izlivanje trenutnih občutkov in vsega tistega, kar mi v  danem trenutku pade na pamet. Obnašam se, kot bi se mi iztekal čas in moram zdaj, točno zdaj spraviti na papir vse, kar imam v glavi. Ker ne vem, kako bo potekala pooperativna rehabilitacija, koliko volje in možnosti bom sploh imela karkoli početi. In zaradi tega se počutim trapasto, sama sebi grem na živce. Utrujena sem, neprespana, tečna.

Razumem kirurgov vidik, verjetno raje operira povsem neprisebnega pacienta, saj se sicer lahko kaj hitro zgodi, da se polurna, rutinska operacija sprevrže v ukvarjanje z osebo, ki ji postane slabo že ob misli, da bo nekdo zarezal v njeno telo. Če razmišljam o tem, nimam kakšnih večjih težav s tem dejstvom, a spet, ne morem vedeti zagotovo, saj še nisem bila v takšni situaciji. V življenju še nisem bila resneje bolna, nikoli si nisem nič zlomila, zvinila, odrezala. In kar je še teh, travmatičnih dogodkov za telo.
Nekoč sem se sicer tako hudo urezala v prst, da sem se onesvestila, ampak dobro, to je bil res idiotizem brez primere. Stara sem bila nekje 15, 16 let, ko mi je med pomivanjem posode počil kozarec v roki. Uspelo mi je prerezati žilo na prstu in kri je v curku brizgala iz njega, kar se mi je zdelo fascinantno! Porodilo se mi je vprašanje, koliko krvi izteče, preden se krvavitev ustavi, zato sem pod roko podstavila kozarec. In čakala. Očitno sem do tistega trenutka že izgubila toliko krvi, da nisem bila več sposobna trezno razmišljati, vse skupaj pa se je končalo tako, da me je mati našla nezavestno na tleh, v luži krvi. Seveda panika, doktor je prihitel na dom, sumili so poskus samomora. Še dobro, da sem se urezala v prst in ne kam drugam, drugače bi težko kogarkoli prepričala v nasprotno. In kaj si je mislil doktor ob pogledu na kozarec s krvjo… hmnja, zgolj predpostavljam lahko, da je ob mojih črnih oblačilih in črno namazanih očeh sumil, da sem se nameravala udeležiti kakšnega satanističnega obreda.
Z izgubo krvi imam očitno precej težav. Krvodajalstvo naprimer, poglavje povsem zase. Že pri odvzemu 2 dcl krvi padam skupaj. In moje telo je ena navadna, zahrbtna baraba, ki počaka, da zapustim varno posteljo in osebje, ki bi mi lahko v trenutku priskočilo na pomoč in se nato izklopi pred bolnišnico. Po možnosti na stopnicah. In obenem izprazni vsebino želodca. Veličastno in izredno dostojanstveno. Ko se mi je to zgodilo drugič, sem nato naslednjič s sabo vzela rezervna oblačila, kajti precej čudno je na stranišču v bolnišnici stati v perilu in v umivalniku z oblačil izpirati kozlanje, nato pa oditi moker domov. No, vsekakor boljše kot pokozlan. Takrat sem tudi pomislila, da bi bilo mogoče pred odvzemom dobro omeniti to mojo težavico, pa smo poizkusili z manjšo količino krvi. Če smo začeli z 3,5 dcl, smo končali pri dveh. Nato so me zavrnili kot krvodajalca. Da nima smisla. In zaradi dva meseca stare tetovaže, seveda. Potem nisem nikoli več poskusila, mogoče še bom kdaj. Ko se bom počutila dobro in bo minilo vsaj pol leta od nove kožne poslikave. Ti pogoji pa, kot kaže, ne bodo prav kmalu izpolnjeni.
Zanimivo se mi zdi, da je pred tem, ko sem prvič padla skupaj po odvzemu krvi, zadeva vedno šla skozi. Mogoče je bilo takrat zgolj nesrečno naključje, ki se je nato zaradi mojega razmišljanja o tem, ponavljalo? Morebiti pa imajo prav razne dobre vile, ki trdijo, da si vse slabo v življenju prikličemo sami! Hja, kdo bi vedel. In hura za veličastnost uma!

In medtem, ko to pišem, ugotavljam, da imam očitno precej težav z bruhanjem! Bruham ob menstruacijah, bruhala sem pred, med in po porodih, bruham ob izgubi krvi, ko bolečina preseže tisto točko vzdržljivosti mi, kdo bi si mislil, postane slabo! Najverjetneje je res najbolje, da se lepo mirno pustim uspavati. Saj bom samo spala, mi je rekel takrat kirurg. In da vsako noč spim, pa je vse dobro. Jaaa… ampak če bi sredi noči nekdo zarezal vame, bi se zbudila. Že če bi se me zgolj dotaknil. Ali vstopil v sobo. In dihal.
Da se vrnem nazaj – pustila se bom torej uspavati. Bom. Saj, neke izbire niti nimam, povsem odkrito. In če pomislim, da je moje telo, ob podpori uma seveda, zmožno nepredvidljivih reakcij, bo verjetno še najboljše tako. Za nikogar ne bo prijetno, če bo osebje moralo instrumente pobirati iz kozlanja. In če mi slučajno, kljub omrtvelosti, uspe trzniti in kirurg malce preveč zareže, bo iz mene napravil invalida! Super, kaj bom potem? Material za paraolimpijca zagotovo nisem. In ko je že toliko govora o bruhanju, sedaj pa sem še skoraj dotaknila športa, mi je na pamet padla tista šala, ki bi mi dejansko lahko bila pisana na kožo!

“Počela sam da trčim da povratim kondiciju!”
“I?”
“Ma povratila jesam, al kondiciju nisam!”

Povej...

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s