Proti vetru

Privzet

Obrnem ključ, stran in veter.

Za škripajočimi durmi je zatolhla praznina in prazne strani, v vse smeri neba.
Skozi vlažne špranje piš zgubi precej moči, a še vedno ježi kožo in tuleče reže do kosti.
Ne obračam se po vetru, a zaradi upora vedno nekaj poči.
Skala, kost, srce.
Brskanje po črepinjah je umazano, nehvaležno delo, a vihanja nosu še nisem privzela,
zgolj privadila sem se na do komolcev okrvavljene roke.
Roke, ki trepetavo obrnejo ključ in tipaje v temi iščejo smer.
Roke, z od ihte pobledelimi členki. Z nohti, zasajenimi v dlani.
Roke, ki se plaho dotikajo kože.
Do perfekcije sem izpilila očitajoč pogled, ki ga namenjam podobam na zrcalnih površinah.
Odboj je tuj in grotesken, gladkost in sijaj vsekakor nista v naravi stvari v mojem svetu.
Zaobljeno in mehko se sprevrže  v ostrorobo in hrapavo, da dlani spet zakrvavijo.
Mesečna izguba krvi terja svojo ceno.
Bledim, do prosojnosti, a očitnost me navdaja s strahom, prefinjeno skrivam svoj notranji ustroj.
Stojim si ob strani, pokončno in vzravnano, a ne zrem dovolj daleč v prihodnost,
da bi lahko prezrla podprto hrbtenico.
Še vedno pilim igro vlog.
Levinja sem, s smrtnonosnim ugrizom in zamahom šape. A s stiskom čeljusti drobim le lastne kosti.
In tisto zanikrno, garjavo ščene, ki ob nogah prosjači za drobtinice, ki jih z malomarnim zamahom roke pometeš z mize,
za katero prirejaš prostaške gostije.
Mati, ki poseje na tisoče poljubčkov dnevno na drobne glavice.
Uho, ki posluša in sliši, um, ki razume, četudi sramotno.
Vdano in predano telo, ki s svojo toplo mehkobo ustvarja hrepenenje, tako silovito, da kot bučeč ocean buta
ob čeri pogubne odvisnosti.
Plah in mil deklič.
Besneča furija.
Zmajevka.
Hladnokrvna prasica.
Boginja.
Kup nesreče.
Vedno v pripravljenosti, na uslugo, na skok.
Spomladi poženem vitice, s katerimi se oprimem življenja, se vijem proti svetlobi in vpijam njen medeni napoj,
a jeseni je čas, da odvržem iglice in bodice, jih zamenjam z debelim in toplim puloverjem, ki toliko skriva in obljublja.
Zimo preživotarim.
Stvar navade, moč nagona.
Vzorci, temeljito priučeni, a vedno znova kot da se zgodijo prvič.
Čudež življenja, živčevja, razuma.
Šepečem si bajke, uspavanke in recpete za čarobne zvarke.
Opoj lastne nežnosti in glasu iz ozadja.
Nekje s strani, ki je vedno prazna.

Povej...

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s